Komentar / Distanca, ne ekvidistanca

Janko Lorenci

5. 5. 2023  |  Mladina 18  |  Kolumna

Večini volivcev se zdi janšizem nevaren, okroglima dvema tretjinama pa vsaj moteč. Oboje ni samo občutek, ampak dejstvo. Navedimo nekaj primerov.

Janša na oblasti vedno visoko zadolži državo, ceno za to pa vsi plačujemo, potem ko oblast izgubi. Zadolževanje je tesno povezano z njegovo strategijo požgane zemlje; slabši ko je položaj za naslednjo vlado, prej se lahko vrne na oblast. Bombončke vedno deli selektivno, svojim. Kadruje vedno zgolj svoje. Državo je v zadnjem mandatu peljal v vzhodni, nedemokratični del Evrope. Med drugim je pohabil javno tv, s Pahorjevo pomočjo pa kadrovsko spodkopal ustavno sodišče. Eno in drugo je katastrofa.

Daleč največji je tudi njegov prispevek k zastrupljeni slovenski atmosferi. To počne iz globin svoje psihe, a tudi zavestno: v zmedi in hektiki kriz laže skriva svoj osnovni cilj – prilaščanje vseh mogočih vzvodov moči. Ker živimo v času globalnih kriz, postaja Janša še nevarnejši. Živi dokaz je njegov zadnji mandat.

Hkrati je janšizem s svojimi skrajnostmi učinkovit alibi za slabosti drugega pola. Ta vedno pride na oblast pod praporom antijanšizma. Njegovih najagresivnejših rabot ne nadaljuje, nadaljuje pa vsebinsko praznjenje Slovenije in status quo. Zaradi zveriženosti janšizma se levi sredini scela ni treba izboljšati. To velja za celotno obdobje novih obrazov, Janša pa se zato lahko vrača na oblast. Ta vzorec je že stalnica. đ To pomeni, da moramo volivci, del tega pogona, spremeniti osnovno držo do politike. Sestavljata jo dva pola, ki sta res različna, hkrati pa svojevrstna siamska dvojčka, delujoča tako, da drug drugega omogočata in si dopuščata, da ostajata enaka. Ta bolna simbioza, na zunaj vidna kot srdito spopadanje, iz Slovenije dela dokaj revno, zaprašeno, stagnantno evropsko državo. Problem je torej naša politika kot celota in njeni deli.

Kako bi lahko čim bolj politično onemogočili, oslabili janšizem? Janša je grožnja za demokracijo, skrajni desničar, avtokrat in trd neoliberalec. A vse te oznake delujejo po malem abstraktno in zlajnano. Vsaj enako je treba dokazovati in ponavljati, da dela volivcem, tudi svojim, zelo konkretno škodo, da je grozen človek in nepošten politik, ki v destrukciji uživa. Materiala za to je dovolj – zmerjanje, nesprejemanje sodne pošte, bruhanje sovraštva in cinizma, sumljivo poslovanje z gotovino, Patria, sposojanje denarja za stranko od čudnih tipov, dopustovanje na jahtah bogatašev, spodbujanje policijskega nasilja nad protestniki … Enako pomembno je sprotno razkrivanje njegovega sistematičnega ustvarjanja lažno avtonomnih osebnosti in skupin (Logar, Ruparjevi upokojenci, janšistične frakcije pri zdravnikih, veteranih, pisateljih, novinarjih ...).

Razmajati gre tudi lažni lik velikega osamosvojitelja. Zakaj se, na primer ob »aferi Hribar«, naposled temeljito ne razišče in na široko publicira Janšev mačistično-samomorilski ukaz za napad na ljubljanske vojašnice JLA. Če mu ukaza ne bi onemogočili, bi bila Ljubljana bombardirana, Slovenija pa se morda sploh ne bi osamosvojila. To je bila sabotaža osamosvojitve.

Neprizanesljive kritičnosti pa je potreben tudi Golob. Po prvem letu se kaže kot klasičen liberalec, ki se ne zna pogovarjati z javnostjo in vodi vlado, ki kot da ne ve, kaj hoče in kaj počnejo njeni različni deli. Samozaljubljena, nabuhla retorika množice reform se je klavrno sesula vase. Za to razglašenostjo slabega orkestra se skriva nekaj še hujšega: postopno razsuvanje socialne Slovenije, najočitneje v dopuščenem ali celo hotenem razpadanju javnega zdravstva.

Zaupanje v oblast se zato zmanjšuje. Če bo ostanek mandata enak, nas čaka že videno: Janša uničevalec ali nov, najverjetneje prazen novi obraz in nov cikel stopicanja na mestu – in to v globalno kriznih časih, nevarnih zlasti za male države. Tak razplet bo poslabšal življenje vsem: navadnim ljudem, akademikom, kmetom, gospodarstvu … Še bolj zaostala in revna država bomo.

Na vrsti smo torej volivci in vsi, ki nismo slepi privrženci enega ali drugega pola. Čas je, da vzpostavimo jasno distanco do politike kot celote. Ne gre za ekvidistanco do obeh polov, ampak za distanco z jasnim zavedanjem o njunih podobnostih in razlikah. Priznati si moramo – negorečni volivci, civilna družba, kulturniki, resni mediji, resni gospodarstveniki, vsi, ki nam ukalupljeni politični vzorec škodi – da v času volitev preveč visimo na antijanšizmu in premalo gledamo na vsebinsko ponudbo leve sredine. In se pustimo v olajšanju po Janševem padcu preveč zlahka očarati vsakokratnemu novemu obrazu, nato smo do njega preveč prizanesljivi, do janšizma pa preveč pozabljivi.

Taka distanca nam absolutno manjka. Vsa politika nikakor ni enaka; nevarnejši je janšizem, a leva sredina ga, kot rečeno, omogoča in vzdržuje pri življenju. Zato sta celota, ki scela ostaja enaka. To zavedanje narekuje trajno kritičnost do uničevalnosti janšizma in do neznosne jalovosti leve sredine. Kadar je na oblasti en pol, gre kritično pozornost usmerjati predvsem proti njemu, vendar ne pozabiti na pol, ki je v opoziciji. Ta čas so torej predmet opazovanja, kritike, predlogov in pritiskov predvsem Golob, Mesec, Tanja Fajon.

Pomembno je, da taka distanca ostane živa ves mandat in v času volitev. Osnovni namen: janšizem oslabiti, levo sredino prisiliti, da se temeljito korigira. Golob je dolžan korenito spremeniti svoje dosedanje premierstvo, jalovo kot prejšnja. Dolžan sebi, saj menda noče oditi kot klavrn luzer, dolžan ljudstvu: solidne javne službe so (bile) največja odlika in osnovni družbeni stabilizator Slovenije. Njihov steber je zlasti javno zdravstvo. Ponovimo: če se bo dokončno razsulo, bo to zločin in katastrofa, hujša od vseh janšističnih grehov.

Volivci pa smo se – ne bo vedno lahko – dolžni pripraviti do zdrave distance.