Odštevanje

Medtem ko agoniji na RTV Slovenija, ki jo v šahu držijo nameščenci stranke SDS, ni videti konca, je žarek upanja te dni posvetil v drugo javno ustanovo, ki se spopada z brutalnimi posledicami nameščanja s politiko zlizanega, a nekompetentnega kadra na vodstvene položaje. Ministrstvo za kulturo je v torek za Slovensko tiskovno agencijo potrdilo, da je začelo postopek predčasne razrešitve direktorja Moderne galerije Aleša Vaupotiča.

Vaupotič, ki našo osrednjo ustanovo za moderno in sodobno umetnost vodi dve turbulentni leti, odkar je nasledil politično zrušeno dolgoletno direktorico Zdenko Badovinac (in kratkotrajnega v. d. direktorja Roberta Simoniška), je prejšnji teden za časnik Delo sicer zatrdil, da o nameri ministrstva ne ve nič. To je, kot kaže, taktika, saj naj bi se postopek predčasne razrešitve po naših podatkih začel že konec aprila. Vaupotiču je bil dopis tedaj vročen (vprašanje pa je, ali ga je odprl), prav tako sta ga prejeli predsednici obeh najvišjih organov Moderne galerije, sveta in strokovnega sveta.

Zdaj se morajo formalnosti odvrteti do konca: Vaupotič lahko na očitke odgovori do torka, 16. maja, nato se morata o predčasni razrešitvi izreči oba sveta zavoda. Ta sta Vaupotiču že marca izrekla nezaupnico (zavrnila sta tako njegovo poročilo o poslovanju za leto 2022 kot program za leto 2023), zato je pričakovati, da bosta tudi predčasno razrešitev podprla. Šele nato lahko ministrstvo pripravi (dokončen) sklep o predčasni razrešitvi. Tega Vaupotič lahko izpodbija po pravni poti, a to razrešitve ne bi smelo zadržati.

Kot vse kaže, se torej le bližamo Vaupotičevemu odhodu. Ta novica je pomembna zlasti za zaposlene, ki so vseskozi opozarjali, da Vaupotič, ki izkušenj z vodenjem institucij in pripravo večjih razstav pred nastopom mandata ni imel ter je podrejene pričakal z aroganco (ni naključje, da ga primerjajo z direktorjem TV Slovenija Urošem Urbanijo, le da je namesto SDS bližje nekdanjemu ministru za kulturo Zoranu Pozniču iz vrst SD, pod katerim se je rušenje Zdenke Badovinac za vsako ceno tudi začelo), hišo vodi nekompetentno in nestrokovno ter ji povzroča večjo škodo. Še več, ob zaposlenih na RTV so bili zaposleni v Moderni galeriji v zadnjih letih edini kolektiv, ki se je nekompetentnemu novemu vodstvu javno uprl, četudi je to imelo posledice; finančno jih je oškodovalo (Vaupotič jim je z negativnimi ocenami zbil dodatke za delovno uspešnost), nenehen stres izčrpal, nekateri so v obupu odšli, drugi čakajo le še na upokojitev.

Precej bolj verjetno je, da bo Vaupotiča kot v. d. direktorja nasledil nekdo iz hiše. To je smiselno, saj zaposleni razmere najbolje poznajo in vedo, kako se lotiti sanacije.

Zaposleni so že marca lani prejšnjega ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki je podpisal Vaupotičevo imenovanje, pozvali, naj direktorja razreši, a jim ni prisluhnil. Pravzaprav je neverjetno, da se je eden najbolj spornih direktorjev, kar jih je kdaj vodilo slovenske kulturne institucije, na položaju obdržal dve leti. Delno gre za posledico tega, da je bilo njegovo imenovanje kljub pravnim akrobacijam skladno s predpisi, pa tudi tega, da sta mu hrbet do nedavnega krila zdaj že nekdanja (sveže upokojena) skrbnica Moderne galerije na ministrstvu za kulturo Judita Krivec Dragan, sicer ključna oseba pri njegovem imenovanju, in tedanji svet zavoda z Aleksandrom Bassinom na čelu. Zavleklo pa se je tudi, ker je želela sedanja ekipa na ministrstvu Vaupotičevo odstranitev izpeljati pravno neoporečno.

Ali jim je uspelo, bo pokazal čas, prav tako, česa Vaupotiča bremenijo. Najverjetneje so se osredotočili na neupravičeno rabo javnih sredstev, morda tudi v primeru kataloga slovenske predstavitve na lanskem Beneškem bienalu, ki je bil plačan, a ni izšel. Ali pa v primeru simpozija ob 30-letnici osamosvojitve, kjer je nastopil Vaupotičev krog.

Ključno vprašanje je seveda, kaj sledi. Ne zdi se najbolj verjetno, da bi se v hišo vrnila Zdenka Badovinac, zdaj direktorica Muzeja sodobne umetnosti v Zagrebu. Precej bolj verjetno je, da bo Vaupotiča kot v. d. direktorja nasledil nekdo iz hiše. To bi bilo smiselno, zaposleni razmere najbolje poznajo, dokumentirali so jih, vedo, kje je škoda največja in kako se lotiti sanacije. S to bo treba začeti takoj, med drugim pregledati nove zaposlitve (predvsem zaposlitev Roberta Simoniška na položaju kustosa), že zdaj pa je jasno, da bo sanacija kompleksna in dolgotrajna. Marsičesa tudi ne bo več mogoče popraviti; izgubljeno je denimo petletno evropsko sofinanciranje v okviru Internacionale, ki je Moderni galeriji doslej omogočalo pripravo velikih razstav. Tokrat pa je mednarodno združenje muzejev sodobne umetnosti svojo pobudnico in soustanoviteljico iz projekta izključilo, ker njen direktor ni sledil »etiki in demokratičnim vrednotam, ki so to mrežo sploh ustvarile«.

Prav zaradi strmoglavljenega mednarodnega ugleda je ključno, da naslednji za krmilo poprime nekdo, ki ga v mednarodnem umetnostnem svetu že poznajo in cenijo. In v Moderni galeriji je še vedno kar nekaj takšnih ljudi.