Alain de Botton: Tok ljubezni

+ + + +

Komentirana proza

Alaina de Bottona, sicer v Švici rojenega francoskega pisca, uvrščajo med pop filozofe, saj se ukvarja z marsičim, na to namigujejo že naslovi njegovih del, recimo s tem, kako ti lahko Proust spremeni življenje, ali z uteho ljubezni. Tokrat se je lotil poteka ljubezni, recimo nekje od zaljubljenosti do starosti, ko se nesporazumi in pričakovanja obrusijo in postanemo, tako de Botton, pravzaprav šele zreli za ljubezen in zakon.

Tok ljubezni je zgodba o Rabihu, ki se je rodil v Bejrutu, oče se je po smrti matere stevardese hitro spet poročil, in Škotinji Kirsten, ki je praktična vodja gradbišč in projektantka iz Aberdeena, zaznamovana z nemirom in negotovostjo, saj se je oče brez kakšnega posebnega razloga, torej ne da bi imel ljubico ali še kakšen drug dom, odselil. Rabih in Kirsten se srečata na gradbišču med dežjem in zavijeta v lokal nadaljevat delovne obveznosti, potem pa še vse ostalo.

Zgodbo začne de Botton pravzaprav že prej, ko v letovišču v puberteti Rabih s prebujajočimi se hormoni in velikimi pričakovanji glede življenja ugleda bitjece, za katero se zdi, da mu bo zapolnilo življenje in da ponuja obet sreče; nikoli več se ne vidita, nikoli ne spregovorita besede, vendar v tem dejanju, v tem prepoznavanju de Botton vidi začetek Rabihovega romantičnega in kasneje realiziranega vedenja do nasprotnega spola. Začetki usode so v teh predispozicijah, nekakšnem programu, ki ga vodi pri izbiri vse do srečanja s Kirsten – zanj presenetljivo sproščeno in včasih tudi pohotno –, ki drugače od njegovega kozmopolitstva in migriranja skozi različna okolja izhaja iz ozko zamejene izkušnje in katoliškega miselnega okvira. Potem snubitev, poroka, prvi in drugi otrok, težave v službi, prešuštvo, tečnobnost in nesposobnost, da bi pravilno razumela, kaj šele se pravilno odzvala na partnerjevo trmarjenje, kujanje, drobne zamere, ki jih prinese prenapolnjeni delovni in zakonski in starševski vsakdanjik. Dokler ne gresta k terapevtki in tam spoznata, da sta kljub nezaupanju v terapijo dobila pomemben kanal, prek katerega lahko razpravljata o čustvih in zamerah, nesporazumih in vzrokih za lažna pričakovanja.

Vendar de Botton ne piše proze, temveč zgledno zgodbo o slehernikih uporabi za komentiranje, kaj se dogaja spodaj in zakaj. Izhaja iz pogojenosti, ki jo prineseta v zvezo, te koreninijo v mladosti in primarni družini, in Tok ljubezni se z vse pogostejšimi komentarji na račun zgodbe počasi sprevrača v priročniško literaturo o odnosih; da je z njimi očitno nekaj narobe, da je tam past, v katero pademo na poti do sreče, ali da smo o tem vsaj prepričani, dokazujejo številni priročniki o tem, kako oboroženi se moramo odpraviti na to področje spopadov in porazov. De Botton ponuja pogled od zgoraj, s tem sicer uniči literarnost, ponudi pa nekaj dobrih uvidov, predvsem glede na pretekle vzorce obnašanja, ki jih vedno nosimo, če ne lastnih, pa družbene.