Ana Marwan: Krota/Wechselkröte

+ + + +

Kmalu bo tam, kjer je bil jaz, ono

»Zima je bila dolga. Obraz se mi je pod masko FFP2 polenil. Kar čutim, da je tako. Obraz kot maska. /.../ zdaj pa že dolgo nimam nobenega svežega obraza, samo dva ali tri ponošene, če lahko k temu prištejem še obraz za poštarja, ki si ga nadenem le za delček dneva; vsi moji obrazi, ki niso v rabi, počasi lenijo v neuporabljivo,« zapiše v povesti Krota/Wechselkröte, za katero je prejela ugledno avstrijsko nagrado Ingeborg Bachmann, v slovenščini in nemščini pišoča pisateljica prekmurskih korenin Ana Marwan (1980). Na literarnem nebu je zasijala že s prvencem Zabubljena, duhovitim romanom o odraščanju in težavah pri lovljenju vseh vrst identitet in odločanju med njimi; ravno zaradi takšnih težav se roman dogaja nekje med nebrzdanim fantaziranjem in psihiatrično ustanovo.

Krota, zrcalno natisnjena v nemščini in v prevodu Amalije Maček, je zgodba o karanteni, redki krastači v bazenu in skoraj hkratni novici o nosečnosti, ki je ne bi smelo biti, kar požene misli in fantazije pripovedovalke o prihodnosti. Ko se po izselitvi dvoživke v bazenu pojavi mrest, po posvetovanju z brezbrižnimi ekologi na regionalni ravni naroči bazenarju, naj vse izsesa.

Krota je zgodba o na novo priseljeni pripovedovalki, ki preživlja dneve med čakanjem na poštarja in čistilca bazenov, v sporih z vedno zasedenim vrtnarjem – ker ima zdaj vsakdo bazen in vrt in je treba priti na vrsto za te specializirane storitve – in čas zapolni z opazovanjem življenja zunaj. Če odpira okna čez dan, se vselijo muhe, če zvečer, komarji. Potem, da se ji ne bi zdelo, da je njeno življenje v prazno in zaman, se ukvarja z drobnimi hišnimi opravili, namešča komarnike in jih kupuje v živo, da ja ne bi bilo videti, kot da njeno življenje poteka samo po internetu, da je ta edini relevantni sogovornik in zaloga znanja, edina zveza s svetom zunaj.

Ana Marwan enako kot v prvencu piše živahno in duhovito, to je proza, ki gladko drsi skozi (karantensko) omejene življenjske situacije; opisuje jih z dobrohotnostjo in neuničljivim humorjem, tudi sugestivnim pretikanjem med notranjim in socialno opustelim življenjem navzven. Pripovedovalka je seveda tujka, v kraj priseljena in zato nekako na dnu socialne lestvice, njena vsakdanja rutina pa je popisana z izostrenim občutkom za aporije časa, za nelogičnosti pandemije, nelogičnosti, ker je prvič, ker vsi nekako treniramo in se pripravljamo na še. Čeprav se pripovedovalka priduša, da ji zaradi nerabe odmira jezik, to nikakor ni opazno; preskakovanje skozi različne drže, tudi takšne bolj samoironične in do socialnega okolja posmehljive narave, in temu vzporedna jezikovna okretnost sta v zgodbi opazna od prvega do zadnjega stavka.

Krota je preživela.