Komentar / Tatovi časa

Janko Lorenci

26. 5. 2023  |  Mladina 21  |  Kolumna

Včasih gre pozabiti na janše, grimsoidne ustavne sodnike, palomar, ukrajinsko vojno in se spomniti česa dragocenega, denimo časa. Če je kaj na svetu izmuzljivo, je to čas. Ne moremo ga otipati, sproti ga ne zaznavamo, a ga tu in tam živo začutimo s spremembami v sebi in okoli sebe. Vemo tudi, da zagrizeno teče le v eno smer, kar nam šepeta, da je naše življenje omejeno.

Glede na unikatnost te dobrine ravnamo z njo v glavnem neodgovorno. Po rojstvu se fenomena časa sploh ne zavedamo, ko se ga zavemo, pa se nam lep čas zdi, da ga je na voljo neskončno. Najbrž je mladost tudi zato vsaj v teoriji brezskrbna. Ko odrastemo, začnemo zaradi družbenih prisil in ugodij hiteti – in si čas tako v bistvu krademo, čeprav mislimo, da ga pridobivamo. No, to je zelo odvisno tudi od posameznika; čas sicer teče zunaj nas, za ure objektivno, vendar tiktaka tudi v naši glavi in je tako subjektivno raztegljiv. Kakorkoli, na stara leta običajno ugotovimo, da smo zapravljali najdragocenejše, kar smo prinesli s seboj na svet. Takrat časa nimamo več veliko, a ga znamo ceniti. Toda ker se jasno zavedamo njegovega pomena, včasih paradoksno kopni še hitreje.

Skratka, s časom je vedno križ. Po malem nas spremlja tudi kot pridušena zavest, da smo tuzemsko minljivi. S tem se ni lahko sprijazniti in smrt je v sodobnem času v marsičem postala tabu, saj se ne sklada s prepričanjem ljudi v oholem antropocenu, da je vse na tem svetu mogoče obvladovati. Zato znanost tudi z mislijo nase živahno raziskuje, kako staranje – torej čas – vsaj upočasniti, če že ne ustaviti ali zavrteti nazaj. Velikih obetov na tem področju ni, vedno manj pa je zlasti na Zahodu tudi tolažbe z nesmrtnostjo, ki jo ponujajo religije. To je pač cena sekularizacije.

Posamezniki tlačimo travo različno dolgo. To je odvisno od podedovanih genov, individualnega načina življenja, naključij … Pa tudi od sistema, družbenega reda. Ta pa je – pozor – tak, da bogati živijo dlje. Če si reven, boš živel slabše in verjetno umrl prej, čeprav za svojo revnost nisi kriv in vse življenje garaš kot črna živina. V Angliji, eni najbogatejših držav na svetu, se je pričakovana življenjska doba, nekoč samoumevno vedno daljša, že ustavila. Enako je v Ameriki. V obeh deželah vlada trd neoliberalizem, ideologija, ki ustvarja noro bogato manjšino, hkrati pa uničuje javne službe, zlasti zdravstvo, in tako navadnim ljudem, velikanski večini, dobesedno krade življenje. Ta prikrajšanost je kričeč dokaz, kako sprijena, nehumana je družbena ureditev, razširjena po vsem svetu, seveda tudi pri nas. V bistvu vsem tem množicam jemljejo in krajšajo življenje pohlep in privilegiji manjšine. A tako stanje omogoča politika, voljeni posrednik med javnim in zasebnim. Ona je tista, ki v dobršni meri odloča, ali bomo živeli manj ali več.

A tudi največje bogataše na koncu čaka bridka smrt. Nekakšna višja pravičnost vendarle je.

Po svoje pa smo ljudje večni. Obstaja nekakšna nadindividualna nesmrtnost – nesmrtnost vrste. Njej čas ne more do živega – vsako leto umre na milijone ljudi, a vsako leto se jih tudi rodi nekaj malega več, tako da svetovno prebivalstvo še narašča, čeprav znatno počasneje kot nekoč. Posamične skupine so se na različnih koncih sveta že večkrat uničile, običajno zato, ker so spodkopale svoje ožje okolje (primer Velikonočnega otoka), a kot celota je človeštvo vedno preživelo vse kataklizme. Zemlja je bila nekoč velikanska, slabo poseljena, vedno se je bilo mogoče zateči v varnejše kraje.

Zdaj ni več kam pobegniti, Zemlja je gosto poseljena, majhna, ena in tesno povezana. In vse njene bistvene sestavine – ozračje, zemlja, voda, živa bitja – so resno načete. Trenutno najbolj pritiska podnebna kriza. Če ne bomo potegnili zasilne zavore, bo grdo in hudo, nam dopoveduje znanost. Svetovna meteorološka organizacija je za prihodnja leta napovedala še hujše vročine in resne posledice za zdravje, prehrano, preskrbo z vodo in okolje. »Pripravljeni moramo biti,« sporoča.

Vendar nismo pripravljeni. Okolje se rapidno slabša, človeštvo pa se gre vojne, kar a priori izključuje globalno sodelovanje, neizbežno za rešitev prepletenih ekoloških kriz. Krhka civilizacija se lahko zruši kot hišica iz kart, tako hudo je, da lahko izgine celo naša vrsta.

Ogrožena je torej tudi ta oblika nesmrtnosti, ki obljublja življenje našim potomcem. Strahu pred individualno smrtjo se pridružuje še bojazen zaradi mogočega konca vrste. To je novost, psihološki prelom, mučno spoznanje, ki počasi pronica v kolektivno zavest kot nekakšna nova civilizacijska tesnoba. Nekateri zato nočejo več imeti otrok, zato se obupani mladi ljudje lepijo na ceste, zato si fevdalci tega časa že gradijo Noetove barke, samozadostna zaklonišča, oskrbljena z vsem mogočim.

Kakšna agonija nas čaka, če ne bomo drastično ukrepali, nam z vseh strani sveta govorijo velikanski požari, poplave, vročine, suše … Okolje, od katerega smo odvisni kot novorojenček od matere, nekoč razkošna, do ljudi blaga danost, postaja kletka, past. Mudi se, pravi znanost, časa za ukrepanje zmanjkuje. Tudi za človeka kot vrsto je čas postal najdragocenejša dobrina.

Zveni abstraktno, a je neusmiljeno konkretno in veljavno za vse. Se bo torej kaj spremenilo? Se bomo še naprej tolažili s poceni filozofijo, da samo smrt daje življenju pravo vrednost? Ponovimo: množice živijo slabše in manj časa zaradi pohlepa in privilegijev bogate manjšine. To omogoča politika, posrednik med javnim in zasebnim. Ona odloča, ali bomo živeli manj ali več časa. Mi pa to politiko volimo. In lahko ali mirujemo ali pa jo prisilimo, da začne delati za večino, ne za privilegirance in zase.

Mi torej odločamo, kako dolgo bo naše življenje. Mi bi potemtakem lahko dosegli, da pesnik ne bi mogel reči: Dolgost življenja našega je kratka.