Komentar / Spoj patologij

Janko Lorenci

12. 5. 2023  |  Mladina 19  |  Kolumna

Nasilje je nalezljivo; če v Srbiji ne bi bilo prvega pokola, se morda ne bi zgodil niti drugi. Blazno dejanje enega lahko v podobnem umu drugega sproži podobno blaznost. Toda ali živijo te izgubljene duše v normalnem okolju? In ali je to sploh pomembno?

Družbe, tudi zahodne, so povsod nemirne, zmedene, negotove. Muči jih marsikaj.

Najbolj socialno-ekonomske stiske, tesno povezane z univerzalno ureditvijo – neoliberalizmom. Sistem ustvarja že kar fevdalno neenakost, uničuje javne službe in družbeno solidarnost, to pa ustvarja krize in krepi populiste, avtoritarce, skrajno desnico. Ti zavestno še zaostrujejo družbene razmere in pri tem zlorabljajo občutek ogrožene nacionalne identitete, ki jo pri mnogih povzroča priseljevanje. Pritisk teh tesnob povečujejo novejši strahovi zaradi podnebne krize. Zaupanje v elite, zlasti politično, povsod pada.

Skratka, družbe so prepojene s tesnobo, z občutkom izgubljene varnosti in s strahovi pred prihodnostjo. Pa tudi s strupeno zmesjo sovraštva, zmerjaštva, uveljavljanja s silo. K temu globinsko prispeva ideologija neoliberalizma s svojim poudarjanjem zgolj tekmovalne, volčje narave človeka, na tej rodovitni podlagi pa se bohoti kultura nasilja, ki rutinsko buta v nas iz filmov, risank za otroke, računalniških igric, telefonov, rumenih medijev, vsakdanje govorice skrajne desnice. Svoje dodajajo družabna omrežja, vedno bolj pa tudi zlorabe umetne inteligence. In kot v potrditev te na vseh ravneh producirane in tolerirane nasilnosti se države – diktature in domnevno zgledne demokracije – kar naprej zapletajo v vojne, najhujšo obliko nasilja.

Je vse to kaj drugega kot družbena patologija, ki pa je slikana in v glavnem dojemana kot normalnost? In prav s to »normalnostjo« so neizbežno povezani tudi morilski pohodi, kakršna sta se zgodila v Srbiji in kakršni se skoraj dnevno dogajajo v Ameriki. Zgodi se zlovešč spoj dveh patologij – družbena patologija pomaga aktivirati individualno.

Povezava seveda ni direktna. A če so družbe razdejane in psihološko načete, je možnost, da bo bolni osebek izvedel morilski pohod, nedvomno večja, saj vanj iz realnega in virtualnega okolja nenehno pljuskajo slabi, tudi nasilniški impulzi. Bolj razsute in načete države so ogrožene bolj, a povsem varna ni nobena, dozdevno še tako idealna skupnost. O tem priča Norveška, kjer je Breivik leta 2011 pobil 77 rojakov (mladih socialdemokratov), češ da s podporo multikulturnosti uničujejo norveško nacionalno identiteto.

Slovenija prav tako ni varna pred morilskim pohodom. Tudi pri nas se kopičijo znamenja družbene patologije – razslojenost nenehno narašča, javne službe, garant elementarne varnosti navadnega človeka, postopoma pešajo, nezaupanje v politiko je kronično, mladostniškega nasilja (produkta sveta odraslih) je vedno več, družbeno ozračje je zastrupljeno – zlasti po zaslugi naše skrajne desnice. Janša je celo pokol v Srbiji ogabno zlorabil za domače politično obračunavanje. Politični besednjak in teze te naše utelešene zlobnosti osupljivo spominjajo na Breivika; ducat let za norveškim množičnim morilcem govori o izgubljanju slovenske identitete, nevarnostih priseljevanja, čeprav brez njega ne moremo več, o kulturnem marksizmu, izdajalstvu liberalizma, preureditvi družbe … Besede ne ubijajo, vendar zastrupljajo, ustvarjajo zverižen pogled na svet in spodbujajo grozna dejanja. Naš vrhovni cinik in makiavelist bo osebno odgovoren, če se bo – bog ne daj – kak slovenski psihopat ali ideološki gorečnež odpravil na morilski pohod. Ne gre pozabiti niti, da je Janševa zadnja vlada olajšala dostop do orožja, kar je zdajšnja oblast hvalevredno odpravila.

Srbija se je na dvojno tragedijo odzvala z napovedmi o okrepitvi policije, odvzemu nelegalnega orožja, zaostreni zakonodaji in z grožnjo Vučića, da bo znova uvedena smrtna kazen. Amerika, najbolj mučena z morilskimi pohodi, se ne zmore dokopati niti do tega, da bi omejila razpolaganje državljanov z orožjem. Omejitev bi bila absolutno smiselna, a morilske pohode – to individualno patologijo – je mogoče preprečevati predvsem z blaženjem širše iztirjenosti. Se pravi z umiritvijo družbe, z več varnosti za navadne ljudi, z onemogočanjem bruhanja sovraštva, lažne propagande itd.

Grožnji posamičnih spečih breivikov, ki se pod vplivom tega ali onega impulza nenadoma zbudijo, se žal ni mogoče povsem izogniti. Mogoče in v vsestransko korist skupnosti pa je obrzdati populizem z njegovimi praznimi obljubami in skrajno desničarstvo z njegovo strupenostjo. Panični represivni odzivi na morilski pohod, če se že zgodi, so lahko za demokracijo in liberalnost nevarnejši kot krvavo dejanje samo. Praviloma gre pri njih za odvračanje pozornosti od družbenih vzrokov individualne iztirjenosti in pogosto se lepo ujemajo z ekstremizmom in avtoritarnostjo tistih, ki tako represijo zaukažejo.

A enako zgrešeno je tudi ignoriranje občutij, na katerih se populizmi in ekstremizmi redijo in uspevajo. Primer za to je neredko liberalno zanikanje, da intenzivno priseljevanje poleg koristi povzroča tudi težave in občutljivosti staroselcev. Tudi to ignoriranje povzroča, kar skrajneži hočejo: razklano, poblaznelo, konfliktno družbo.

Osnovni napotek za manj morilskih pohodov in manj skrajnih početij na splošno se torej zdi nekako tak: več občutljivosti do ljudi, več socialnosti, nikakor pa ne naivnosti ali zatiskanja oči pred problemi.

Glede morilskih pohodnikov pa modre družbe molčijo o tem, da so poplačani s petimi minutami krvave slave.