Dean Komel: V paralelah smisla

+ + + + +

Filozofska premišljevanja kot dvojno vabilo bralcu: lahko sledi avtorjevemu pohodu skozi filozofske šole ali pa iz teksta prestopa v svoja razmišljanja.

Recimo pojem enciklopedije, ki ga večina vzame za samoumevnega. A kaj se zgodi, ko ga začnemo misliti skozi paralele z antologijo, panoramo, slovarjem? Ali ko brskamo po vzporednicah tako, da se ustavljamo pri konkretnih primerih enciklopedij? Jasno, od Wikipedije nazaj mimo Diderot-d’Alembertove enciklopedije, vendar to predvidljivo pot avtor zapelje do nepredvidljivega – bizantinski patriarh Foti (810–893) je zapustil Myriobiblos, ki je zbirka 280 knjižnih recenzij. Recenzija je torej enako oblika enciklopedije. Po drugi strani se mišljenje kaže skozi zaznamke, ki jih pripisujemo k tekstom, toda od tod spet odskok k paralelnim spiskom, seznamom, ki pripelje do avtoritete avtorja. Stvari mislimo tako, da jih postavljamo v odnose, ustvarjamo red, ki daje vtis zaključenega spoznanja. Ki se lahko uporablja kot arhiv. Toda v hipu, ko potegnemo vzporednico s spominom, tudi arhiv ni več isti. Španski filozof Preciado gre recimo tu po drugi poti kot Komel: spominu zoperstavi pozabo, ki pa jo vzame za objekt spoznanja – ravno to, kar sem pozabil, mi pove največ o meni. A naš filozof prav s koraki prek paralel podarja bralcu izzive, kako se lotevati sveta. Ko parafrazira Foucaultovo igranje z Borgesovo taksonomijo živali: tiste, ki pripadajo cesarju, balzamirane, udomačene, tiste, ki jih je mogoče prešteti etc., resda prinaša nekonsistentne vzporednice, a hkrati osvobaja od vsiljenih perspektiv. Zakaj ne bi reči pogledal od drugod? To te pripelje do drugačnega smisla. Toda ali so najbolj razširjeni smisli oziroma dominantna politična pojmovanja tudi resnica sveta?