Ne čakaj na mlaj

Vizualna umetnica in fotografinja Lucija Rosc že od leta 2015 na slovenskem podeželju redno dokumentira rojstnodnevne mlaje. Mlada umetnica (rojena leta 1995), ki je zablestela že v študentskih letih, kar med drugim dokazuje tudi Prešernova nagrada, ki jo je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje prejela za magistrsko delo, sicer živi in ustvarja v Ljubljani, prihaja pa iz Mozirja v Zgornji Savinjski dolini, ki je eden izmed številnih slovenskih krajev, kjer so mlaji, posvečeni tistim, ki praznujejo rojstni dan, v zadnjih dveh desetletjih postali nepogrešljiv krajinski in folklorni element. Ob tedenskih obiskih domačih je opazila, da so se razrastli kot gobe po dežju, hkrati pa so se začeli pojavljati v najrazličnejših oblikah: danes to niso več zgolj tradicionalna olupljena drevesa, okrašena z vencem, trakovi iz krep papirja in prometnim znakom, v katerem število izdaja slavljenčevo starost, temveč se množično pojavljajo tudi na primer rojstnodnevni mlaji v obliki transparentov, skulptur in jumbo plakatov. Lucija Rosc v teh pristopih prepoznava estetske prvine sodobne ljudske umetnosti.

Kot sodobno ljudsko kulturo lah -ko pravzaprav razumemo »vse kreativne fenomene, ki se navezujejo na tradicije«, pravi Marjeta Pisk, folkloristka iz Glasbenonarodopisnega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Mednje sodi tudi postavljanje mlajev ob praznovanju rojstnih dni, ki je eden izmed »najbolj razširjenih in zelo opaznih pojavov, saj so mlaji postavljeni na zasebnem zemljišču, a vsem na očeh«. Sama v tem pojavu prepoznava »predvsem obliko popularne kulture«, najzanimivejši pa so ji procesi v ozadju – družbeni mehanizmi in potrebe posameznika po prepoznavnosti ter tudi sosedske ali prijateljske skupnosti, da si vzame čas, pride skupaj, nekaj naredi in skupaj praznuje.

To je razsežnost rojstnodnevnih mlajev, ki ob njihovi umetniški vrednosti fascinira tudi umetnico Lucijo Rosc. »V času, ko smo ljudje postali totalni individualisti, se mi zdi izjemno lepo, da se druščine redno zbirajo in tako skrbno organizirajo z golim namenom, da proslavijo obstoj nekega bližnjega,« pravi. »Rojstnodnevni mlaj je tukaj zgolj stranski produkt, ključ je v skupnostnem trenutku.«

Bistvo ritualne dimenzije postavljanja rojstnodnevnih mlajev v praksi pomeni niz dobrih izgovorov za veseljačenje.

Bistvo ritualne dimenzije postavljanja rojstnodnevnih mlajev v praksi pomeni niz dobrih izgovorov za veseljačenje in pijančevanje. »Postavljanje mlaja je prvenstveno priložnost za druženje in praznovanje, obenem pa se slavljencu zagotovi prepoznavnost v okolju,« pravi folkloristka Marjeta Pisk. Prva zabava se, kot opaža umetnica Lucija Rosc, seveda zgodi ob postavljanju mlaja, ki naj bi bil presenečenje, a ga slavljenci pravzaprav pričakujejo. »Nato sledi dejanska rojstnodnevna zabava, cikel zabav pa se zaključi ob podiranju mlaja. Vse skupaj je skoraj tako pestro kot kakšna indijska poroka,« ugotavlja.

Čeprav se mlaji po naši deželi pojavljajo že od zgodnjega novega veka, so se po naših krajih kot požar razširili šele v zadnjih nekaj desetletjih. Kot opaža tudi etnologinja Saša Poljak Istenič, znanstvena sodelavka Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, »ljudje očitno potrebujemo še en dodaten razlog za druženje in praznovanje«. Isteničeva pojasni še zgodovinski kontekst: pravi, da so »svojcem mlaje nekoč postavljali predvsem ob abrahamu, torej petdesetem rojstnem dnevu, zdaj pa se tradicija seli na vsako desetletje«. Včasih pa se mlaji sploh ne pojavljajo več le ob okroglih obletnicah: Lucija Rosc je videla že takšnega, ki je bil postavljen ob 28. rojstnem dnevu, pa tudi takšnega, ki je bil postavljen ob 21. Ne čakaj na mlaj.

Etnologinja Saša Poljak Istenič pojasnjuje, da je rojstnodnevni mlaj že sam po sebi dokaj novodobni pojav. Prvotno naj bi bila to »šega, ki naj bi spomladi po koncu zime slavila obnovljeno rast dreves«. Tradicijo so kasneje prevzeli fantje, ki so mlaje postavljali predvsem svojim izvoljenkam, pogosto pa je ob tem šlo tudi za iniciacijo sprejemanja novih fantov v družbo – ta tradicija je še danes prisotna na Tržaškem. »Ko je krščanstvo šego vključilo v svoje obzorje, se je postavljanje mlajev razširilo na praznovanje bolj osebnih praznikov, povezanih z verovanjem in cerkvijo, kot so denimo nova maša, birma ali žegnanje,« pravi Saša Poljak Istenič. Šega se je ob tem razširila na kolektivna posvetna praznovanja, na primer za prvi maj, mlaje pa so začela postavljati tudi različna društva, na primer gasilska, ki z njimi mimoidoče opozarjajo na prihajajočo veselico. »V končni fazi pa je to prešlo na čisto osebno raven, na osebne praznike, kot je rojstnodnevno praznovanje,« pojasni Isteničeva.

Tudi folkloristka Marjeta Pisk popularizacijo rojstnodnevnih mlajev pojasnjuje z družbenimi spremembami. Lokalne skupnosti so bile nekoč precej bolj medsebojno povezane, ljudje so se osebno poznali med seboj. »V vedno bolj atomiziranih naseljih, ko se tudi na podeželju kažejo vzorci urbanega načina življenja, pa se vedno bolj kaže človekova potreba po biti prepoznan in sprejet v lokalnem okolju,« pravi. In čeprav se te potrebe večinoma uresničujejo na spletnih družbenih omrežjih, očitno »ostaja tudi človekovo hrepenenje, da bi bil prepoznan in sprejet v okolju, v katerem neposredno živi«. Marjeta Pisk je prepričana, da se je tudi zato razmahnilo zunanje obeleževanje osebnih praznikov, in to »ne samo pomembnih ljudi, kot je bilo v preteklih stoletjih in desetletjih, pač pa ima danes to možnost vsakdo«.

Hkrati močno razširitev postavljanja mlajev pripisuje tudi materialni dostopnosti. »Šele ko je les postal lažje dostopen in ni več pomenil takega bogastva, si je ’nepotrebno’ sečnjo lahko privoščil širši krog ljudi,« pravi Marjeta Pisk. »Nove tehnologije tiska in cenovna dostopnost raznih oglasnih panojev pa dajejo možnost oglaševanja širšim množicam.« Slednje se nanaša na sodobnejše oblike rojstnodnevnih mlajev, ki so vse drugo kot le visoko olupljeno drevo z ohranjeno krošnjo. Ker so njihovi avtorji tako izvirni in iznajdljivi, je mlaj postal ohlapen pojem, ki lahko pomeni marsikaj, zato je težko določiti klasifikacijo različnih estetskih smernic. Marjeta Pisk opaža, da so sodobni rojstnodnevni mlaji zelo individualizirani, hkrati pa so zaznamovani z avtorskim pečatom. Pogosto je, da izdelovalec, »ki pogosto pripravlja skulpture v svojem lokalnem okolju, sledi določenemu vzorcu glede na tehnične možnosti, ki so mu na voljo«.

Lucija Rosc rojstnodnevne mlaje razvršča po tem, kako zahtevno jih je bilo narediti: med najpogostejše šteje tiste, ki so izjemno minimalistični in enostavni za izdelavo. »V čast neke osemdesetletnice iz Mozirja so na primer v zadnjem trenutku v lončnico, ki je visela z balkona, zabili palčko, na katero je bil pritrjen mali papirnati krogec s številko osemdeset,« se spominja. »Ta je eden od mojih favoritov. Manj je več.«

Čeprav se mlaji po naši deželi pojavljajo že od zgodnjega novega veka, so se po naših krajih kot požar razširili šele v zadnjih nekaj desetletjih.

V nekoliko zahtevnejši razred prišteva razne transparente in jumbo plakate, ki jih prepoznava kot »zabavne plodove vaških Photoshop veščin« in bi se lepo znašli v kontekstu priljubljenega spletnega mema »grafični dizajn je moja strast«.

Zadnja, najzahtevnejša skupina novodobnih mlajev, ki jo prepoznava Roščeva, pa so »tisti, katerih gradnja je ekstremno zahtevna in temeljijo na dokaj naprednih kiparskih veščinah, pogosto terjajo tudi gradbeni oder, inženirske sposobnosti in še marsikaj«. Takšen je bil denimo na glavo postavljen avtomobil, ki so ga avtorji mlaja zakopali v zemljo in ga okrasili s številko 30.

Zakaj pa so fotografinjo pravzaprav pritegnili ravno rojstnodnevni mlaji? Navdih tudi pri siceršnjem umetniškem udejstvovanju črpa iz spominov na otroštvo in domači kraj. Mlaji je ne navdušujejo iz šaljivih, ironičnih vzgibov, njene afinitete do mlajev torej ne smemo razumeti kot posmehovanje ali trolanje, ki izhaja iz neke superiorne pozicije akademske umetnice, živeče v urbanem okolju. »Ruralni poskusi umetniškega izražanja so mi izredno blizu, saj so lahko mnogo bolj inovativni in ustvarjalni kot dela, ki se jih loti nekdo z umetniško izobrazbo,« pravi. »Več ko veš o neki stvari in bolj ko poznaš njene zakonitosti, prej se ti nekaj zdi banalno, dolgočasno ali preveč na prvo žogo. Če likovnih in oblikovalskih konvencij ne poznaš, pa lahko zadevo popolnoma poenostaviš in ustvariš nekaj resnično iskrenega.«

Pri novodobnih, inovativnih oblikah rojstnodnevnih mlajev ji je na primer všeč, na kako poenostavljen način znajo ustvarjalci mlajev identiteto slavljenca zreducirati na nekaj osnovnih likovnih elementov. »Nekdo ima rad pivo, zato mu bodo postavili mlaj v obliki ogromne pločevinke piva, ki jo krasi njegov obraz. Gospodu iz Mozirja, ki se je v devetdesetih preživljal s polnjenjem kondomatov, so bližnji za sedemdeseti rojstni dan postavili ogromno skulpturo kondoma,« se spominja.

Folkloristka Marjeta Pisk sicer opaža, da »postavljanje mlajev in drugih obeležij ni več v takem razmahu, kot je bilo pred nekaj leti ali slabim desetletjem«. A umetnica Lucija Rosc se s tem ne more strinjati: pred dobrim desetletjem si je namreč zadala, da bo pri fotografskem projektu vztrajala, dokler mlaji ne bodo postali stvar preteklosti ali vsaj malo poniknili. »To je bil na neki način strel v koleno,« pravi, saj takrat ni mogla predvideti, da se bo ta tradicija v naslednjih nekaj letih tako popularizirala, da bo »to verjetno postal neskončen projekt, ki bi lahko bil zaposlitev za polni delovni čas«.

Ker gre za njen stranski, ljubiteljski ter seveda izrazito nedobičkonosen projekt, mu seveda ne more namenjati polnega delovnega časa. To je eden od razlogov, zakaj je na Instagramu ustanovila profil, imenovan »rd-mlaji«. Ta je spletni arhiv fotografij rojstnodnevnih mlajev, ki jih posnamejo drugi in jih dostavijo v umetničin nabiralnik – deluje torej podobno kot profili tipa »slo_tablice«, kamor uporabniki pošiljajo fotografije personaliziranih, po meri narejenih registrskih tablic z bolj ali manj (ne)posrečenimi šaljivimi sporočili, ali pa »p0z0rhudp3s«, kamor uporabniki pošiljajo fotografije doma narejenih oznak, ki po slovenskem podeželju opozarjajo na prisotnost »hudih psov«. Med tovrstne profile spada tudi »triglav.arhiv«, ki zbira logotipe domačih podjetij z motivom Triglava in ga ureja priznani grafični oblikovalec Emil Kozole. Skratka, gre za različne lokalne spletne arhive, ki navadno izhajajo iz (največkrat sicer rahlo ironičnega) navdušenja nad ljudskimi oblikovalskimi rešitvami. Ker njihovo vsebino polnijo uporabniki, Lucija Rosc tudi strogo ločuje med mlaji, ki ji jih v nabiralnik pošljejo drugi, in tistimi, ki jih odkrije sama. »Pogoj za to, da neki mlaj fotografiram in ga vključim v svojo zbirko, je to, da ga najdem sama,« pravi. Ključni del njenega dokumentarističnega pristopa se na neki način torej skriva v izvidništvu: mlaji so za fotografinjo kot pokémoni ali trofeje, ki jih mora iz principa uloviti sama.

Ne le, da so se mlaji kot po tekočem traku začeli pojavljati na podeželju, v zadnjih letih so se začeli seliti tudi v urbana okolja. Kako to pojasnjujejo strokovnjaki? Folkloristka Marjeta Pisk pravi, da »obeleževanje posameznikovih jubilejev, ki je vedno bolj navzoče tudi v mestih, lahko povezujemo s tem, da je postavljanje mlajev in drugih obeležij postalo del popularne kulture«. Temu se je prilagodila tudi industrija praznovanj, saj »v urbanih naseljih obstajajo trgovine, specializirane za prodajo atributov, ki se obesijo na mlaj, in drugih zunanjih obeležij praznovanj«. Mimogrede, popularnost mlajev nekateri očitno prepoznavajo tudi kot poslovno priložnost: po meri narejen rojstnodnevni mlaj, »izdelan iz obstojne PVC grafike«, si lahko na primer kupimo pri podjetju Multima. »Za steblo poskrbite sami,« so profesionalni izdelovalci mlajev zapisali na svoji spletni strani.

Vzgib za postavljanje mlajev v mestu je verjetno enak kot na podeželju, meni Marjeta Pisk – po eni strani izstopiti iz anonimnosti, po drugi pa se zabavati, morda pripraviti šaljivo presenečenje za prijatelja. Etnologinja Saša Poljak Istenič razširitev rojstnodnevnih mlajev v urbana okolja povezuje tudi z migracijami s podeželja v mesta: »Če v mestu vidite mlaj v tradicionalni obliki, gre pogosto za to, da se je tisti, ki so mu ga postavili, preselil v mesto in še naprej ohranja vezi s svojo primarno skupnostjo.« Hkrati pa je tudi ona prepričana, da imajo mlaji v mestih »zagotovo tudi šaljive nagibe«.

Nekateri slavljenci kljub mlaju ostanejo anonimni, a te sreče nimajo vsi: predvsem pri rojstnodnevnih mlajih v obliki jumbo plakatov, ki so v mestih najpogostejši, je navadno fotografija slavljenčevega obraza na javni površini izobešena brez njegove privolitve, kar marsikomu ni ravno po godu, še posebej zato, ker mlaj načelno stoji toliko dni, kolikor let praznuje slavljenec.

Tisti, ki jim je tovrstna pozornost neprijetna, bodo morali najprej potrpeti do podrtja mlaja, v najslabšem primeru pa se jim zgodi to, da njihov mlaj dokumentira kateri od soustvarjalcev arhiva »rd-mlaji« ali Lucija Rosc, nato pa je fotografija še objavljena v Mladini, kot se je to zgodilo Štembiju, čigar obraz na prirejeni embalaži za čokolado Kinder krasi pričujoči članek. »Včasih se zbojim, da je to malce občutljiva zadeva, da gre morda za nekakšen vdor v zasebnost, saj so na fotografijah dejanski ljudje,« pravi fotografinja. In doda: »Olajševalna okoliščina pa je, vsaj upam, dejstvo, da moj namen nikoli ni bil, da bi se iz kogarkoli ali česarkoli norčevala. Meni se zdijo mlaji enostavno epski.«