Masayah / Raperka in pevka ter novinka leta, ki je na prvencu izlila žalujoče srce

Ko je dvaindvajsetletna Ankarančanka Mia Puhar Rodin, ki po novem živi in ustvarja v Ljubljani, predlani za Mladino spregovorila kot temeljna predstavnica renesanse slovenskih raperk – naglega vzpona domačih ustvarjalk, ki so prekinile dolgo obdobje raperskega patriarhata –, je njen skromni diskografski opus zajemal le peščico singlov. Čeprav je od tedaj minilo manj kot dve leti, se lahko hiperproduktivna glasbenica danes pohvali kar z dvema dolgometražnima albumoma.

Najprej je podpisala ploščo H2SO4, ki je lani pod okriljem založbe Beletrina nastala na pobudo literarnega zgodovinarja Igorja Sakside in je plod sodelovanja med Masayah in glasbenim producentom Hyujem, na njem pa gostuje tudi številna druščina gostujočih raperjev različnih generacij. Album je takrat ob spremljavi mednarodnega simfoničnega orkestra Music for the Future predstavila v ljubljanskih Križankah. Nedavno je izdala še ploščo Zavedno, ki jo – kljub albumu H2SO4 – vidi kot svoj dolgometražni prvenec, pa ne le zato, ker gre za intimno zbirko osebnoizpovednih pesmi, v katerih razgali svoje duševne tegobe in se poglobi v žalovanje za preminulim očetom, temveč tudi zato, ker je tokrat v rokah držala vse vajeti ustvarjalnega procesa. »Tisti album je bil naš, ta pa je moj,« pravi. »Na njem enostavno ni bilo prostora za goste, saj imam že sama toliko zgodb, da bi z njimi zlahka zapolnila cel kup albumov – in tak je tudi plan.«

Doma je postavila studio, se naučila osnov zvočnega inženirstva in začela snemati popolnoma sama. Prva pesem, ki jo je posnela v udobju domačega studia in jo izdala na svoj 21. rojstni dan, je bila Ni panike. Postala je radijski megahit in odprla ji je »mnoga vrata, o katerih sem nekoč le sanjala«. »Nisem imela pojma, kaj delam, a očitno sem nekaj naredila prav,« se spominja.

Njena glasba sicer še vedno nastaja v sodelovanju s producenti – beate na plošči Zavedno podpisujejo Hyu, Erak in Emilijo A. C. –, a kot pravi, je zanjo ključno, da piše in snema v samoti, da je odvisna le od sebe. »Ustvarjam že od desetega leta, v zadnjih letih pa je glasba postala moje primarno poslanstvo, zato je bil skrajni čas, da celotno zadevo primem v svoje roke, saj lahko tako najbolje uresničim svoje zamisli.« Čeprav je v tem smislu individualistka, pa rada poudari, kako pomembno vlogo na njeni ustvarjalni poti imajo njeni bližnji sodelavci, od njene partnerice Tie Krašovec, ki deluje kot njena osebna stilistka in modna oblikovalka, do produkcijskega kolektiva 5. kader, s katerim Masayah posname vse svoje videospote, ki jih vselej režira Luka Jurinčič.

Hitro rastoča baza oboževalcev mlade raperke je hrepenela po njenem albumu, že odkar je Masayah na svoj 18. rojstni dan izdala prvi singel Pusto. Težko pričakovani prvenec je bil posnet in pripravljen na izid že v času pred pandemijo, a ga je po družinski tragediji, smrti očeta, v celoti zavrgla. »Ta izkušnja me je popolnoma pretresla in spremenila,« pravi. Razmišljati je začela o popolnoma drugih stvareh, njene prioritete so se čez noč obrnile na glavo in preprosto ni več stala za albumom, »katerega značaj je bil poln sončnih žarkov ter mavric in mladostniškega uporništva«. Ko je izdala komad Brez milosti, singel, ki naj bi napovedal izid zdaj zavrženega albuma, se je odločila, da bo brez milosti tudi do sebe. »Obrnila sem list in začela znova.«

V glasbi je našla medij za kanaliziranje bolečine. Proces nastajanja plošče je bil zanjo zato terapevtski, a hkrati tudi izjemno boleč. »Pisanje o tej veliki izgubi je odpiralo mnoge rane,« pravi in kot primer navede pesem Poznam, v kateri lahko slišimo, kako prvič po očetovi smrti pokliče na njegov mobilni telefon, odzivnik pa ji sporoči, da številka ne obstaja. »Ni bila le nedosegljiva, temveč izbrisana – kot bi oče bil le neka številka v sistemu.« Ganljivo pesem je, pretresena do solz, posnela v enem samem poskusu.

Odločitev, da se poslovi od plošče, v katero je vložila tisoče in tisoče ur dela, ter začne znova, se je obrestovala. Plošča Zavedno je že 16. aprila, na dan izida, priplezala na vrh Applove lestvice najbolj poslušanih albumov v Sloveniji, kjer je ostala mesec dni; danes krasi njeno četrto mesto. Masayah je nato na koncertni predstavitvi albuma, skrbno koreografiranem spektaklu, razprodala veliko dvorano ljubljanskega Kina Šiška, dan poprej pa je v Mariboru prejela zlato piščal za novinko leta. Lovorike nabira tudi v tujini: nominirana je bila za dve nagradi ceremonije MAC Awards v Beogradu. Njene ambicije za nadaljnji prodor v tujino so velike, a pravi, da želi »najprej dodobra osvojiti domači teren, in to v maternem jeziku«. Bili bi preveč zadržani, če bi rekli, da je le na dobri poti.