Sanja Ajanović Hovnik / »Morda bi lahko nekatere reforme izvedli hitreje, če bi uporabljali metode prejšnje vlade«

Sanja Ajanović Hovnik je ena najtesnejših zaupnic predsednika vlade Roberta Goloba. Je soustanoviteljica Gibanja Svoboda in soavtorica njenega programa ter koalicijske pogodbe. Leta 2008, še brez diplome fakultete za upravo, se zaposli v službah državnega zbora, njen karierni vzpon pa se zares začne leta 2012 z ustanovitvijo Pozitivne Slovenije, ko se pridruži Alenki Bratušek. Med letoma 2015 in 2018 je sekretarka njene poslanske skupine, tedaj, ob ustanavljanju Pozitivne Slovenije, pa spozna tudi Roberta Goloba, s katerim po lastnih besedah splete tesne, prijateljske vezi. Danes je kot ministrica za javno upravo odgovorna za eno najtežjih reform: reformo plačnega sistema v javnem sektorju, kar vključuje tudi ureditev plačnih razmerij v zdravstvu.

Za zapisnik: ta intervju poteka, potem ko ste se 12 ur pogajali s sindikati javnega sektorja. 

Drži, za menoj je osem ur pogajanj s sindikati, pred tem pa še štiri ure usklajevanj s funkcionarji, natančneje s sodniki in tožilci.

Ste izčrpani? 

Včeraj sem bila. Glava me je tako bolela, da nisem mogla zaspati.

Glede tega ste vzorna javna uslužbenka, a vaša plača ministrice verjetno ni dosti višja, kot če bi na ministrstvu delali v arhivu. Ali pač?

Preden sem postala ministrica, sem bila javna uslužbenka. Kot javna uslužbenka res nisem imela bistveno nižje plačne osnove, kot jo imam danes, hkrati pa sem bila upravičena do raznih dodatkov, zaradi katerih je bila moja neto plača takrat višja kot zdaj. Plača javne uslužbenke z vsemi dodatki je bila torej višja od te, ki jo imam kot ministrica. Torej zaradi plače gotovo nisem na tem mestu. 

Razmerje med najvišjo in najnižjo plačo v javnem sektorju se je v zadnjem desetletju znižalo z 1 proti 10 na 1 proti 4. Je zaradi tega v državni upravi na najbolj odgovorne položaje težje pritegniti dober kader? Znano je, da celo za ministrske položaje ni zanimanja. Drug primer je UKC Ljubljana, kjer ima direktor, odgovoren za več tisoč zaposlenih, plačo, ki jo najbolje plačani zdravnik zasluži v nekaj dneh. 

Teh težav je veliko. Ministrski položaj ni najboljši primer, ker na tem položaju plača ni glavni motivacijski dejavnik. Omenjena nenavadna razmerja se kot vedno večji problem kažejo pri najbolj odgovornih uradniških delovnih mestih. Omenili ste UKC Ljubljana, ki je v državi največji zaposlovalec, zaposluje skoraj 9000 delavcev, a mislim, da plača direktorja ne dosega tri tisoč evrov neto in ne odraža odgovornosti, ki jo ta funkcija prinaša. Zelo podobna je situacija pri generalnih direktorjih znotraj ministrstev, kjer pa imamo še dodatno anomalijo: vodje sektorjev s plačami presegajo nadrejene, prav tako zaposleni, ki so proti koncu kariere. Tako da imate prav: dejansko imamo vse več težav pri pridobivanju vrhunskega kadra – ki pa je tudi najhitreje na odstrelu politike …

… najhitreje na odstrelu?

Da, najpomembnejše in najvišje uradnike je mogoče najhitreje zamenjati brez posebnega razloga, recimo v prvem letu mandata neke vlade. Poleg tega, da so slabo plačani, jih tudi zelo hitro menjavamo. Najboljše posledično res zelo težko prepričaš, naj pridejo delat v državno upravo, če pa vedo, da bodo slabo plačani in hitro zamenjani.

Slišali smo, da po ministrstvih informatike prezaposlujete v javne uslužbence, zato da jih sploh lahko dobite.

Res je. Računalničarji oziroma informatiki sodijo v plačno skupino J, tako kot ostala podporna strokovna delovna mesta. V isto skupino sodijo kadroviki ali računovodje. Ta skupina nikoli ni prišla v kolektivno pogodbo javnega sektorja, zato so njihove plače zaostajale. Kjer je mogoče, zato posamezne institucije takšne zaposlene skrivajo med uradniki. Državna uprava si lahko privošči, da strokovno-tehnična delovna mesta uvršča med uradnike. V kadrovskih službah po ministrstvih imamo zdaj že same uradnike, informatiki so tudi vsi uradniki. Kjer pa to ni mogoče, recimo v šolskem sistemu, kjer informatik ali računovodja ne moreta biti sistematizirana še kot učitelja, imajo zaradi tega težave; dobrih računovodij ali informatikov na trgu ne morejo dobiti.

Za sekretarska delovna mesta je nekoč prišlo po 400 prijav, danes pa si lahko srečen, če se na prosto mesto prijavijo štirje.

Bo novi plačni sistem rešil te anomalije?

Prenova plačnega sistema bi morala vključevati spremembo več zakonov in kolektivnih pogodb. Včeraj smo recimo razpravljali o tem, kako urejati plačno skupino J. Res je, da je to horizontalna plačna skupina – računovodja je računovodja v marsikateri instituciji –, po drugi strani pa so zaradi tega tudi spregledani oziroma niso kolektivno organizirani. Sama sem predlagala, da bi te zaposlene tesneje povezali s posameznim plačnim stebrom. In kot sem razumela včeraj, so sindikati taki rešitvi naklonjeni.

Včerajšnja pogajanja, tako slišimo, ste sicer zapustili nezadovoljni. Zakaj? 

Predvsem zato, ker sem bila prepričana, da se z večino sindikatov strinjamo vsaj glede glavnih usmeritev reforme plačnega sistema. A smo porabili pol dneva, da smo na koncu našli neko sivino. Glavna dilema je, ali reformo javnih plač zapeljemo v smeri ločenih stebrov ali ne.

Je potem nerealno pričakovati, da se boste do konca tega meseca o spremembi plačnih razmerij dogovorili z zdravniki in do konca junija s preostalimi zaposlenimi v javnem sektorju?

Ključno je, da se dogovorimo in da do implementacije prenove pride s prvim januarjem 2024. Res smo imeli zastavljen datum do konca junija, ko naj bi usklajen zakon vložili v postopek, vendar je tudi po tem še dovolj časa, da v drugi polovici leta reformo izpeljemo in zakon sprejmemo. Če se bomo seveda s sindikati pravočasno dogovorili o osnovnih gabaritih.

Je smisel razbijanja enotnega plačnega sistema v stebre, da bo potem sistem bolj nepregleden in se posamezni zaposleni ne bodo mogli tako zlahka primerjati med seboj? 

Ne, transparentnost sistema je bila dosežena leta 2015 z vzpostavitvijo informacijskega sistema ISPAP, iz katerega je za vsakega posameznika v javnem sektorju razvidno, kakšno osnovno plačo ima, kakšne dodatke prejema in tako naprej. To ohranjamo tudi vnaprej. S plačnimi stebri želimo doseči, da primerjamo tisto, kar je primerljivo. Ob vzpostavitvi tega sistema leta 2008 je bilo doseženo soglasje, da sta policist in medicinska sestra v intenzivni negi dve primerljivi delovni mesti. V vmesnem času pa se je zgodilo življenje. Policist ni več v peti tarifni skupini, ampak zaradi pripoznanja akademije sodi v šesto, v intenzivni negi pa danes dela veliko diplomiranih medicinskih sester, ki jih leta 2008 še ni bilo. Ali je ta primerjava še smiselna? In zakaj so leta 2008 snovalci plačnega sistema sploh morali primerjati medicinsko sestro in policista? Metodologija te primerjave ni bila nikoli dogovorjena.

No, ljudje se vedno primerjamo, pa če imamo stebre ali ne. Predsednik vlade, predsednik države, predsednik ustavnega sodišča naj bi imeli najvišje plače v javnem sektorju. To je bila logika leta 2008. 

Poslanec, minister in sodnik se lahko primerjajo, ker gre v tem primeru za predstavnike treh vej oblasti. Zdravnik pa se s poslancem ne more primerjati: da nekdo postane zdravnik, mora imeti za seboj kakšnih 12 let izobraževanja prek fakultete in specializacije, če pa želiš postati poslanec, moraš biti izvoljen, dosežena izobrazba za to ni pogoj. Ti dve delovni mesti nista primerljivi. Pogoji dela so povsem različni, pa tudi odgovornosti.

Ampak politično gledano ni najpomembnejše, da pri pogajanjih dosežete dogovor z zdravniki, ki so najbolj nezadovoljni in si tudi želijo nekako izstopiti iz enotnega plačnega sistema. 

Da smo postavili tak koncept prenove sistema javnih plač, niso krivi ali odgovorni zdravniki. Že v predvolilnem času smo se začeli ukvarjati z vprašanjem, kako urediti plačno politiko v javnem sektorju, in že tedaj smo prišli do zaključka, da je treba sisteme urediti po določenih dejavnostih. Plačni sistem, kot ga imamo zdaj, niti ni bil slabo zastavljen – morda kje res preveč rigidno, morda kje preveč prek kolektivnih pogodb – ter je prinesel preglednost in predvidljivost, kar je bil glavni namen. Razlog, zakaj se je porušil, je prej v tem, da sistem nikoli ni prav zaživel, zato so se iskali obvodi. In ko so izjeme postale praksa, sistema ni bilo več. Zdravniki imajo posebne zahteve, a to ni edina poklicna skupina, ki čuti, da je sistem nepravičen. Spomnite se še na druge anomalije, recimo pri policistih, pilotih in tako naprej, kjer lahko zaznate podobne plačne ekscese kot pri zdravnikih. Prenova plačnega sistema tudi ne pomeni, da ga bomo zrušili, ampak da bomo delo nadaljevali na temeljih, ki jih imamo. Glavni problem pa je primerljivost med delovnimi mesti, ki niso primerljiva, zaradi česar smo v preteklosti morali posamezne težave reševati tako, da smo bodisi vsem dvignili plače linearno ali do določene višine osebnega dohodka. Rezultat pa je, da danes zaposleni z manj odgovornosti po plačah krepko presegajo izpostavljene nadrejene, zato je nastala ideja stebrov.

Robert Golob ne odstopa od zastavljenih projektov, kvečjemu ga izzivi še bolj pritegnejo. Je pa res, da je kot Primorec kdaj hiter z besedo.

Koliko stebrov naj bi torej dobili? Tri, šest? 

Če pogledamo ves javni sektor, imamo tri večje skupine. Glede na pogoje zaposlovanja so v prvi skupini funkcionarji. V to skupino sodijo vse veje oblasti, pa tudi funkcionarji neodvisnih državnih organov. Potem imamo zaposlene v državni upravi, lokalni samoupravi, raznih regulatornih agencijah in skladih – za njih velja zakon o javnih uslužbencih in kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti. V tej skupini so tudi vse uniformirane osebe. To je druga večja skupina. In potem imamo še zaposlene v zavodih, za katere uporabljamo zakon o delovnih razmerjih. Sem sodijo zdravstvo in socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje, znanstveno-raziskovalna dejavnost, kultura ter ostali zavodi, turistični, na lokalni ravni in tako naprej. Te tri skupine so podlaga, kjer so mogoči še podstebri. Najbolj očitno sodijo skupaj zaposleni v zavodih – zdravstvo, sociala, vzgoja, izobraževanje, znanost. V okviru uradništva želimo ločiti še uniformirane zaposlene, ki imajo posebna pooblastila, a soglasja za to pri sindikatih recimo nismo dobili.

Karkoli se boste dogovorili, ne bo poceni. V tem letu bo imela država več kot tri milijarde evrov primanjkljaja. Koliko si še sploh lahko privoščite, da bo reforma plač stala? 

Tudi če ne bomo nič naredili, nas bo to stalo.

Ker?

Ker imamo v sistemu vgrajene avtomatizme in anomalije, ki vplivajo, da naša plačna masa ob neukrepanju raste. In to zelo hitro. Drži torej, prenova plačnega sistema nas bo stala, a stalo bi tudi neukrepanje. Ključno se mi zdi, da bomo za vsak vložen milijon nekaj dobili nazaj. Da bomo imeli kakovostne in dostopne javne storitve, moramo na drugi strani imeti zaposlene, ki nimajo občutka, da se jim godi krivica. Danes imamo razmere, v katerih zaposleni niso zadovoljni – in ko zaposleni čutijo krivico zaradi nepravičnega sistema, niso motivirani. Posledično v sistem ne privabljamo mladih ali najboljšega kadra. S to prenovo, a ne samo z njo, želimo na koncu zagotoviti kakovostne javne storitve.

Zdravniki, ki so bili s plačnim sistemom nezadovoljni, so dobili možnost dela še preko podjemnih pogodb. To je tako, kot če bi vi poleg plače dobivali še plačilo za pomoč pri delu vlade preko posebne pogodbe. Boste po ureditvi sistema javnih plač ukinili tudi takšne anomalije? Če bodo plače višje, bodo temu primerni tudi normativi? 

Zdravniki so v tem trenutku primer slabih praks – in da, tudi v tej smeri bomo šli. Plačni sistem mora prinesti celovite rešitve, ki se ne dotikajo le plač. Glede zdravnikov in podjemnih pogodb želimo doseči situacijo, ko bomo lahko javno objavljali storilnost posameznih zdravnikov. Te podatke smo začeli zbirati z lanskoletno interventno zakonodajo in prav ta teden jih je javna zavarovalnica (ZZZS) začela objavljati. Tako bomo lahko natančno videli, kdo koliko naredi in kam gre denar. Pričakujemo, da bomo s to preglednostjo, ki je doslej ni bilo, rešili posamezne ekscese. Strinjam se torej, da podjemnih pogodb pri zdravnikih ne bi smelo biti. Bi pa morali pri zdravstvu upoštevati večjo variabilnost plačil. Ta morajo biti odvisna od količine opravljenega dela v rednem delovnem času. Danes pa je lahko v javnem sektorju, tudi pri zdravnikih, variabilni del največ 20-odstoten.

Ali drži, da je tudi pri drugih poklicih, pri uradnikih recimo, veliko dvoživk? 

Drži, pri uradnikih je zelo veliko popoldanskih samostojnih podjetnikov, zasebnih zavodov in inštitutov.

Opazili smo, da eden izmed vaših uslužbencev na komercialnih dogodkih celo predava o vaši prenovi plačnega sistema. Kako bi to komentirali? 

Samo eden?

Kako se nameravate tega lotiti? Resnično ni v tem nobene logike.

Ureditev teh vprašanj bo del drugega paketa zakonodaje o javnih uslužbencih. Zdaj je v zakonu zelo ohlapno zapisana konkurenčna klavzula, da uslužbenec, ki opravlja pedagoško, raziskovalno ali izobraževalno dejavnost, to lahko počne brez posebnega soglasja. Spekter plačljivih konferenc je pa seveda lahko zelo širok. In to bomo spremenili. Vtis, ki ga tak javni uslužbenec daje navzven, namreč ni nujno pozitiven. V zasebnem sektorju konkurenčne klavzule zelo dobro delujejo in tako bi morale delovati tudi pri zdravnikih ali ostalih javnih uslužbencih.

Prej ste omenili, da vsakokratne vlade prehitro menjavajo najpomembnejše državne uradnike, zato marsikdo tega dela ne želi opravljati. Se boste zavzeli tudi za njihovo depolitizacijo? Bi recimo morali skrajšati roke, ko lahko nova vlada zamenja direktorje direktoratov? 

O tem smo na ministrstvu in uradniškem svetu že govorili. Sama menim, da skrajšanje roka ne bi ničesar spremenilo, ker do menjav prihaja takoj ob nastopu novih vlad. Če bi obdobje možnih menjav skrajšali, učinka ne bi bilo. Morda bi bilo bolje za ta delovna mesta uvesti primerne odpravnine, kar bo za strokovnjake dodatna motivacija za prijavo na razpise. A problem je seveda širši. Ne le da upada zanimanje za najbolj strokovna mesta v državni upravi, vse manj je zanimanja tudi za ostala. Za sekretarska delovna mesta je nekoč prišlo po 400 prijav, danes si lahko srečen, če se na prosto mesto prijavijo štirje.

Je razlog za to splošno pomanjkanje delovne sile? 

Eden pomembnih razlogov je demografija: 30 tisoč ljudi se upokojuje, manj kot 20 tisoč pa jih letno vstopa na trg dela. Na drugi strani je problem plačna politika. S pomanjkanjem kadra se srečujejo tudi v zasebnem sektorju. Velik problem je, ker v javnem sektorju izrazito nagrajujemo senioriteto. Na ravni uradništva več kot 90 odstotkov zaposlenih dobiva odlične ocene. Na tej podlagi posameznik na tri leta napreduje za dva plačna razreda, za 8 odstotkov se mu poviša plača, dobi pa še tri dodatne dni dopusta. In na podlagi iste odlične ocene posameznik še napreduje v nazivu, kar pomeni, da še hitreje in še bolj napreduje v plačnem razredu. Gre torej za eksponentno karierno rast. Te razmere delujejo stimulativno za že zaposlene in hkrati odvračajo nove zaposlene od vstopa v uradništvo.

Eden vaših prvih projektov je bila depolitizacija državne uprave. Ugotovili ste, da je izredno veliko število politično imenovanih v času vlade Janeza Janše dobilo službe za nedoločen čas. Kaj počnete z nesposobnim kadrom v državni upravi? 

V državni upravi in tudi v širšem javnem sektorju nimamo primernega mehanizma za ocenjevanje kakovosti dela uslužbencev. To želimo rešiti v sklopu prenove uslužbenskega sistema, tako da bi naredili vstopna vrata, na katerih bi po vzoru zaposlovanja v institucijah EU preverjali kompetence vseh, ki želijo delati v državni upravi. V drugi fazi bi prišlo do razgovorov na ravni organov. Če bi uveljavili tak sistem, bi bila posameznikova politična deklariranost nepomembna, saj bi skozi sita spuščali le najboljše. Na drugi strani pa bi želeli tudi malce zbuditi naše sedanje uradništvo. Danes je tako, da ko enkrat prideš v sistem, v njem ostaneš – nihče te ne preverja. Prenova uslužbenskega sistema bo zato šla v smeri obveznega in rednega preverjanja kompetenc, od tega pa bo potem odvisno tudi napredovanje.

Na začetku pogovora ste dejali, da na to delovno mesto niste prišli zaradi plače. 

Javne zadeve – politike – so me od nekdaj zanimale, zato sem tudi dejavna na tem področju.

Ste ustanovna članica Gibanja Svoboda, pomagali ste pisati program. Zakaj ste se leta 2020 oddaljili od Alenke Bratušek in se potem priključili Robertu Golobu? > Robe rta Goloba poznam že vrsto let; mislim, da sva se spoznala leta 2012 in od takrat imava prijateljski odnos. Zakaj sem se razšla z Alenko Bratušek, pa je zadeva, ki naj ostane skrita pred javnostjo.

Goloba ste spoznali v času ustanavljanja Pozitivne Slovenije. Kakšne so njegove značajske lastnosti? Je denimo vihrav, lahko nepredvidljivo odstopi? 

Sama nikakor ne bi ocenila, da bi zaradi vihravega značaja, kot pravite, nepričakovano odstopil. Tudi zgodovina njegovega delovanja česa takšnega ne kaže. Robert Golob ne odstopa od zastavljenih projektov, kvečjemu ga izzivi še bolj pritegnejo. Je pa res, da je kot Primorec kdaj hiter z besedo. Vendar je po duši gospodarstvenik, kjer je povsem sprejemljivo, da napake priznaš in se iz njih učiš, spremeniš svojo pot in tako naprej. Z njim smo se v prvem letu tudi naučili, da morda glede nekaterih stvari zdaj ni več mogoče komunicirati kot prej. Niso pa to njegove značajske posebnosti.

Morda bi lahko nekatere reforme izvedli hitreje, če bi ubirali bližnjice ali uporabljali metode prejšnje vlade.

Je pa rad v središču pozornosti.

Primorec je.

Je mogoče, da podrejenim pušča premalo avtonomnosti? To smo morda videli pri davčni reformi, ki jo je ustavil sam – na očitno presenečenje finančnega ministra. 

Moje izkušnje z njim so drugačne. Pri napovedani prenovi davčnega sistema je bilo komuniciranje zelo nenavadno in nerodno, zato se je nekdo moral vključiti v zgodbo. Spomnite se samo naslovov, ki so sledili napovedi reforme. Mediji so kar tekmovali pri naštevanju, kaj vse bomo obdavčili. Ne le da vam bo država pobrala nepremičnine, ki so v tej državi svetinja, ampak vam bo pobrala še malico in regres, smo brali. Kako je do te komunikacije sploh prišlo, je še danes neznanka, vsekakor pa je bila komunikacijska strategija zastavljena nepremišljeno, zato se je predsednik vlade moral vključiti v razpravo.

Se vam zdi, da spremembe izvajate tako počasi, ker ste v vlado prišli kot novinci? 

Določene stvari je v tej državi težko premakniti – ne glede na to, ali si novinec ali stari maček. Je pa res, da želimo reforme izvajati zakonito in v dialogu s partnerji. Morda bi lahko reforme izvedli hitreje, če bi ubirali bližnjice ali uporabljali metode prejšnje vlade.

Stranka Svoboda ima zelo veliko moč v parlamentu. Ali vam glede na to zgodovinsko večino ni začelo primanjkovati ambicioznosti? Nekaterim nujnim reformam, kot je uvedba nepremičninskega davka, ste se odpovedali že takoj na začetku, očitno prav zaradi strahu pred javnostjo. 

Zakaj pa je ta davek tako nujen? Saj imamo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Ker imamo kaos na nepremičninskem trgu. Ker investitorji, namesto da bi prihranke vlagali v delnice, kupujejo prazna stanovanja. Nadomestilo za stavbno zemljišče pa je ustavno sodišče že razglasilo za neustavnega. Ko ste bili pri Alenki Bratušek, ki je davek želela uvesti, ste ga podpirali – zakaj ne zdaj? 

Nisem prepričana, da so težave, na katere smo naleteli tedaj, že odpravljene. Govorim o nepopolnih evidencah; spomnim se vil, ki so bile v uradnih evidencah označene kot barake. Vendar sama tega področja ne poznam in ne želim soditi. Lahko le rečem, da sva z možem lastnika nepremičnine v Ljubljani, in če bi uvedli ta davek, bi po takratnih izračunih plačala manj, kot plačava danes nadomestila za stavbno zemljišče. Sama torej posebnega interesa tu nimam.

Zadnje ankete spet kažejo dvig podpore Svobodi. Čemu to pripisujete? 

Bilo je seveda pričakovano, da nam je po začetnem navdušenju podpora padla. Zakaj? Ljudje v vmesnem obdobju, med volitvami, izgubijo zanimanje za politiko, po drugi strani pa je podpora na začetku vedno zelo nedorečena: ljudje sprva ne vedo natančno, kaj lahko od nas pričakujejo, niti se morda sami ne zavedajo, katere spremembe so nujne. In ko neka vlada začne z delom, se odprejo številne dileme, kar vse vpliva na javno mnenje. Nihanju podpore sama ne pripisujem posebne teže. Skrbelo bi me, če bi nam podpora drastično padla, odstotek gor ali dol pa verjetno ni pomemben.

Kljub temu ste se v stranki odločili, da boste manj govorili. Kakšna strategija je to in zakaj? 

Na začetku smo želeli delovati povsem transparentno. Organizirali smo več vrhov na Brdu, veliko smo govorili pred kamerami, želeli smo jasno pokazati, s čim se ukvarjamo, kaj so naše prioritete in podobno. A vse to je vzbudilo preveč pričakovanj v javnosti. S transparentnim delovanjem smo nenamerno povzročili neupravičene občutke strahu pred spremembami. Kar pa ni bil naš namen.

Tudi sami ste bili del tega problema. Govorim o vašem projektu reorganizacije upravnih enot. V SD, če se ne motim, so se vam celo posmehovali, češ da bi lahko tudi njih kaj vprašali, saj imajo veliko izkušenj. 

Da, to je dober primer. Na ministrstvu smo imeli delovni sestanek z načelniki upravnih enot in po naši napaki smo o tem sestanku obvestili medije. Na ministrstvu preizkušamo različne scenarije, kako zaledno poslovanje upravnih enot poenostaviti. Zdaj imamo 58 upravnih enot, ki so povsem neprimerljive, tudi različno obremenjene. Na drugi strani pa imamo uporabnike, ki želijo hitre rešitve, recimo dovoljenja za delo, zaradi česar smo iskali načine, kako poslovanje poenostaviti. In ko smo napovedali delovni sestanek, so se odprle vse mogoče špekulacije, ki jih lahko rodi domišljija, vključno s tezo, da na ministrstvu ukinjamo upravne enote. Čeprav to nikoli ni bilo na dnevnem redu, smo se morali na ministrstvu nato štiri tedne braniti pred temi napadi. Še danes moramo določenim občinam odgovarjati na vprašanja, ali ukinjamo njihovo upravno enoto. To je naša folklora: vsi vemo, da potrebujemo spremembe, ko pa jih začnemo izvajati, naenkrat potegnemo vse mogoče ročne in nožne zavore. In rečemo ne, sprememb pa ne.

Zdaj se zdi, kot da ste govorili o uvedbi nepremičninskega davka. 

Da, ampak tudi o spremembah na področju upravnih enot.

Skrbelo bi me, če bi nam podpora drastično padla, odstotek gor ali dol pa verjetno ni pomemben.

Je vaš cilj tudi regionalizacija Slovenije, pri čemer je reorganizacija upravnih enot le začetek? 

Mi imamo že danes 12 statističnih razvojnih regij; to so regije, na katere je država prenesla razvojno funkcijo. Ideja, s katero smo se poigravali – opozarjam, da je to res samo ideja – je, da bi morda na te statistične regije prenesli še kakšno dodatno nalogo. Da bi torej nadaljevali s to funkcionalno regionalizacijo. Lahko bi recimo na statistične regije prenesli organizacijo upravnih enot, prostorsko politiko in podobno. Sama sem se v preteklosti ukvarjala z evropskimi sredstvi, kjer je bil eden največjih problemov, kako doseči regionalno sodelovanje med več občinami. Ta statistična razdelitev dobro deluje, na tej podlagi delimo tudi evropski denar, imamo razvojne svete, torej nastavke, ki bi jih lahko nadgradili.

Končajmo z drogami. Pretekli mesec vas je eden od uporabnikov socialnih omrežij obtožil, da ste nekoč delali v lokalu v Fužinah in trgovali s kokainom. Ste delali v lokalih? 

Sem, a ne v lokalu, ki ga je omenil ta pisec. V lokalih sem priložnostno delala vso srednjo šolo in nato še pozneje.

In droge?

Ne, z drogo nisem trgovala.

Z možem sta stranki donirala 15 tisoč evrov. Imate v Svobodi morda pravilo, da morajo funkcionarji stranko finančno podpirati? 

Donirala sem stranki, ker sem verjela v ta projekt, v ta startup.

Je še vedno startup ali že daljša zgodba? 

Stranko smo ustanovili zelo hitro, tako rekoč iz nič vstopili v volilno obdobje, pripravili program. To je startup, ki se razvija v resno stranko.

Zakaj menite, da je s Svobodo v Slovenijo prišla politična stabilnost? 

Glavna motivacija za vstop v to vlado pri meni izvira iz ocene, da smo se v družbi znašli na razvojni točki preloma. Pojavila se je priložnost, da se odbijemo od dna in ujamemo razvojni vlak. Vsaj od Pahorjeve vlade naprej so mandati vlad in strank kratkotrajni, programi neambiciozni, brez resnih ukrepov. Vse to nas je pripeljalo do situacije, v kateri smo izgubili vizijo. Sama sem to občutila, ko sem se z Evropsko komisijo pogajala o novi finančni perspektivi. Zanimalo jih je, kakšna je vizija Slovenije do leta 2030. Ko smo skušali poiskati neki dokument na to temo, nismo našli nič uporabnega. Niti iz koalicijskih pogodb ni bilo razvidno, kam želimo kot družba, niti iz raznih razvojnih dokumentov. In ker Roberta Goloba dobro poznam, ker vem, kako razmišlja, kakšna oseba je, ker je bil ves čas korak ali dva pred ostalimi v svojem času, sem ocenila, da lahko pridemo v fazo, ko bomo sposobni pogledati prek enega mandata ali si zastaviti bolj dolgoročne cilje – in to me je motiviralo za vstop v vlado.