KAYTRAMINÉ: KAYTRAMINÉ

+ + +

Kralj remiksov Kaytranada, z grammyjem ovenčani kanadski superproducent haitijskih korenin, ki je v dokaj kratki, a izjemno plodni karieri sodeloval z marsikaterim prvoligašem s polja R & B-ja, hiphopa, popa in neosoula, se je ponovno združil z navihanim portlandskim raperjem Adamom Danielom, ki ustvarja pod psevdonimom Aminé.

Ta že dolgo opozarja na svoj potencial, a se je zares razbohotil pred tremi leti s ploščo Limbo, s katero je zavil v nekoliko komercialnejšo smer in se tako uspešno prebil iz internetnega podzemlja. Avtorja sta sicer že stara znanca: Kaytranada je pred slabimi osmimi leti podpisal beate vseh najmočnejših komadov z Aminéjevega drugega mikstejpa Calling Brio, nato pa sta šla vsak svojo pot – vse do zdaj, ko nista združila le moči, temveč tudi imeni.

Svoja umetniška psevdonima sta zmlela v nekoliko nerodno skovanko KAYTRAMINÉ in tako napovedala, da ne gre zgolj za mimobežno sodelovanje, temveč za pravcati tandem, za novonastali »bend«, ki ni le muha enodnevnica. To se – vsaj idejno – zdi nadvse smiselna poteza, saj Kaytranadovi čvrsti, s housom, funkom in soulom prepojeni hiphop beati zares lepo laskajo Aminéjevim poskočnim flowom, duhovitim besedilom in karizmatično frajerski prezenci, realizacija projekta pa, žal, ni tako rožnata, kot smo pričakovali.

Prvo skupno dolgometražno ploščo sta napovedala z izjemnim poletnim hitom 4eva, na katerem nalezljivo spevni refren v značilnem, a ne najbolj posrečenem falzetu odpoje večno mladostni Pharrell Williams. Singel, ki ga zaznamuje učinkovita zmes hiphopa in housa, začinjenega z rahlo tropskim pridihom, je obetal ogromno in prvenec novonastalega tandema je tako postal eden najtežje pričakovanih albumov letošnjega poletja.

Bili bi precej skromni, če bi rekli, da avtorjema teh pričakovanj ni uspelo doseči: med nesporne vrhunce sodi peščica singlov, ki smo jih slišali že pred izidom celotnega izdelka, dobršen del preostalega gradiva pa daje vtis odvečnega polnila, pri katerem nekajkrat razočara tudi Kaytranadova produkcija, saj zdaj že dobro vemo, česa vsega je zmožen. A pravzaprav so Aminéjevi vložki navadno tisto, kar pri celotnem izdelku pusti najgrenkejši priokus, pa naj gre za enoličnost flowov ali za nekoliko vprašljiva besedila, polna utrujajočega bahanja in neposrečenih štosov. Raperskega protagonista tako nemalokrat zasenčijo gostujoči vokalisti, predvsem odlični Freddie Gibbs in malo manj odlični Big Sean, po zelo dolgem času pa se izkaže celo Snoop Dogg. Lagali bi, če bi rekli, da je plošča zanič, in vsekakor bo močno zaznamovala letošnje festivalsko poletje, se pa hkrati zdi, da bo kmalu za tem za vselej utonila v pozabo.