Jacques Le Goff: Trgovci in bankirji v srednjem veku

+ + + + +

Šole so srednji vek odpravile z idejo mračne dobe, veliki opus zgodovinarja Le Goffa (1924–2014) pa sploh omogoča misliti ta čas onkraj dihotomije fevdalci vs. podložniki.

Tako se vrstijo razvoj menic, bankirstvo, zavarovanje trgovskega blaga, sejmi, menjalci denarja, a obenem stalen prehod trgovcev med ljudi plemiških nazivov. Čas ni statičen, ob transformacijah gospodarstva, ki jim stari bankirji niso več kos, ti preusmerijo kapital v nakupe zemljišč in stavb. Cerkev v teoriji nasprotuje posojanju denarja, ker se s tem prodaja čas, ki pa ni individualna lastnina, temveč last Boga. Oderuhe sankcionira z ekskomunikacijo in prepovedjo cerkvenega pogreba, toda v praksi jih tolerira, potem pa jih prek pridigarjev in slikarjev, ki slikajo grozote pekla trgovcem, pripravi do tega, da odidejo med menihe ter premoženje razdelijo cerkvi in revežem, že prej jih kajpak napelje na dobrodelnost. Ob likvidacijah podjetij je bil Bog prednostno izplačan!

Posebej aktualistično se berejo križarske vojne, v katerih je greh poslovati s sovražnikom, vlada embargo na les, orožje, železo, ladje (danes EU vs. Rusija), a krščanski trgovci še naprej poslujejo z islamskimi; ukiniti globalno trgovino je nezamisljivo. Cerkev je resda imela monopol nad kulturo, izobraževanjem, znanostjo, toda trgovci začnejo ustanavljati laične šole: zemljepis, računstvo, zgodovina, tuji jeziki postajajo njihova domena. Umetniki ne dobivajo naročil le od papeža in škofov, temveč tudi od bankirjev in drugih nouveaux riches, ki pa niso le dobrohotni meceni, določajo tudi tematiko slik; te zdaj opevajo njih.

Zgodovinopisec, ki napravi srednji vek za objekt dinamičnega branja spoznanja.