Sylvain Tesson: Na črnih poteh 

+ + + + +

Francoski potopisec in esejist je bil zunajserijski kaliber: nekoč je sledil itinerarju pobeglih iz ruskega gulaga in prepešačil šest tisoč kilometrov, drugič je pol leta živel sam v koči ob Bajkalskem jezeru, pet dni hoda do prvega soseda.

Leta 2014 pa je ob izidu nove knjige odšel mrtvo pijan iz restavracije ter se za alpinistično vajo povzpel na bližnjo stavbo, od koder je zgrmel z višine osmih metrov. Dolgo v komi, nato pa na novo sestavljen iz vijakov in žebljev je začel prve korake rehabilitacije. A nezadovoljen s počasnim tretmajem je sklenil, da stopi na pot samoozdravljenja s hojo, in se nameril prehoditi Francijo po kozjih stezicah, vrisanih na specialkah.

Mož z delno paralizo obraza bo kajpak ljubitelj Picassovih slik, gluh na eno uho, z delno izgubljenim vohom in težavo z ravnovesjem, ne potuje v električnem vozičku, ampak krevslja skozi gozdove, spi v senci vaškega perišča in srečuje samega sebe – šepavega starca, ki je 30 let hodil prek Alp in Pirenejev, puščavnika v meniški celici, holandskega penzionista, ki je oživel podrto hišo na vasi, kjer pomaga prizadetim, se mu za nekaj dni pridruži prijatelj, ki živi v sibirskih stepah, domov pa hodi na kratek obisk. Ga podre epileptični napad, preživi noč v bolnišnici in spet nazaj na obstranske steze. Kjer se veseli usode, ki mu je naklonila milost, da lahko spet hodi do onemoglosti, in nostalgije po tem, česar ni poznal.

In kaj počne, kadar ne hodi? Bere entomologa Fabra, ki je desetletja opazoval svet žuželk in gosenic, jasno velikega Braudela, se oprime Cocteaujeve misli: mogoče je, da je Napredek le napredovanje napake, ter zadovoljno srka deževnico iz luž v apnencu.

Avanturist v najradikalnejši obliki.