Ste videli to žensko?

Avtobus podjetja Putnik, poln muslimanskih vernikov iz Jugoslavije, se februarja 1972 z romanja v Meki in Medini ni takoj vrnil domov, ampak je skrenil še v Bagdad, tam pa so verniki obiskali džamije in sloviti bazar. Na njem so nakupili spominke, tudi lesene piščali. A niso vedeli, da je v Iraku epidemija črnih koz – iraške oblasti so to prikrivale. Iz ekonomskih razlogov – bale so se, da bi »zaprtje« Iraka povzročilo prehudo gospodarsko škodo ter nepredvidljive socialne in politične napetosti. Črne koze (alias variola vera, alias »velike boginje«), ki so v 20. stoletju pobile pol milijarde ljudi, se prenašajo kapljično, z dotikom dveh kož ali sluznic in prek aerosola, pa tudi prek predmetov, ki jih je uporabljal pacient. Recimo – prek piščali.

Avtobus je 15. februarja prestopil jugoslovansko mejo. Ibrahim Hoti, eden izmed vernikov, ki je stanoval nedaleč od kosovske Đakovice, v vasici Dejne, in ki se je, kot so ugotovili, okužil 6. februarja (na bagdadskem bazarju je kupil dve leseni piščali), se je že naslednji dan počutil slabo. Dva dni kasneje ga je vso noč tresla huda mrzlica, 21. februarja pa je odšel v Đakovico in tam okužil 11 oseb, s katerimi je prišel v stik v avtobusu, na tržnici in v kavarni, med drugim tudi Ljatifa Mumdžića, ki je hitro dobil črne pike, tako da so ga 7. marca sprejeli v bolnišnico v Čačku. Zdravniki so ugotovili, da gre za atipično bolezen, a nihče ni pomislil na variolo vero – črnih koz v Evropi že dolgo ni bilo več, v Jugoslaviji že vse tja od leta 1932. Dva dni kasneje so ga z neko nosečnico in njenim možem prepeljali na beograjsko kliniko, kjer so bili prepričani, da je alergičen na penicilin. V sobo, v kateri je ležal, so prihajali študentje medicine, da bi videli alergijo na penicilin. Vstopali so tudi drugi. Ljatif pa se je počutil čedalje slabše. Na koncu se je zgrudil. Šest pacientov ga je naložilo na nosila in odneslo z dermatologije na kirurgijo, kjer je začel bujno krvaveti. In 10. marca je umrl. Obolevati – in umirati – pa so začeli tudi zdravniki in sestre, s katerimi je prišel v stik.

Da gre za črne koze, je ugotovil šele zdravnik v Đakovici, ko je 14. marca pregledoval malo Sadeto Šalja iz vasi Ratkovac. Dan kasneje so razglasili epidemijo, toda le na Kosovu. Na vratih hiš se je pojavil napis: »Pomembno obvestilo – variola v hiši!

Moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani – in da moč, mišice in testosteron ne bi šli v nič, gredo v ekstremne športe ali pa v sovraštvo, nestrpnost, nacionalizem, ksenofobijo in rasizem.

Obiski smrtno nevarni!« Ljatifove posmrtne ostanke so izkopali, jih ponovno obducirali in 22. marca tudi uradno potrdili, da je umrl za črnimi kozami. Okužil je 38 oseb. »To je bil verjetno svetovni rekord,« slišimo.

Epidemija je udarila tudi Beograd. Dermatološko kliniko so takoj karantenizirali, mobilizirali Inštitut za epidemiologijo pri Medicinski fakulteti in Mestni zavod za varstvo zdravja, variolo pa so še tri dni skrivali – na hitro so hoteli priti do vseh, ki so bili v stiku z Ljatifom. Za zdravstveni sistem pa ni bilo več počitka – delal je noč in dan. Zdravniki so svojce videli le še iz avta – ne, niso izstopili. Neki pacient je navedel imena 32 oseb, ki so ga obiskale v bolnišnici – vse so našli in karantenizirali. Vse so razkuževali – hiše, avtomobile. Shode in plese so prepovedali, študentske domove so zaprli, v menzah so stregli le suho hrano. Do 24. so identificirali 86 oseb, ki so zbolele za variolo – nekatere so že umirale. Okužbe so se prižigale po vsej Jugoslaviji – v Požarevcu, Zagrebu, Mariboru.

Organiziranost javnih zdravstvenih služb je bila perfektna, koordinacija javnih institucij brezhibna, solidarnost javnosti brezmejna, cepljenje – bodisi z »lanceto« ali s »pištolo« (ameriškim darilom) – pa je bilo obvezno, javna dobrina, skupno dobro. A vsi so hoteli biti cepljeni. Povsod so namreč objavljali fotografije ljudi, ki so zboleli za črnimi kozami – in izgledali so srhljivo, strašno, gnusno, pošastno. Bule so jim iznakazile obraz in telo. Body horror. Nihče ni hotel izgledati tako. Nihče. Ljudje, ki so prišli v stik z obolelimi, so drveli na klinike. Gneča je bila nepopisna.

Cepili so 18 milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo Jugoslavije, v kateri je bilo uradno le 175 obolelih. Le. Zgolj. Samo. Komunistične oblasti so epidemijo, ki je izbruhnila v času partijskega neostalinističnega obračuna z liberalci in nacionalisti, obvladale – in zatrle. Poleg tega – vau! Epidemija, ki jo je leta 1982 ekraniziral Goran Marković (Variola vera se začne na bagdadskem bazarju, kjer nekdo kupi piščal), je izbruhnila pred dobrimi 50 leti, mi pa vemo, kdo je bil ničelni pacient, kdaj in kje se je okužil, koga vse je okužil in koga so okužili tisti, ki jih je okužil. In vemo, da Ibrahim Hoti – ničelni pacient – ni umrl. Živelo javno zdravstvo!

Oh, ja, videli smo, kako se je z veliko epidemijo spopadla antikomunistična Janševa vlada. Kako se je z veliko epidemijo spopadla komunistična jugoslovanska vlada (in kako je »totalitarna« oblast zaščitila svoje ljudstvo), pa boste videli v Še eni pomladi, sijajnem dokuju, ki ga je – z arhivskimi posnetki in ob naraciji dr. Zorana Radovanovića, epidemiologa s tedanjega beograjskega Inštituta za epidemiologijo pri Medicinski fakulteti, sicer kritika spopada z epidemijo covida – režiral srbski auteur Mladen Kovačević (Srečen božič, Yiwu).

Sveti pajek

Še eno pomlad bo zavrtel festival Kino Otok, ki bo od 7. do 11. junija v Izoli – pa tudi v Ljubljani, Cerknici, Idriji, Sežani in Tolminu – zavrtel kopico hudo neodvisnih, globoko avtorskih, totalno originalnih, zelo občutljivih, bolj ko ne deprivilegiranih filmov, tako da vas čakajo filmski eseji, ki ne skrivajo, da je soba z razgledom večja od sveta (Malintzin 17), in ki si upajo na svet pogledati skozi oči anorganskega sveta, kamnov in mineralov (Zadnje stvari), Bergmanov angažirani, aktivistični doku o švedskem otočku Fårö, na katerem je živel in snemal svoje klasike in ki je v »državi blaginje« stalno vlekel krajšo (Fårö), delikatni filmi o marginaliziranih, getoiziranih, prekarnih skupnostih (Katera barva?), zbliževanju z umirajočim migrantskim očetom, ki ga 20 let ni bilo na spregled (Luksemburg, Luksemburg), in dizajnerskem »migrantskem« iskanju stanovanja na Dunaju (Zavojček ljubezni), metadokumentiranje turističnega podoživljanja »avtentičnega migrantskega doživetja« oziroma nočne poti mehiških migrantov (La empresa), dobitnik nagrade vodomec (hrvaški Varen kraj), že videne lepotice (Poletje, ko sem se naučila leteti, Kiti, varuhi planeta, Lunana – jak v razredu, Po soncu), filmi 91-letnih režiserjev (Zbogom, Leonora, Tavianijev hommage dramatiku Luigiju Pirandellu, moči filma in »otrokom, danes mladim, jutri starim«), mladinske veselice (recimo norveška Dancing Queen, v kateri nenehno vrtijo štikel Eres tu, španski evrovizijski plagiat Sepetovega evrovizijskega originala Brez besed), fokusirana retrospektiva (tokrat velikega indijskega auteurja Satyajita Raya, od Velemesta do Junaka), klasični kvikiji (Mélièsove Pustolovščine Robinsona Crusoeja z glasbeno spremljavo Nika Novaka, Barva spomina, Babičev portret Lojzeta Spacala ipd.), novi kvikiji (Video na plaži), portret nekdanjih in sedanjih slovenskih kinooperaterjev, tudi legendarnega Francija Milošiča, ki nas je na oglednih projekcijah v kinu Kompas navduševal s svojimi »filmskimi zvezki« (O ljudeh, ki so v kinu doma), in doku o pravih pričevalcih, ljudeh, ki so preživeli nacistično taborišče Mauthausen ter ves čas internacije in tudi kasneje, po osvoboditvi, razmišljali, komu in kdaj – če sploh komu in če sploh kdaj – bodo o teh neizrekljivih grozotah pripovedovali (Komu povedati). In če smo že ravno pri Mladenu Kovačeviću: priložen bo tudi njegov »ekstremni« doku o Draganu Jaćimoviću, prvem Srbu, ki se je povzpel na Mount Everest (4 leta v 10 minutah).

Moški so čedalje bolj nemočni, neuporabni in degradirani – in da moč, mišice in testosteron, ki so nekoč socialno, politično in kulturno nekaj šteli, ne bi šli v nič, gredo v »ekstremne« reči, bodisi v ekstremne športe ali pa v sovraštvo, nestrpnost, nacionalizem, ksenofobijo in rasizem. In če kaj, potem je tema letošnjega Kino Otoka prav žensko upiranje temu moškemu ekstremizmu – Kino Otok je videti kot enciklopedija oblik moškega ekstremizma in ženske rezistence.

Povsod so objavljali fotografije ljudi, ki so zboleli za črnimi kozami – in izgledali so srhljivo, strašno, gnusno, pošastno. Nihče ni hotel izgledati tako. Cepili so 18 milijonov ljudi, skoraj celotno prebivalstvo Jugoslavije.

Serijski morilci so ultimativno zlo – v iranskem Svetem pajku, posnetem po resničnih dogodkih, pa imate serijskega morilca, ki se ima za ultimativno dobro. A za ultimativno dobro ga ima tudi iranska javnost. In ni skrivnost, zakaj: ker je serijsko pobijal ženske! Saeed Hanaei, gradbeni delavec, veteran iransko-iraške vojne ter vzoren družinski človek in vernik, je pred dobrimi 20 leti v Mašhadu, svetem, romarskem mestu, s hidžabom grizlijevsko zadavil 16 prostitutk in potem – ko so ga prijeli – mučeniško trdil, da so bile »same krive«, da so bile »pokvarjene« in »ničvredne« in da je le »opravil svojo nalogo« in »očistil svet«. Rekli boste, oh, logično – to je teokratski, ajatolski Iran! Tam so ženske podrejene in ponižane! Toda »primitivni« in »pošastni« Hanaei, alias »Sveti pajek«, ki ga igra Mehdi Bajestani, privzame natanko retoriko, s kakršno rožlja slovenska šovinistično-mizogina manosfera, ko poročajo o posilstvu kake ženske: sama je iskala, sama je bila kriva! Kaj se je pa nastavljala! Moški, ki jo je posilil, je le opravil svojo nalogo! Ko tu pri nas, na Zahodu, poudarjajo, da so ženske še vedno marginalizirane, pozabijo dodati: marginaliziranje žensk je odstranjevanje žensk.

Češki igrani doku 107 mater nas odpelje v ukrajinsko žensko jetnišnico – ženske tam zatirajo, izsiljujejo, trpinčijo, marginalizirajo. Ja, toksično okolje – kot doma. Kot v patriarhalni »ječi«. Zato se tudi v tej ječi počutijo kot doma. V patriarhatu so ženske nevidne – in te ukrajinske jetnice so nevidne. Tako kot Draginja v lucidnem srbskem filmu Ste videli to žensko?, ki se začne s skrivnostnim izginotjem Draginje Marinković. Potem pa – v slogu serije Black Mirror – spremljamo življenje treh žensk: vsem je ime Draginja, vse igra Ksenija Marinković, vse so poznih srednjih let in vse so nevidne. Ena od vrat do vrat prodaja sesalnike in najde mrtvo žensko, podobno njej, druga je medicinska sestra, ki v porodnišnici ukrade dojenčka, da bi lahko pred starši in sorodniki ustvarjala vtis »normalne« ženske (da bi bila prepričljivejša, si najame tudi moškega, ki igra njenega »moža«), tretja – igralka, ki izgublja spomin in stik z realnostjo – se skuša znebiti daveža posesivnih staršev. Vse tri živijo v strahu, grozi in tesnobi, vse tri komaj dihajo – družba od njih terja, da igrajo predpisane vloge in da zatrejo svoje želje, svoje ambicije, svoje sanje. Vse tri se hočejo osvoboditi, vse tri hočejo uživati, vse tri hočejo biti opažene, vidne, priznane. Tako kot Leonie, 14-letna nemška influencerka, kraljica Instagrama, protagonistka dokuja Dekliška druščina, ki mora nenehno objavljati nove in nove vsebine, podnevi in ponoči, ker njene fenice – in feni – ne spijo, stalno so online. Zdaj je online le še 12 ur na dan, pravi, a še pred kratkim je bila po 17 ur na dan. Starši in menedžerji jo ženejo, priganjajo, stiskajo. Nisi dovolj avtentična! Nimaš dobre ocene! Izboljšaj kakovost! Bolj si prizadevaj! Nikoli ni dovolj. Ženska ni nikoli dovolj »perfektna«.

Vera Gemma, hči italijanskega filmskega zvezdnika Giuliana Gemme, protagonistka Vere, bi lahko o tem pisala knjige in snemala filme. Že vse življenje živi v očetovi senci, prepričana, da ne bo nikoli lepša in slavnejša in atraktivnejša od njega ( jasno, njegov orjaški portret visi nad njeno posteljo, v kateri gostujejo resnični moški, ki mu ne sežejo do pasu). Stalno si popravlja obraz in oprsje, izgledati hoče kot Barbie, pa ji ne gre in ne gre. Pozna citate iz De Palmovega Brazgotinca in hodi na avdicije, a za filme, ki se dogajajo v preteklosti, ima »preveč moderen obraz« – no, za filme, ki se dogajajo v sedanjosti, pa ima obraz, »ki gledalca ne premakne«. Rasla je z idejo lepote (»Bolje, da si džankica kot pa debela«), obsedena je s perfekcijo, fura svoj model lepote (»Bolj ko izgledam trans, lepše se počutim«), gre za zapovedmi družbe, ki od ženske pričakuje in terja, da izgleda kot spektakel, toda ko z Asio Argento, še eno hčerko velikega in slovitega očeta, na rimskem pokopališču stojita ob grobu, na katerem piše »Goethejev sin«, se ustraši, da tudi na njenem grobu ne bo njenega imena, temveč le napis »Gemmova hči«. Kar je depresivno. In represivno.

Lastna soba jim daje svobodo. Toda ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.

Iransko-kurdski doku Vrata sanj nas odpelje v severno Sirijo, kjer se kurdske borke – pripadnice Unije za varstvo žensk, ženskega krila Oboroženih sil Rožave – borijo proti turški vojski in proti Islamski državi, kar seveda pomeni, da se borijo proti patriarhatu. Nobenih iluzij nimajo: osvobodijo se lahko z orožjem. Patriarhalne sile, ki se odloča namesto njih, se lahko znebijo le na silo. In za to so voljne tvegati življenje. Ena izmed bork je ubila svojega očeta, ker je podpiral Islamsko državo! Fašizma ne poraziš z demokracijo, volitvami, mirovništvom, nenasilno komunikacijo.

Lastna soba, lastni otok

Poezija strastno in brezmejno opeva žensko, v zgodovini pa je ženska povsem odsotna, je leta 1929 – v eseju Lastna soba – ugotavljala Virginia Woolf. Če bi sodili po književnosti, po romanih, dramah in poeziji, potem je ženska neizmerno pomembna, celo večja in pametnejša od moškega, v resnici pa je popolnoma nepomembna – ujeta, tepena, metana po tleh. Književnost slavi žensko, dejansko pa je le moževa lastnina. Ženski literarni liki izrekajo globoke in navdihujoče misli, sama ženska pa zna dejansko komaj brati – v šole pošiljajo fante, ne pa deklic.

Ko je Virginia Woolf objavila esej, je bilo še vedno tako, zato je bilo neizbežno tudi ultimativno vprašanje: zakaj ženske ne ustvarjajo literarnih del, kakršna je ustvarjal William Shakespeare? In seveda: ali bi jih lahko ustvarjale? Vsekakor: le svojo sobo morajo imeti! Dajte jim sobo, lastno sobo, pa bodo ustvarjale umetnine in mojstrovine! Lastna soba jim daje svobodo. Toda ženske niso imele svoje sobe – bile so prerevne, finančno in eksistencialno preveč odvisne od moških, ki so jih preveč omejevali in ustavljali, tako da niso mogle ustvarjati.

Virginia Woolf si nekje vmes izmisli celo fiktivni lik, Judith Shakespeare, Shakespearovo sestro, ki da je bila tako nadarjena, domiselna, radovedna, lucidna in genialna kot brat, a ni imela svoje sobe. V šole so poslali njega, ne pa nje. Will je bil svoboden, ona ne. Ker se ni hotela poročiti s trgovcem, ki je smrdel po ovcah, jo je oče najprej pretepel, potem pa prisilil v zakon. Zbežala je v London, da bi pisala za gledališče, a so ji vsa gledališča zaprla vrata, tako da je potem z nekim igralcem le zanosila. To je bilo vse, kar je imela od umetnosti.

Jasno, nazadnje je naredila samomor. Daleč od lastne sobe.

Ironija je v tem, da za ženske, ki v dokuju 107 mater pristanejo v ječi, to magično lastno sobo, ki jih emancipira in opolnomoči, predstavlja prav jetniška celica – jetniška soba.

Španski doku Knjigam in ženskam pojem gre korak naprej: ženska ne potrebuje le svoje sobe, temveč tudi svojo knjižnico. Svoje knjige. Ne more spati in živeti med moževimi knjigami, med knjigami, ki – tako kot Vergil v Eneidi – pojejo »moškim in orožju«, ker pač ve, da je našla pravo orožje: knjige. Knjige, ki so preživele vse požare, vse norosti, vse Hitlerje. In glede na to, da se potem knjige – tudi utišane, nevidne in ustavljene, zaupnice utišanih, nevidnih, ustavljenih žensk – na policah kopičijo z revolucionarno vnemo (Leninova knjiga Imperializem kot najvišji stadij kapitalizma je – v času, ko se kapital koncentrira pri peščici ljudi, ko trge in trgovino prevzemajo velike korporacije in ko je povsem očitno, da je cilj kapitalizma imperializem – nujnost), mora paziti le na to, da se police ne zrušijo in je ne zgazijo. Tako kot naj bi, kot slišimo, zgazile francoskega skladatelja Charlesa Valentina Alkana. (V resnici ga niso. Zrušil ga je infarkt.)

Kanadski doku Geografije samote gre še korak naprej: ženske ne potrebujejo le svoje sobe in svoje knjižnice, temveč tudi svoj otok. Geografije samote so namreč geografije otočka Sable, ki leži ob obali Nove Škotske – in na katerem živi le ena oseba: Zoe Lucas. Že 40 let. Prišla je z neko znanstveno ekspedicijo – in ostala. Preučuje živali – predvsem divje konje – in unikatni ekosistem te dolge, tihe, osupljive, kinetične peščine. Skeptična je do kapitalizma in konzumerizma, ki naplavljata smeti, toda ko jo gledate in poslušate, se zdi, da je tu zato, ker je skeptična tudi do patriarhata – tu, na Sable Islandu, ni radikaliziranih moških. Ni toksičnosti. Ni patriarhalne represije. Ni moške ekstremnosti. Ironično, nekoč jo je obiskal Jacques Cousteau, veliki oceanograf, ki pa je veljal tudi za skrajno toksičnega patriarha.

Zato ne preseneča, da v belgijski satirični dekonstrukciji Defoejevega Robinsona Crusoeja, naslovljeni Življenje in nenavadne prigode Robinsona Crusoeja, ki je osemindvajset let živel povsem sam na naseljenem otoku in pravil, da je njegov, slovitega Robinsona Crusoeja – utelešenje belske možatosti, belskega imperializma, belske pravice do naravnih bogastev, lepote, sanj, najboljšega razgleda, koloniziranja in civiliziranja, belske privilegiranosti, belske »manifestne usode« – igra ženska, temnopolta Oriana Ikomo. In zato ne preseneča, da tudi Petka igra ženska. In kapitana, ki ju reši, prav tako.

Možje brez krivde

Moški izgubljajo premoč, privilegije, brezpogojnost in »manifestno usodo« – niti moških ne morejo več igrati. Kar jih radikalizira in ekstremizira. V finski Naturi dva idiotska, toksična, mačistična obupanca, tipična skrizirana, detronizirana moška, skleneta, da bosta oropala kriptomilijonarja, Gigi zakon je obešenjaški portret italijanskega podeželskega policaja, Gigija iz benečijske Malafeste, ki svojo čedalje večjo družbeno irelevantnost – velikih dogodkov, zgodb in avantur ni več – kompenzira s patetično pretiranim, patološko pikolovskim obešanjem na male, neznatne, povsem nepomembne, ničevne prekrške (ironično, ženske medtem skačejo pod vlak!), Bratje pa dokumentirajo življenje treh mladih muslimanskih sinov radikaliziranega očeta, bosanskega ruralnega salafista, »ekstremnega« moškega, ki se skušajo – po očetovem odhodu v ječo – privaditi na svobodo, s čimer imajo sodobni moški, ujetniki toksičnih mitov o »možatosti«, »dominaciji«, »tradiciji« in »patriarhalnosti«, čedalje večje težave, zato povsod, tako ali drugače, vstajajo proti »neverniku« oziroma »nevernici«, ki ogroža moški imperializem, spolno hierarhijo in »naravni« red.

Ultimativnega detroniziranega toksičnega moškega pa imate v Gergoletovem Možu brez krivde: ime mu je Francesco Gorian (Branko Završan), doma je iz Trsta, njegovo gradbeno podjetje pa uporablja azbest, tako da njegovi delavci serijsko umirajo – za rakom. Gorian – ves ošaben, vzvišen, privilegiran, mačističen – je res toksičen: ljudi dobesedno zastruplja. Toda ko ga udari infarkt, le še hrope in ječi in molči in hrza in trza in trpi, Angela (Valentina Carnelutti), negovalka, ki skrbi zanj, pa tuhta, kako naj se mu maščuje – njen mož je bil žrtev azbesta, Gorianove toksičnosti. Moška toksičnost je pogubna tudi za same moške. Ja, toksičnost ubija. Marginalizira. Odstranjuje.

V bolgarskem filmu Fi 1,618 – parodiji manosfere, moškega gibanja, nove mizoginije, alt-right fašizma – ženske končno odstranijo. Moški jih v mračni, toksični, distopični, totalitarni, nacistalinistični prihodnosti ne potrebujejo več. In zakaj ne? Ker so postali nesmrtni! Biotitani! Smrti ni več. In ker je ni več, tudi seks ni več potreben. Najpopolnejšo žensko le še arhivirajo za večnost – in to je vse. Ali kot slišimo: »Sto let mi je delala družbo, minimalno živa, maksimalno tiha, pa vendar povsem človeška.« A ker je moška toksičnost planet tako opustošila in degradirala, vsi ti biotitanski moški iščejo planet, na katerega bi lahko zbežali. Moška toksičnost ubija ženske – in planet.

Povsem drugačno utopijo pa iščeta francoska vampirja (François Rivière & Luc Chessel), ki v Marinaledi – »naveličana svoje osamljenosti« – štopata proti Marinaledi, andaluzijskemu mestecu, kjer pričakujeta velike reči, tudi največjo, ja, komunistično utopijo in socialno revolucijo, regulatorko ekonomske neenakosti in drugih kapitalističnih grozot, navsezadnje, Juan Manuel Sánchez Gordillo, levičarski župan tega mesteca (že od leta 1979!), sindikalist in borec za pravice delavskega razreda, je leta 2012, v času velike gospodarske in finančne krize, v slogu Robina Hooda demonstrativno zapovedal plenjenje supermarketov – hrano so potem razdelili revnim, žrtvam ekonomske krize, strogega varčevanja in neoliberalnega vampirizma, ki je ljudi v »čarobnem« in »čudežnem« 21. stoletju pustil lačne.

Nujnih 7

Junak, Satyajit Ray
Cena slave – klasika iz leta 1966

Mož brez krivde, Ivan Gergolet
Branko Završan kot ultimativni toksični moški

Ste videli to žensko?, Dušan Zorić & Matija Gluščević
Identifikacija nevidne ženske

Sveti pajek, Ali Abbasi
Serijski morilec, ki je postal junak

Še ena pomlad, Mladen Kovačević
Kako je komunizem izbrisal črne koze

Vera, Tizza Covi & Rainer Frimmel
Gemišt Neskončne lepote in Sladkega življenja

Življenje in nenavadne prigode Robinsona Crusoeja, ki je osemindvajset let živel povsem sam na naseljenem otoku in pravil, da je njegov, Benjamin Deboosere
Demitizacija superjunaka, ki si je izmislil kapitalizem

Filmski festival:
Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Art kino Odeon, Kulturni dom Izola, Letni kino Arigoni in druga prizorišča v Izoli
Kdaj: od 7. do 11. junija 2023