Vselej na strani šibkejših

Meta Krese, legenda slovenskega fotoreporterstva, fotografije primarno ustvarja za tiskane medije. Tako imajo, kot pravi, »večji doseg, kot če bi visele v galeriji, torej bolje opravim svojo dolžnost do tistih, ki jih fotografiram«. Kljub temu pa si lahko te dni v prestolnici ogledamo kar dve razstavi njenih izrednih fotografskih del. Prva z naslovom Čakamo zaman, ki si jo v Galeriji Alkatraz lahko ogledamo do 28. maja, se osredotoča na zgodbe vdov iz Srebrenice in njihovih družin: fotografije so nastale na rednih ekspedicijah v srebreniška begunska naselja, ki jih Meta Krese vsaj dvakrat letno obiskuje že od leta 2017. Druga razstava Ste prišli, da boste ostali?, ki so jo v Mestni galeriji odprli ravnokar, pa je obsežen retrospektivni pregled »osebnih fotografskih pripovedi iz življenja migrantov«. Naj gre za dokumentarno fotografijo, reportaže ali za intimne fotografske portrete, rdeča nit bogatega opusa fotografinje, ki se je rodila leta 1955 v Ljubljani, je jasna: vselej se poglablja v življenjske zgodbe zatiranih, šibkejših in preslišanih, saj je, kot poudari, »zgodbe zmagovalcev ne zanimajo«.

Čeprav pravijo, da slika pove več kot tisoč besed, so za fotografska dela Mete Krese ključna spremljevalna besedila. Pravi, da nikoli ne sledi mantri, »naj slika govori sama zase«, saj meni, da mora biti fotografija, kakršna jo zanima, pa naj gre za dokumentarne ali portretne žanre, »nujno postavljena v družbeni, časovni, zgodovinski in krajevni kontekst«. Zanjo namreč sploh ni bistveno, da njena dela gledalca očarajo (zgolj) s svojo lepoto ali estetsko dovršenostjo, temveč vselej stremi k temu, da v občinstvu vzbudijo zanimanje za zgodbe ljudi, ki jih fotografira. »Zanimajo me predvsem osebne zgodbe, teh pa ne morem povedati zgolj s fotkami. Pomembno je, da gledalec ali gledalka določeno zgodbo vidi tako, kot jo vidim sama. Pripovedujem predvsem zgodbe tistih, ki nimajo veliko možnosti, da o njih spregovorijo širšemu občinstvu, zato je ključno, da je njihov glas karseda razločen in razumljiv,« je prepričana. Prav zato bomo obe njeni aktualni razstavi tako gledali kot brali: obe je opremila z besedili, ki jih je podpisala sama, ali pa je to storila njena starejša sestra, slovita, žal že pokojna književnica Maruša Krese, ki je z njo pogosto sodelovala.

Meta Krese je ena redkih ptic v novinarstvu, ki obvladajo tako fotografiranje kot pisanje, a projekti, pri katerih opravlja obe vlogi, so v njenem opusu v manjšini, saj si mora zanje preprosto vzeti ogromno časa. »Sama pokrivam zgodbe, ki se dogajajo v relativni bližini, da se lahko na prizorišče nenehno vračam, saj novinarskega in fotografskega dela načelno nisem sposobna opravljati istočasno,« pravi. Takšna je bila denimo zgodba o odpuščenih delavkah in delavcih iz novomeške tovarne Revoz, ki jo je na prelomu tisočletja pokrila za Mladino, ali pa serija zgodb o propadajoči slovenski tekstilni industriji, prav tako za Mladino, v sklopu katere je portretirala »odpuščene delavke, ki so bile tako ponižane, da so izgubile vso voljo za boj«, se spominja. In dodaja: »Včasih sama pokrivam tudi zgodbe iz daljnih krajev, a le če sem tam dovolj dolgo, da lahko nekaj dni samo fotografiram, nekaj dni zapisujem, nekaj dni opravljam intervjuje, nekaj dni pa ne počnem nič.«

Kot primer takšne zgodbe navaja reportažo iz tijuanskega zatočišča Casa de Luz, na meji med ZDA in Mehiko, »v katerega se zatekajo najbolj ogroženi in ranljivi migranti, kot so denimo pripadniki LGBTQ+ skupnosti, mame samohranilke in posamezniki, okuženi s spolnimi boleznimi, skratka vsi tisti, ki jih nočejo sprejeti nikjer drugje«. Reportaža, ki je bila objavljena v Sobotni prilogi Dela, je polna pretresljivih, a navdihujočih osebnih izpovedi. Jasno pa priča tudi o zaupanju, ki ga Meta Krese ustvari z junaki svojih zgodb in fotografij. »Preden pritisnem na sprožilec, vedno počakam, da se vzpostavi neki pristen stik s portretiranci,« pravi. »Pomembno je, da nisem objektivna opazovalka, temveč sem notri, v sami zgodbi.«

Čeprav ima v malem prstu tako pisano besedo kot fotografijo, pa, kot pravi, najraje dela v dvoje. »Ko pokrivam neko temo, je pomembno, da se o njej z nekom ves čas pogovarjam, saj lahko to lepo razširi obzorja določene zgodbe,« pojasni. V tandemih skoraj vselej prevzame vlogo tekstopiske, izjema so bili le poetični projekti v sodelovanju s sestro. Veliko je sodelovala z Arnejem Hodaličem, s katerim sta za Mladino redno pokrivala vojno dogajanje v Gazi, podpisala pa sta se tudi denimo pod reportažo o popotresnem opustošenju v Pakistanu.

Hodalič, ki je bil z Meto Krese tudi poročen, pravi, da bi, če bi lahko vedno izbiral, sodeloval »ekskluzivno z njo, pa ne le zato, ker ima izjemen talent za pisanje, temveč zato, ker se izjemno poglobljeno pripravi na te članke – morda bolj temeljito kot kdor koli drug«. Spominja se, na primer, kako je pred njunimi novinarskimi ekspedicijami v daljne kraje ob razni strokovni literaturi vselej »prebrala tudi kup romanov tamkajšnjih slovitih avtorjev, da si je že vnaprej ustvarila vtis o krajih, kamor je bila namenjena«. In doda: »To je res nekaj posebnega«.

Arne Hodalič izpostavi še, kako zelo predana je Meta Krese svojemu delu: spominja se denimo, kako je denarno nagrado, ki jo je od Avstrijske tiskovne agencije (APA) prejela za reportažo o romskih naseljih na Dolenjskem, objavljeno v slovenski izdaji revije National Geographic, namenila za njuno skupno pot v Indijo, »kjer sva pokrivala zgodbo o dvesto kilometrov dolgi žičnati ograji med Bangladešem in Indijo«. Spominja se še številnih zgodb, ki sta jih pripravila za hišno revijo zdaj že ugasle domače letalske družbe Adria Airways, ki jo je svoj čas urejala prav Meta Krese. Kot urednica je deset let delovala tudi pri Fotografiji, legendarni reviji slovenskih fotografov.

Meta Krese uspešen tandem tvori tudi z Joštom Frankom, fotoreporterjem mlajše generacije, s katerim sta večkrat potovala denimo v Srebrenico. Kar dvakrat pa sta si prislužila prestižno štipendijo Pulitzerjevega centra za krizno poročanje, s podporo katere sta pokrivala obsežno zgodbo o bombažni industriji in svetovni trgovski poti bombaža, ki po besedah Mete Krese »pripoveduje o odnosu med bombažem in kapitalizmom, o vplivu bombažne industrije na družbene sisteme«. Ta projekt ju je med drugim popeljal po Burkina Fasu, ameriški zvezni državi Arizoni, Bangladešu in Romuniji. »Štipendija nama je omogočila, da sva zgodbo lahko izpeljala tako, kot bi si jo želela samo v sanjah,« pravi.

Ob tem se spomni na »dobre stare čase«, ko časopisna industrija še ni bila osiromašena in posledično še ni zapostavljala fotoreporterstva. »Dobivali smo spodobne honorarje in dnevnice, plačane smo imeli potne stroške, tudi ko smo potovali na drug konec sveta,« se spominja. »Ne pravim, da smo živeli zelo lagodno, daleč od tega, a imeli smo res dobre pogoje za delo.« Prav v teh pogojih je lahko že zgodaj na svoji pestri ustvarjalni poti postala svobodnjakinja. Zakaj pa je to zanjo tako pomembno? »Ne znam drugače,« pravi. »Če mi nekdo naroči, da moram nekaj narediti, enostavno zablokiram. Ključno je, da si lahko teme izberem sama, prav tako pomembno pa je, da jim lahko posvetim toliko časa, kolikor se mi zdi potrebno.« Govorimo o obsežnih, tudi večletnih projektih, ki v svetu sprinterskega lovljenja rokov in hiperprodukcije vsebin preprosto niso izvedljivi, zato so finančne injekcije, kot je že omenjena Pulitzerjeva štipendija, ključne za njene velikopotezne podvige, saj jih mora sicer financirati sama.

Meta Krese je v svoji pestri fotožurnalistični karieri videla marsikaj pretresljivega in krivičnega, denimo uničujoče posledice vojne (Gaza), genocida (Srebrenica) in naravnih katastrof (Pakistan). Kako jo je to zaznamovalo in izoblikovalo? »S križnih žarišč nisem poročala nikoli, vedno so me zanimale daljše zgodbe. Tudi ko sem bila recimo med vojno v obleganem Sarajevu, me je zanimalo, kaj se dogaja s sarajevskim rockom,« pravi. A dodaja: »Zadnje čase spoznavam, da so se tovrstne izkušnje v meni počasi nabirale. Nalaga se ena groza za drugo, zato mi je vsakič težje.« Zadnja leta veliko razmišlja o tem, zlasti ko obiskuje vdove v srebreniških begunskih centrih – oziroma predvsem takrat, ko jih zapušča. »Ko si tam en teden, se z njimi družiš, skupaj hodiš k frizerju in v trgovino, skupaj piješ kavo, dolge ure kramljaš, nato pa se usedeš v avto in se enostavno odpelješ na lepše – te ženske pa ostanejo v tisti bedi,« razmišlja. In se vpraša: »Kakšno življenje je to?«

Seveda pa je za fotografinjo in novinarko, ki daje glas deprivilegiranim ter pokriva tragične zgodbe o posledicah družbenih in sistemskih nepravičnosti, ključno spoznanje, da s fotoaparatom, diktafonom in peresom ne bo spremenila sveta. »Ampak ta delovna orodja pač najbolj obvladam,« pravi. »Seveda si sprva želiš storiti kaj več, in ja, veliko bolje bi bilo, če bi bila denimo zdravnica. A počnem pač to, kar znam, in zadovolji me že to, da nekdo prebere moj članek ali pogleda mojo fotko. Znamo, kar znamo, in delamo to, kar znamo. Sveta ne bomo spremenili – treba je biti realističen.« Ob tem poudari, da je bila večkrat priča prizorom, ki so bili pretresljivi in fotogenični, pa jih rajši ni posnela: »Po urah in urah pogovorov o hudih bivanjskih tegobah se seveda pogosto zgodi na primer to, da sogovornik zajoče. Seveda bi bile to lahko dobre, pretresljive fotografije, a rajši bi se vdrla v zemljo, kot da bi pritisnila na sprožilec,« je odločna.

Ena temeljnih etičnih dilem, ki se pojavlja v fotoreporterstvu, se vrti okoli vprašanja, ali lahko fotograf nesrečo drugega izkorišča za svojo slavo. Mete Krese ta dilema ne obremenjuje. »No, pa saj veste, koliko zaslužimo novinarji,« pravi v smehu. V tem kontekstu izpostavi problem, ki se ji zdi bolj bistven: »Slabo vest imam le pri zgodbi, ki ni objavljena. Najhuje je, če se ne potrudiš dovolj za objavo zgodbe, ki ti jo je nekdo zaupal. Če ti nekdo izlije srce, se pusti fotografirati, se ukvarja s tabo, pri čemer lahko sebe spravlja v življenjsko nevarnost, da pomaga tebi, ti pa potem tega ne objaviš, je to največji greh, ki ga lahko storiš pri našem delu,« pravi. In zaključi: »Moja dolžnost je, da te zgodbe najdejo svoje mesto v medijih in da ti ljudje dobijo svoj glas.«

Fotografska razstava:
Meta Krese: Ste prišli, da boste ostali?
Kje: Mestna galerija, Ljubljana
Kdaj: do 20. avgusta 2023