Komentar / Joj, kam bi del?

Janko Lorenci

19. 5. 2023  |  Mladina 20  |  Kolumna

Tokrat je šlo neverjetno hitro: Kučan predlaga spomenik osamosvojitvi na Trgu republike, Janša kislo prikima, vlada predlog posvoji. No, potem vendarle zastoj: kaj storiti s starim Spomenikom revoluciji?

A dilem ne bi smelo biti. V civiliziranih družbah velja načelo, da se zgodovina ne briše. Pogled nanjo se lahko spreminja, črtati ali ponarejati pa se ne sme. Enako je s spomeniki – okamnele priče svojega časa so, zato naj ostanejo nedotaknjeni. Lahko pa jih imamo za zgled, svarilo, opomin … Tršarjev izdelek naj torej ostane, kjer je, nekje zraven se postavi še spomenik osamosvojitvi. Prvi govori o vojni, osvobajanju in novem družbenem redu, drugi bo slavil osamosvojitev in posredno novi čas po njej. Obe obdobji sta za Slovenijo konstitutivni.

Spomenik revoluciji »pokriva« NOB, revolucijo in komunistično-socialistični čas potem. To je celota, a nikakor iz enega kosa. Med vojno je šlo za preživetje naroda, brez občudovanja vrednega partizanskega odpora bi nas brezupno razkosali. Revolucijo je potemnil povojni zločin, komunizem je bil trd, a se je sčasoma mehčal in nam prinesel varno bivanje v Jugoslaviji, nekaj časa kar vplivni. Suvereni nismo bili, a vzpostavili smo tako rekoč vse državotvorne institucije, hkrati pa doživeli močan razvojni pospešek; takrat so nastali naša industrijska baza, UKC, nuklearka, Cankarjev dom … Toda socializem je bil obsojen na hiranje, ker je imel vgrajeno konstrukcijsko napako – odsotnost demokracije. Razvoj se je ustavil, socializem po slovensko pa je vendarle ostal dovolj razvit in človeški, da je evolviral v partijo, ki se je mirno umaknila z oblasti.

Osamosvojitev je bila nujna, saj bi sicer skupaj z drugimi zgnili v razpadajoči skupni državi, polni nacionalizmov, izrojenega socializma, zaostajanja. Takratni Jugoslaviji ni bilo rešitve. Osamosvojili smo se lahko, ker smo imeli solidne razvojne temelje, ker smo pokazali kolektivno voljo za samostojno življenje, ravnali politično kar spretno in ker nas je Milošević že izbrisal iz načrtov o veliki Srbiji.

Kar je sledilo uspešni osamosvojitvi, pa je zgodba o neuspehu. Postopoma smo sprejemali dogme neoliberalnega kapitalizma in vanj nas je silila tudi EU. Tudi pod vplivom teh dogem in pritiskov smo se, češ da lastništvo ni pomembno, na veliko razprodali in tako še zmanjšali možnost vplivanja na svoj razvoj. Privatizacijska obsedenost že načenja javne službe, temelj solidarnosti in kolikor toliko umirjene družbe. Ostro razslojevanje že samo po sebi zbuja nezadovoljstvo, frustracije, konfliktnost. Nekdanje planiranje je zamenjala kaotična stihija; razvijamo se brez resne strategije ali vsaj nekakšne vizije, kot nas usmerjajo parcialni interesi posamičnih skupin. Demokracijo latentno ogroža polkriminalna hiperaktivnost janšizma in medlost leve sredine. Nikakor se nismo povsem razsuli, a v zadnjih 30 letih suverenosti, demokracije in kapitalizma so nas dohitele in prehitele nekatere države, ki so nas nekoč gledale v hrbet. Formalno smo suvereni, vendar ne vemo, kaj bi s sabo. Dejstvo, da smo brez lastnih bank, velikih trgovcev, zračne in pomorske flote, še veča vtis zaprtosti in zaostajanja.

Socializem in osamosvojitev sta nasledek prejšnjega dogajanja in kontinuiteta obstaja tudi med njima (podedovani razvoj, mentaliteta, naravne danosti …). Oba sta bila na začetku pustolovščina z neznanim razpletom – ne pri osvobajanju ne pri osamosvajanju nismo vedeli, kaj konkretno prinašajo komunizem-socializem in kaj kapitalizem in demokracija. Obe obdobji (sedanje seveda še ni končano) sta se sčasoma izrodili. Socializem, kot rečeno, zaradi odsotnosti demokracije, a tudi neoliberalni tip razvoja, ki zase trdi, da nima alternative in da pri njem sploh ne gre za ideologijo, se postopoma izteka, ker načeloma ne more zdržati preskusov časa – zlasti ne krize okolja. Tudi sedanji sistem je globoko bolan.

Se utegne zaradi prisile razmer iz obeh ureditev izcimiti nekakšen kompromis, sinteza med vitalnostjo nadzorovanega kapitalizma in demokratičnega socializma? To je odločilno vprašanje tega časa, odločilno za nas in za svet. Zaradi krize okolja so absolutno nujni omejevanje rasti, bistveno več načrtovanja, solidarnosti in primata skupnih interesov. Prav tako nujna je tudi demokracija (zdaj v marsičem invalidna), saj brez nje niso mogoče samokorekture. V krizah države že krepko posegajo v dogajanje in »nevidno roko trga«, a ko je vsakokratna kriza mimo, nas ta roka spet vodi in klofuta, vse je znova po starem in rojeva nove krize. Ne na naši lokalni ne na globalni ravni ni nič dokončno izgubljeno, toda izbire se naglo ožijo v končno dilemo – ali tekmovanje, vojne in zlom okolja ali sodelovanje, mir in zeleni prehod.

Nazaj k spomenikom. Spomenik osamosvojitvi bo prej ali slej postavljen, oblast bo z njim dobila nekaj točk. Sicer pa se za nazaj ne bo spremenilo nič – ne komunizem, ne socializem, ne osamosvojitev in klavrni razvoj po njej. Tudi sprave na tej podlagi ne bo, janšizem ostaja živ in strupen. No, če bo spomenik lep, bo vsaj nekaj estetskega užitka.

Obdobij, ki ju zaobjemata spomenika, ni mogoče primerjati, a ju je smiselno vrednotiti. Tudi spomeniška zgodba govori, kako zelo smo ujeti v sedanjost in preteklost. Toda sedanjost se ni še nikoli v znani zgodovini tako hitro spreminjala v skrajno negotovo prihodnost. Če si zakopan v preteklost-sedanjost ali nesposoben za vsaj malo distanciran, trezen odnos do nje – če si sam nekakšen otrpel spomenik – ne boš naredil nič, da bi ti bilo v prihodnosti laže. Obsojen si na vedno večjo ogroženost.

Ko bo spomenik stal, bo torej predvsem opomin: smo se za to osamosvojili? V propadajočem socializmu se je reklo: smo se za to borili?