Otroci nas gledajo

Nenadoma se vsi sprašujejo: kaj je z našimi otroki? Zakaj se mučijo in tepejo? Zakaj se izživljajo drug nad drugim? Zakaj se spreminjajo v množične morilce? Zakaj postajajo tako asocialni? In agresivni? In nasilni?

Vsi prihajajo z odgovori, toda najboljši in najpreciznejši odgovor kot običajno ponuja film – v tem primeru romunski film R.M.N. (kar je akronim za Rezonanta Magnetica Nucleara). Po naše: MRI. Videli smo ga na festivalu Liffe in v kinu, posnel pa ga je Cristian Mungiu, eden izmed najbolj cenjenih, slavljenih in nagrajevanih sodobnih režiserjev, avtor filmov 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, Matura in Daleč za griči.

MRI, posnet po resničnih dogodkih, se začne z nepozabnim prizorom – z dečkom, osemletnim Rudijem (Mark Blenyesi), ki gre skozi transilvanski gozd. Sam. Kot v pravljici, ko gre kdo skozi »začarani«, »ukleti« gozd. Toda te pravljice je nenadoma konec: deček namreč v tem gozdu zagleda nekaj tako strašnega, šokantnega in travmatičnega, da mu vzame glas. Obnemi. Do konca filma ne odpre več ust. Ni mu več do komunikacije z odraslimi, še manj z vrstniki. Postane asocialen.

Toda prizor ni nepozaben zato, ker deček vidi nekaj strašnega, šokantnega in travmatičnega, temveč zato, ker nam film potem ne pove, kaj je ta deček videl. In mi se ves film – in še tudi zdaj – sprašujemo, kaj je videl mali Rudi. Zakaj je tako sunkovito obnemel? Zakaj je postal nekomunikativen in asocialen? Kaj je bilo tako hudo, tako strašno, tako šokantno in tako travmatično? Kaj ga je tako paraliziralo – in tako asocializiralo?

To, da tega ne izvemo, je približno tako, kot da v trilerju, v katerem se zgodi umor, ne bi izvedeli, kdo je morilec. In MRI je triler, ki se odvrti v duhu tega, kar je nekoč rekel ruski dramatik Anton Pavlovič Čehov: če v prvem dejanju na steni visi puška, pomeni, da bo v tretjem dejanju uporabljena. Matthias (Marin Grigore), protagonist tega filma, itak nenehno paradira s puško, sina – obnemelega, šokiranega, stravmatiziranega, asocialnega – pa celo uči loviti in streljati. MRI je triler, ki se dogaja v svetu, v katerem nikogar več ne zanima, kdo je bil umorjen.

Kaj je torej videl ta deček, da ga je tako šokiralo in stravmatiziralo? Prav, pa poglejmo resnici v oči. A najprej poglejmo, kaj v tem filmu vidimo mi. Vidimo natanko ulico, na kateri živimo. Dobrodošli doma!

Najprej vidimo nemško klavnico, v kateri Matthias, romunski gastarbajter, spusti »čelno« delovodji, ki ga je zaradi predolgega telefonskega pogovora označil za »lenega cigana«.

Otroke spreminjajo v lovce, učijo jih loviti, streljati, ubijati, živali ali ljudi, vseeno, ni razlike, gozdovi so polni živali in migrantov.

Potem vidimo, kako Matthias odvrže delovno uniformo in odštopa domov – v transilvansko vukojebino na romunsko-madžarski meji.

Potem vidimo to obmejno multikulturno, multietnično, multijezikovno postindustrijsko mestece, mali Babilon, v katerem je pekarna, ki v vseh smislih hrani to skupnost. Da bi bila pekarna upravičena do evropskih sredstev, mora imeti veliko zaposlenih – ker pa domačini v njej zaradi prenizkih plač nočejo delati, skuša najeti tri šrilanške delavce. Kar domačine razbesni. In tudi Matthias šrilanške delavce razglasi za »cigane«. V tem, da z njimi ravna tako, kot so z njim ravnali v Nemčiji, ne vidi nobene ironije, še manj v tem, da je sam hkrati žrtev rasističnega »virusa« in njegov prenašalec. Rasizem se prenaša kot virus – kot bolezen.

In tu je veliki paradoks: tuji, šrilanški delavci, ki jih imajo domačini za vse najslabše, tudi za »tatove delovnih mest«, »umazance« in »viruse«, naj bi opravljali le delo, ki ga domačini nočejo opravljati – ker je preslabo plačano. Delovne sile primanjkuje – pod temi pogoji noče nihče več delati. Zato morajo ceneno delovno silo uvažati. Sami pa odhajajo v tujino, na Zahod, kjer postajajo cenena delovna sila – in žrtve rasizma. Vsi ti delavci se med sabo žrejo in izrivajo, namesto da bi se solidarizirali, sindikalno organizirali in uprli. S tem ko drug drugega izrivajo in žrejo, pa delu le znižujejo ceno. In seveda – s tem, ko delu znižujejo ceno, siromašijo in uničujejo družbo, v kateri živijo. Tako da so ujeti v začarani, ukleti krog. In ta začarani, ukleti krog deluje grozljivo. In strašljivo. In šokantno. In travmatično.

MRI, remiks tragedije, eseja in božične pravljice, bi se lahko dogajal v Sloveniji. V romunsko mestece pride celo Francoz, ki v imenu neke nevladne organizacije prešteva medvede. In kot vidimo, se medvedi pojavijo na robu mesteca. Stegnejo se do hiš, do ljudi. Ja, divjina se je stegnila v civilizacijo, civilizacija pa se je animalizirala. Prav res – dobrodošli doma!

Romunsko mestece stoji na meji – na meji med Vzhodom in Zahodom, »med dvema imperijema«, kot slišimo. Toda globalizacija, gnana z dobro znanimi neoliberalnimi imperativi (privatizacija vsega, prosti trg, nizki davki, vitka država, sekanje socialne države), je poskrbela, da se nihče več nikjer ne počuti doma, ne domačini ne migranti, in da vsa mesta, vsi kraji, vse dežele tega sveta stojijo na meji – da so torej mejni, prežeti s karnevalom darvinistične divjine, ekonomske tesnobe, dirke navzdol, zlorab, socialne agonije, resentimenta, predsodkov, lažnih novic, konspirologije, strahu pred migranti, jeze, ki trese gozd in listje, in toksične moškosti, ki jo pooseblja prav surovi, mačistični Matthias. Ta tudi zelo dobro povzame logiko tega krasnega, hladnega, krutega neoliberalnega sveta: če hočeš preživeti, pravi svojemu sinku, se ti ne sme nihče smiliti. In doda: ta, ki mu je koga žal, umre prvi.

Moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani, drug drugemu so tekmeci, mišice in testosteron, ki so nekoč nekaj šteli, gredo zdaj v nič, jeza, frustracije, napetost, nacionalizem, ksenofobija in rasizem se kopičijo, razpoloženje za sovraštvo je brezmejno, otroke spreminjajo v lovce, učijo jih loviti, streljati, ubijati, živali ali ljudi, vseeno, ni razlike, gozdovi so polni živali in migrantov, družba ne obstaja, ekonomska neenakost je čedalje globlja, polarizacija pa čedalje hujša. Kapitalizem ljudi deli, da bi lažje vladal.

Ker pa se težka, mučna, nevarna, ekstremna zima, ki je zajela romunsko mestece, čedalje bolj stopnjuje, slutite, da se bo zgodilo nekaj hudega in strašnega – da torej migrante, šrilanške delavce, čaka pekel. A domačini se vendarle zatečejo k demokraciji. K sreči, si rečete. Sklenejo namreč, da bodo o tem, ali naj tuje delavce sprejmejo ali izženejo, odločali na javnem zborovanju, ki ga Mungiu posname v enem samem neprekinjenem 17-minutnem kadru sekvenci, v katerem aktivno – z replikami – sodeluje kar 26 likov. A v javno razpravljanje in odločanje o usodi migrantov se vključijo strupeno, histerično, nestrpno, brutalno in krvoločno, brez empatije – iz njih skoči retorika kukluksklana in fašistoidne desnice. Celo lokalni duhovnik nekje omeni, da ima »po božji volji vsak svoje mesto na svetu«. Zdi se, kot da hoče reči: mesto Šrilančanov je na Šrilanki! Šrilančani kulturno ne sodijo k nam! To retoriko zelo dobro poznamo – tudi pri nas. Toda ironično – vsi ti rasisti se imajo za dobre ljudi. V svojem rasizmu ne vidijo rasizma, temveč le logično razmišljanje – glas razuma.

MRI je socialni, politični, ekološki, emocionalni, možganski sken družbe, ki je, kot bi rekel Shakespeare, out of joint – družbe, ki je zbolela in v kateri je neoliberalni kapitalizem demokracijo prelevil v karneval nestrpnosti, ksenofobije, šovinizma, paranoje, sovražnega govora, izrojene identitetne politike in rasizma. Kapitalizem ne potrebuje demokracije. Manj ko je demokracije, tem bolje za kapitalizem. Neoliberalci nas že desetletja prepričujejo, da je demokracija precenjena, da je le motnja, ovira in virus, da ljudi le še dolgočasi, frustrira in jezi, da jim je le v napoto in da se je izpela – zamenjati jo mora trg, ki je objektivnejši, pravičnejši in demokratičnejši od nje. Univerzalna vrednota je trg, ne pa demokracija. Omejiti je treba demokracijo, ne pa trga, kar seveda pomeni, da je demokracija potem razporejena tako neenako kot bogastvo. To pa vse spremeni: politična moč tistih, ki imajo bogastvo, in podrejanje ljudi zdaj veljata za nekaj povsem naravnega, kakor veljajo za nekaj povsem naravnega tudi vse pošastne neenakosti. In seveda, za nekaj povsem naravnega velja socialni, ekonomski, politični, kulturni in ekološki kaos, ki ga povzroča ta prosti trg, to posmehovanje ljudstvu, skupnemu dobremu, blaginji in demokraciji.

Film se konča dvoumno in nejasno. Kaj točno se zgodi? Nič, po eni strani je postal svet tako iracionalen in tako črn, da v njem ne vidi več niti film, po drugi strani pa rešitev ni več mogoča – tumor je postal tako velik, da bo pacient umrl, če ga izrežeš.

Kapitalizem, ki vse – tudi tiste, ki se imajo za »čiste«, avtohtone domačine – spreminja v ekonomske migrante, »tuje delavce«, je vse izravnal in zagrenil, nihče se mu ne more izmakniti, njegova invazivnost je križarska, tako da so povsem globalizirane tudi največje vukojebine. In globalizacija pomeni natanko to, da je šla varnost k vragu, da ljudje trpijo, ječijo in jočejo in da jih negotovost navdaja s tesnobo, grozo, terorjem in travmami.

In otroci to gledajo – z grozo v očeh. S posttravmatsko stresno motnjo v kosteh. Skozi ta »začarani«, »ukleti« gozd si ne upajo več sami.

Kaj je torej videl oni deček, ko je šel skozi gozd?

Kdo ve, morda je videl, kako ubijajo migranta.

Morda je videl vampirja. Ne pozabite: film se dogaja v transilvanskem mestecu, Transilvanija slovi po grofu Drakuli, Karl Marx pa je v Kapitalu – v prevodu Mojce Dobnikar – za kapital zapisal, da je »mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava«.

Mali je morda res videl kapitalizem v vsej njegovi šokantni grozovitosti in travmatični pošastnosti – v vsej njegovi »vampirski žeji po živi krvi dela«, kot bi rekel Marx.

Kdo ve, morda pa je videl to, kar je videl najslovitejši deček, za katerega se ne ve, kaj je videl – deček iz Mesta slovesa (La jetée), kultnega, hipnotičnega kratkega filma, ki ga je leta 1963 posnel francoski cineast Chris Marker. Ta deček na razgledni terasi pariškega letališča Orly, kamor pride s starši, zagleda obraz nekega dekleta, ki nenadoma osupne. Tega, kar vidi dekle, ne vidi, a ta podoba iz otroštva ga potem muči in obseda vse življenje. Leta kasneje, po jedrski vojni in potovanjih skozi čas, se kot zrel mož spet znajde na razgledni terasi letališča Orly, steče proti tistemu dekletu in pade pod streli – trenutek, ki se mu je prikazal v otroštvu in ga preganjal vse življenje, je bil trenutek njegove smrti. Na osuplem obrazu dekleta je kot otrok videl svojo smrt.

Tako mrtvega verjetno deček v filmu MRI nenadoma zagleda sebe – čez 20, 30 let, tam, bogu za hrbtom, brez možnosti v boju s kapitalom, trgom in neenakostmi, ponižanega in popljuvanega, zgaranega in zgrbančenega, razžaljenega in razlaščenega, utrujenega od družbenih, finančnih, političnih in zdravstvenih kriz, obsojenega na socialno in ekonomsko smrt. Morda v tistem začaranem, ukletem gozdu res vidi, kako ubijajo migranta – migranta, ki ima njegov obraz. In od groze obnemi.

MRI – ta možganski sken življenja pod sodobnim kapitalizmom – je res posnet po resničnih dogodkih. Vprašanje ni, kaj je z otroki, temveč – kaj je z odraslimi. Kakor tudi ni vprašanje, kaj je s socializmom, temveč – kaj je s kapitalizmom, s to ulico, na kateri sta nastala fašizem in nacizem.

eDZepu2KjOg