Tereza Vuk / Zakaj ima moj hudič krila

Beletrina, Ljubljana, 2023, 357 str., 27 €

+ + + +

O hudiču in tudi prijaznejših prikaznih

Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.

Pisava nadaljuje tradicijo romana obstrancev; Pevčeva Carmen, Božičevi romani, tudi tisti o največjem malem bifeju, Šumiju, pa tradicija nalite detektivke Aarona Kronskega, pa še marsičesa, vsi govorijo o ljudeh, ki se zaradi socialnih ali psihičnih težav znajdejo tako rekoč na cesti. Vendar gre v tem Terezi Vuk – kakor je ime tudi prvoosebni naratorki – precej bolje, stanovanje, komuno na Portugalskem in večerno šolo v Italiji ji plačujejo drugi, s svojim šarmom in literarno slavo v imenu honorarja za naslednjo knjigo nafehta od prijateljev in ljubimcev, mazne tudi kakšno denarnico ali dokumente in jih preproda.

Sicer pa je to sprotni dnevnik o dopisovanju z urednikom njenih kolumen, zapisi pogovorov z bivšim, predvsem pa silni zapleti okoli 45. rojstnega dne, ko se živahno pivsko in sploh dogajanje zgosti in je priložnost za generalni obračun. Slutnja smrti, zavest o propadanju, samomorilske dileme, ki se sukajo nekje med metadonom in radiatorjem, vse to pa naplavi tudi spomine na občutke samote in nemoči, na prešolanja, policijske intervencije, prepoved vstopa v bližnje lokale zaradi štal, pogovori z insekti v stanju zmačkanosti in na robu delirija pa zgodbe iz skupnosti za odvajanje in podobnih korakov na poti.

Druga, bolj heroična in samozavestna je pisateljska plast, Terezo Vuk berejo, obiskujejo jo feni in prosijo za podpis, iz tega nabora si izbira ljubimce, ona je carica in klopca v parku je njen prestol, tudi na vsakršne ugovore o morebiti spornem vedenju vedno odgovarja, da ona pač piše. Pravzaprav toliko vere v literaturo, prav tako v življenje, ki gladko prehaja v pisanje, in toliko izgovarjanja na pisanje kot razlog za odsotnost, slabo razpoloženost ali pač nedejavnost skoraj ne najdemo v domači prozi; nihče ni zavzel tako zvezdniškega stališča do plasmaja lastne literature, ne še, nihče priznal take navlečenosti na popularnost zaradi pisanja proze.

Divjemu temperamentu in spremembi stanj zavesti je primeren tudi jezik, roman je spisan v slengu, ki ga prekinjajo alegorični boji za dušo, zmačkanim stanjem zavesti primerno dovzetno protagonistko pogosto prestrelijo razni jingli in ostaline rokerskih komadov, ki dajejo atmosfero, na zunaj kažejo tisto od znotraj in se zdijo pop nadomestek izobrazbe, se pa avtorica brani povezav in podobnosti z opusom delavskega ameriškega pisca pivca za študente literature Charlesa Bukovskega. Drzna, divja, tudi očitno na izkušnji temelječa pisava.