Ajda Bračič / Arhitektka, pisateljica in publicistka, ki je napisala eno naših najvznemirljivejših zbirk kratkih zgodb

Ste že kdaj srečali svojega dvojnika? Protagonistka izjemne kratke zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben pravi, da je srečala že tri: v otroštvu samosvojo, precej starejšo Majdo, ki je k njim s traktorjem prihajala obdelovat koruzo. Takoj po študiju žensko z majhnim otrokom, ki je v trgovini kupila zadnji lešnikov kornet, tudi njen najljubši. Ob branju časopisa pa je zagledala še fotografijo uspešne biologinje, kateri je nato sledila na predavanje in na vlak in ...

Če nenadoma ni več jasno, ali so se ta srečanja res zgodila ali pa pripovedovalka opisuje različne stopnje svojega življenja, morda celo življenj, ki bi jih lahko živela, če bi se na razpotjih odločila drugače, je to šele začetek. V zbirki kratkih zgodb Ajde Bračič Leteči ljudje, ki je lani izšla pri LUD Literaturi, je vrsta preobratov, izmenjav perspektiv, časovnih prehajanj. Ali če si izposodimo misli Miše Gams s Programa Ars, »psiholoških rebusov« in »detektivskih ugank«, ki nas pozivajo, naj aktiviramo »celotne možgane«.

V isti recenziji smo lahko prebrali, da je Ajda Bračič v svoji knjigi pokazala »stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost«. Teh vrlin »pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov«, zanjo pa je bila to šele prva knjižna izdaja. In šele prvi preizkus v pisanju proze.

Ja, vsi ti odzivi, tudi nominaciji za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu in nagrado kritiško sito ali pa ugotovitev Muanisa Sinanovića v reviji Literatura, da je morda »največja slabost te zbirke, da je preprosto predobra«, so jo razveselili. A tudi presenetili. Piše resda že vse življenje, vendar poezijo, kratkih zgodb pa se je lotila, ko je imela zaradi koronskih lockdownov in takratnega dela od doma prvič v življenju proste popoldneve. Izkoristila jih je za eksperimentiranje s formo, k čemur so jo spodbudili tuji mojstri kratkoprozne literature.

Te je odkrila šele zadnja leta, a strastna bralka je že od nekdaj. Ko so s starši v njenem ranem otroštvu (rojena je leta 1990) živeli v samotni stari hiši, kjer je bil njen najboljši prijatelj domači pes, s katerim sta se podila po bližnjem gozdu in gradila skrivališča, je ogromno risala in brala. Tisočstranskega Gospodarja prstanov je dokončala že pri osmih ali devetih letih.

Ko so se pri njenih desetih preselili v blok sredi Kranja, je bil to kulturni šok. Nenadoma je bila obkrožena z vrstniki, kar ji je godilo, a prehod je bil po svoje tudi travmatičen in zdi se, da iz takratnih občutij izvira njena velika naklonjenost do starih hiš, do njihovega ohranjanja in obnavljanja, pa tudi do trajnostnega bivanja, ohranjanja dediščine in varovanja narave. Kdove, morda so jo prav ta, tedaj še neubesedena občutja gnala tudi v študij arhitekture. Kot predana članica improgledališke skupine na ljubljanski Gimnaziji Vič je sicer resno razmišljala o študiju igre, na koncu pa izbrala arhitekturo, za katero se ji je zdelo, da lahko zaobjame vsa njena zanimanja, od humanizma do umetnosti in analitičnega razmišljanja.

Ko je tretji letnik študija prinesel izbirni predmet Teorija in kritika, kjer so spoznavali pisanje o arhitekturi in zanjo, svoje izbire nikoli več ni obžalovala. Začela je sodelovati z arhitekturnima revijama Hiše in Outsider, se urila pri nešteto drugih projektih in kulturnih dogodkih, kot sourednica tudi pri zborniku, ki je pospremil slovensko predstavitev na arhitekturnem bienalu v Benetkah leta 2018.

V arhitekturi so se zadnja leta zgodili veliki premiki. »Ko sem začela študirati, je bil to še čas velikih, zvezdniških avtorjev, učili smo se o Zahi Hadid in Remu Koolhasu. Že kmalu pa se je diskurz spremenil, tudi na fakulteti so začeli dajati več poudarka prenovi, krožnemu gospodarstvu, novim materialom.« Sama v to globoko in iskreno verjame, vse vidi kot nujo, sploh ob preteči podnebni kataklizmi. A premiki bi morali biti tudi sistemski, saj gradbeni odpadki predstavljajo polovico vseh svetovnih odpadkov. »Masa betona je zdaj že večja od vseh živih organizmov. Na našem planetu je več betona kot življenja,« je realistična.

Tudi zato je zasnovala platformo Kajža, stično točko med strokovnjaki in navdušenci nad prenovami starih objektov ter med vsemi drugimi, ki se zavzemajo za bolj trajnostne načine bivanja. Zakaj bi namreč samo gradili in gradili, če imamo ogromno objektov, ki jih je še mogoče temeljito obnoviti. S kolegoma trenutno tudi svetujejo petim strankam, ki same niso zmogle presoditi, ali je obnova v njihovem primeru smiselna, in če je, kako se je lotiti.

Ni naključje, da se z bivanjskimi vprašanji pogosto ukvarjajo tudi junaki njenih kratkih zgodb. Želi si napisati še kakšno zbirko, mika jo tudi bolj dolgometražna proza. Ne glede na literarno zvrst, v katero se bo poglobila, pa je že zdaj jasno, da bo njena naslednja knjiga ena najtežje pričakovanih.