Kaj bi se zgodilo, če bi si evtanazijo prisvojila populistična desnica

Prostovoljno končanje življenja ne bi bilo več prostovoljno

zelo za

Srce teme. Balada o Narayami. Narayama bushikô, 1983, Shôhei Imamura.

Balada o Narayami, brutalna mojstrovina, ki bo v Kinodvoru na voljo le 16. maja in ki je pred štiridesetimi leti pobrala zlato palmo (Imamura je pred tem posnel nekaj kultnih klasik, recimo Pornografe in Maščevanje je moje), ni za nežne, pa ne le zaradi »tistega« seksa, ki danes deluje še šokantnejše kot leta 1983, ampak zaradi neobičajne »evtanazije«, ki jo prakticirajo v neki zakotni, zelo tradicionalni, ekonomsko prikrajšani vasi ob vznožju Narayame. Tu imajo namreč navado, da človeka, ki dopolni 70 let, odpeljejo na vrh te gore, kjer se potem izstrada do smrti. Takšen je konsenz. Nihče se ne upira. Vsi imajo dovolj časa, da se pripravijo na smrt. Tudi Orin (Sumiko Sakamoto), ki bo kmalu dopolnila 70 let. Le še nekaj stvari mora urediti. Recimo: poskrbeti mora, da si bo njen najstarejši sin Tatsuhei (Ken Ogata), ki jo bo tja, na zadnji sprehod, pospremil, omislil ženo, kajti v tej vasi imajo še eno navado – poroči se lahko le najstarejši sin.

Balada o Narayami pokaže neusmiljeno, nasilno, kafkovsko, distopično srce tradicionalnih skupnosti, ki vse tisto, kar bi lahko delovalo progresivno (v tem primeru evtanazijo), prelevijo v represivni, evgenični, fašistoidni akt. Ali bolje rečeno, tu vidimo, kaj bi se zgodilo, če bi si evtanazijo – pomoč pri prostovoljnem končanju življenja – prisvojila populistična desnica: prostovoljno končanje življenja ne bi bilo več prostovoljno. (Kinodvor – le 16. maj)

JjUEjBYVtS0