Peter Handke: Ponovitev

+ + + +

Sanjačeva deveta dežela

Nobelovec Peter Handke (1942), avstrijski Korošec, je o rojakih svoje slovenske matere že pisal, recimo v romanu Žalost onkraj sanj pa v napol proznem in napol dramskem delu Še vedno vihar, ki je sploh posvečeno kleni skupnosti na senčni strani Karavank. Tokrat se v tridelnem romanu ukvarja z dvajsetletnikom Filipom Kobalom, ki ga lasten nemir in samoiskanje, materino umiranje in očetovo pogrezanje vase poženejo na popotovanje za izginulim bratom. Opremljen z dvema njegovima knjigama prespi v predoru blizu jeseniške železniške postaje, prekinjeno potovanje nadaljuje skozi Bohinj in Posočje na Kras.

Handke je introvertiran pisec, v Ponovitvi piše o zadregah z zoprniki v domačem okolju, enkrat je to bližnji sosed, zaplete se z učiteljem. Ob tem je delo polno notranjih občutij, enkrat je to tujost, ki jo čuti v katoliškem internatu, drugič odtujenost od dekleta, ki mu je morda najbližje, vendar se mu tudi izmika – in on njej, čeprav je v svojih sodbah bolj suverena. Najbolj detajlno se posveti noči, prebiti v železniškem predoru, ko v polsnu ob pošastnem drdranju vlakov doživi najdaljšo noč, zjutraj pa nekakšno čudežno zlitje z množico, ki gre očitno v železarno, in takrat se mu pojem Jugoslavija – roman je nastal sredi osemdesetih let – usede v srce. Ljudje so brez mask, drugače od njegovih avstrijskih rojakov, z njimi ujame delovni korak, z njimi vštric zjutraj v času za v službo se znebi plašljivosti in socialne izločenosti oziroma izvrženosti.

Tudi Bohinj nato zasije kot iz kakšnega turističnega prospekta. Še bolj Kras, potem ko sreča v Vipavi svojega dvojnika; tretji del romana je predvsem o lepotah kamnite krajine in njenih klenih ljudeh. Ob potapljanju v skoraj arhaično skupnost, ki ga sprejme, ker tujcev pač ni vajena, in ga vzame za svojega, je tudi potapljanje v jezik. Malo se mu že prej približa, ko prebira slovar, še bolj se mu vtisnejo v ušesa besede in poimenovanja in ta zlitost krajine z jezikom mu da občutek pravega počutja, polnosti, občutek, da je vse na svojem mestu, zato zapiše, da vidi Kras kot podobo neke mogoče prihodnosti. To je potem zanikal, kot še marsikaj, ko se je od osamosvojitve dežele poslovil s spisom, ki je tudi pri nas dvignil veliko prahu.

Vendar zaradi njegovih včasih provokativnih izjav primerjava krajin z obeh strani mejnega pogorja ni literarno nič izgubila. Poetičnost jezika se meša s pristno vzhičenostjo, predvsem Kobalovo potovanje, ki vsebuje močne potopisne elemente, pokaže distanco do domačega in totalno vsrkanost v novo, dražljivo, tudi nekoliko arhaično okolje. V hribe južno od Bohinja, v Kras, nekaj tega pa ob vrnitvi najde celo v zakotni krčmi na slabem glasu blizu domače hiše. Ponovitev je tako zgodba o tem, kako se je po tistem prvič na potovanje odpravil še enkrat, v pisavi, v jeziku, v katerem odmeva kar nekaj slovenščine, iz katere je tudi prevajal, predvsem koroške slovenske prozaiste. In je v jezikovno prebujeni senzibilnosti za jezik tudi občutljivo in filigransko izpisana.