Mac DeMarco: One Wayne G

+ + + +

Pred nekaj leti je ameriška televizijska mreža PBS pripravila portretni prispevek o kantavtorju Macu DeMarcu in ga predstavila kot učbeniški primer »neodvisnega indie glasbenika, ki mu uspeva v digitalni dobi«. Televizijsko ekipo je sprejel v studiu in novinarju predvajal degustacijsko porcijo iz svoje neskončne zakladnice neobjavljenih demo posnetkov. Nekajsekundni odlomek navihanega funk džema, ob katerem se je avtor nagajivo smehljal in pozibaval glavo, kot bi bil bubblehead figura, je v značilno skromni maniri opisal kot »totalne smeti, ampak smeti, ki jih je bilo zabavno ustvariti«. DeMarcovo zvesto občinstvo se z oznako ni strinjalo. »Če so to smeti, sem jaz rakun,« je pripomnil eden od navdušencev. »To poslušam dvajsetkrat na dan in ne mislim nehati,« je priznal drugi, kar nekaj pa jih je izrazilo željo, da bi DeMarco »posnel celoten album takšne muzike«. Bili bi skromni, če bi rekli, da jih je le uslišal.

Komad iz omenjenega prispevka, ki so ga feni soglasno poimenovali Hot Garbage (slo. vroče smeti, op. p.), zdaj najdemo na albumu epskih razsežnosti, v skoraj deveturni zbirki demo posnetkov, grobih skic in instrumentalnih zank, ki jih je DeMarco mimogrede posnel v zadnjih petih letih. Le slabe štiri mesece po izdaji prve instrumentalne plošče Five Easy Hotdogs, ne ravno dih jemajoče, a vseeno dobrodošle fusnote v avtorjevi hitro rastoči diskografiji, nas je počastil s tem velikanskim albumom presenečenja, naslovljenim One Wayne G, na katerem najdemo kar 199 posnetkov. Naslovljeni so s šestmestnimi števili, po datumih, na katere so nastali; hiperproduktivni glasbenik je nekajkrat v istem dnevu posnel tri ali celo štiri komade, ki so sicer res precej skicozni, a zato nič manj zibajoči, nafankirani in pomirjujoče zasanjani.

Kot rečeno, številni posnetki niso »prave« skladbe, saj so resnično oskubeni do najosnovnejših elementov, a pogosto jim ravno to daje poseben čar: produkcijsko so izjemno zračni in topli, kar laska njihovemu zapohano ležernemu značaju, minimalistični aranžmaji pa pričarajo zares spokojno razpoloženje, ki nas lahko kot zvočna kulisa spremlja ves dan. No, če albumu prisluhnemo od začetka do konca, nam ne preostane drugega, kot da med poslušanjem v neki točki preklopimo na avtopilota.

Pričakovati bi bilo, da bo poslušalec v tako radodarno obsežnem svežnju nedokončanih skladb moral globoko kopati po velikanski kopici sena, da bo v njej morda od časa do časa našel iglo, a One Wayne G je od začetka do konca popolnoma natrpan z izjemnimi osnutki, tako da je pri vsem skupaj najbolj nedoumljivo, kako je lahko DeMarco te pesmi videl kot odpadno gradivo.