Komentar / Kdo bo rekel: Dovolj!

Janko Lorenci

2. 6. 2023  |  Mladina 22  |  Kolumna

Je Robert Golob že postal tradicionalni, se pravi neuspešni novi obraz? Je levosredinsko volilno telo nasedlo tudi njemu enako kot dozdevnim odrešiteljem pred njim? Nasedlo zato, ker je vsak nov obraz vendarle boljši, manj nevaren od Janše? Ker mediji, močni kreatorji javnega mnenja, volivcem ne pomagajo iskati res drugačnih, alternativnih novih obrazov? Ker so volivci komot, kratkega spomina in radi padajo na populistične, všečnostne finte? Ker so verjeli, da je bil Golob sposoben menedžer in bo sposoben premier? Ker ima nekaj osebnega šarma in je govoril, kar so ljudje hoteli slišati? Ker so glasovali taktično in skoraj vse glasove dali njemu, Levici in SD pa zgolj drobtinice?

Kakorkoli, Golob se je po letu dni vladanja znašel v nevarnih vodah. Res so mnoge stvari v Sloveniji zavožene že dolgo in res je vsak mandat po Janši in njegovi taktiki požgane zemlje še posebej težak. A Golobova priljubljenost se je močno zmanjšala tudi po njegovi krivdi: lahkotno je delil obljube in optimistične napovedi, razen bolj normalnega ozračja – kar je pomembno, a premalo – pa se je doslej spremenilo malo ali nič. Reforme, razglašane za bistvo mandata, je tako rekoč opustil ali upočasnil do nespoznavnosti. Ko se je njegova priljubljenost zmanjšala, se je vendarle zdrznil in postal previdnejši. Da po novem bolj sliši kritične glasove, kaže tudi to, da je Debeljaku iz SDH ukazal, naj se odpove zvišanju plače. Hkrati oblasti koristi, da Janša vali eno kulturnopolitično ofenzivo za drugo, vsako še malo bolj divjo in noro od prejšnje. Premier tako laže nabira točke z antijanšizmom, hudi in otipljivi problemi pa laže uhajajo javni pozornosti.

Daleč najhujša težava je dogajanje v zdravstvu. Tu si z drugačnim slogom ni mogoče pomagati, vsebina je pretežka. Minister Loredan napoveduje globoke spremembe v prid javnega zdravstva, v praksi pa potekajo prav nasprotni procesi – denar in ljudje se iz javnega sektorja pretakajo v zasebnega ali polzasebnega. Nadaljuje se, skratka, tiha, perverzna privatizacija. Res se ta proces, ki ga poganja predvsem del zdravništva, politika pa mu daje kritje, vleče že vrsto mandatov, a zdaj je, kot da se je še pospešil. Res je tudi, kar pravi profesor Ihan: takega zdravstva, kot ga ima bistveno bogatejša, razvitejša in do zdravstva radodarnejša Avstrija, ne moremo imeti. Hitre in radikalne izboljšave torej niso mogoče. Toda naše zdravstvo se slabša, ne izboljšuje; dogajanje je dobesedno pogubno in lahko hitro postane nepopravljivo. To bi bil katastrofalen prelom, padec v drug tip države. Življenje velike večine bi se poslabšalo in denar bi še bolj odločal, kako zdravo in dolgo bo živel posameznik. Vendar ne gre zgolj za zdravje in socialnost – sesutje javnega zdravstva ogroža tudi demokracijo, saj frustrirano ljudstvo v stiski še bolj naseda avtoritarnim in populističnim sirenam. Z drugimi besedami: razpad javnega zdravstva je tudi bližnjica v kaos in diktaturo. Na to se praviloma pozablja.

Golob za tak razvoj ne bi imel opravičila, tudi če bi bil na kakem drugem področju uspešen. Vendar ni videti, da bi dajal ministru Loredanu, absurdno priljubljenemu, ustrezna navodila ali ga zamenjal. Zato je na vrsti javnost: kaže, da lahko samo ona oblast pripravi do tega, da pogrezanje ustavi in sedanje stanje vsaj zamrzne, preden škoda postane nepopravljiva. A časa zmanjkuje. Težava je tudi v tem, da bi se morala javnost zbuditi v času, ko po predvolilni razvnetosti praviloma drema. Jasno je tudi, da se vsa ne bo zmigala, čeprav se je zdravstvena problematika živo dotika v celoti, in to tudi prek politično-nazorskih ločnic.

Nekaj skupin pa je tako rekoč poklicanih, da se zganejo, se povežejo in s konkretnimi zahtevami združeno pritisnejo na oblast. Prva med njimi je levosredinska civilna družba, tista, katere dolžnik je Golob. Oblast z njo koketira in duši njeno kritičnost, a ostrina zdravstvene krize od Inštituta 8. marec in podobnih skupin zahteva, da jasno rečejo: dovolj je, za zdravje večine in za demokracijo gre. Isto velja za sindikate, ki v glavnem zastopajo tiste sloje, ki jih zdravstveno pogrezanje močno ogroža. Svoje bi morali storiti tudi zdrava jedra v Svobodi in Levica ter SD, ki ju bo propad javnega zdravstva zanesljivo poslal v zgodovino. Podobno ranljivi so vsi resni mediji, tudi sicer dolžni podpirati splošni interes in torej vitalno javno zdravstvo.

Poglavje zase so zdravniki: Fides in zdravniška zbornica s slabo prikrito podporo tihi privatizaciji izdajata zdravniško poslanstvo in tudi večino zdravnikov. Ti pa se morajo zavedati, da za vse nikakor ne bo mesta v donosnih zasebnih ambulantah; hiranje javnega zdravstva jih torej ogroža. V zdravstvu, ki mu dajeta ton Fides in zbornica, seveda ne more nastati zdrav konsenz, na katerega bi po novem otrplo in alibično čakal minister Loredan.

Če bi se naštete skupine in štrleči posamezniki, ki jim ni vseeno, demonstrativno povezali in družno pritisnili na oblast, bi lahko dosegli zasuk v zdravstvu. Toda ali lahko nekakšno Zavezništvo za javno zdravstvo sploh nastane? Tematika je tako žgoča in tako ključna za prihodnost države, da to prav zahteva. Nekdo bo pač moral prevzeti pobudo. Omenjene skupine bi s takim dejanjem pokazale zrelost in koristile ne samo skupnosti, ampak tudi sebi. In ker je javno zdravstvo tako pomembno za levi in desni del volilnega telesa, bi se zavezništvo po svoje dvignilo nad običajno razklanost slovenske politike in dokazalo, da je na politiko mogoče vplivati tudi zunaj volilnega časa. To bi dobro delo obnašanju volivcev na naslednjih volitvah.

Slovenija potrebuje sunek, da se iztrga iz letargije. To vlado je še mogoče premakniti, Janševe, ki nas čaka, če bo vse ostalo po starem, ne bo več mogoče.