Walter Baier / »Levica je bila uspešna, kadar je bila sposobna sklepati čim širša zavezništva«

Predsednik Evropske levice

Walter Baier je avstrijski politik in ekonomist, decembra lani je bil izvoljen za predsednika Evropske levice, stranke, ki v evropskem parlamentu združuje levičarske stranke od socialistov do komunistov in katere članica je tudi slovenska Levica. Pred tem je bil skoraj desetletje predsednik Komunistične stranke Avstrije (KPÖ), ki je nedavno dosegla zavidanja vreden uspeh v Salzburgu – navkljub pričakovanjem ji je na volitvah uspelo zasesti drugo mesto. Podobnega uspeha za Evropsko levico bi si zagotovo želel tudi na naslednjih evropskih volitvah, ki bodo prihodnje leto. Vendar pa trenutne projekcije niso najobetavnejše. Na grških parlamentarnih volitvah je pred kratkim slavila Nova demokracija, konservativna stranka premiera Kiriakosa Micotakisa. Osvojila je skoraj 41 odstotkov volilnih glasov – samo za primerjavo: drugouvrščena Siriza jih je prejela kar pol manj –, vendar je bilo to še vedno premalo za samostojno oblikovanje vlade, zato se bodo Grki na volitve spet odpravili konec junija. Prejšnji konec tedna so v Španiji potekale regionalne in lokalne volitve. Na njih so največje izgube pretrpeli vladajoči socialisti, v večini regij je slavila konservativna Ljudska stranka. Tudi zaradi izida je španski premier Pedro Sánchez za konec julija razpisal predčasne parlamentarne volitve, ki bi morale sicer potekati ob koncu leta.

V kakšnem stanju je po vašem mnenju Evropa danes, v času vojne v Ukrajini, naraščajočih cen energentov in življenjskih stroškov, po epidemiji koronavirusne bolezni? 

Rekel bi, da se je znašla v nekakšnem krču, smo sredi kritičnega trenutka, v katerem bo zelo pomembno, kakšni bodo naši naslednji koraki. Pravkar prihajam s potovanja po evropskih državah, in kjerkoli sem se ustavil, sem na ulicah videl stotisoče ljudi, od delavskega gibanja v Franciji, protestov zdravstvenih delavcev v Španiji, učiteljev na Portugalskem do gibanj železničarjev, umetnikov in kulturnih delavcev v Grčiji. In čeprav je neposredni vzrok vseh teh socialnih bojev morda različen, gre povsod za ljudi, ki se dobesedno borijo za življenje. Sprašujejo se, kako in kje bodo živeli, borijo se za dostopnejša stanovanja, brezplačno šolstvo in javni promet, zoper grožnjo, ki bi jo najpreprosteje lahko poimenovali kar kriza življenjskih stroškov. Razočarani so nad politično ureditvijo in celo nad demokracijo, ki sta jih pustili na cedilu, zato se za rešitve pogosto obračajo drugam, k nacionalizmu in populističnim idejam skrajne desnice. Ključnega pomena je, da to razumemo. Treba bi bilo oblikovati skupno evropsko agendo, kako reševati njihove težave, ta pa bi morala vključevati pomembnejšo vlogo levice in ekološko, socialno in feministično usmerjene ideje, ki jih ta zastopa.

Prihodnje leto bodo evropske volitve, na njih bo nastopila tudi Evropska levica. Kaj bi rekli, da bodo glavni izzivi, s katerimi se bo moral nemudoma spoprijeti naslednji sklic evropskega parlamenta?

To je zahtevno vprašanje. Izzivov je veliko, a tiste glavne bi morda lahko razdelil v tri kategorije. Prva je vsekakor revščina, področje dela in socialne pravičnosti. Na tem področju bi morali zagotoviti financiranje družbenega napredka, ki bo temeljilo na enakomerni porazdelitvi bogastva, pravičneje moramo obdavčiti premoženje in visoke dohodke. V drugo kategorijo bi postavil ekološka vprašanja. Živimo sredi okoljske in podnebne krize, ki se bo samo še zaostrila, zelo verjetno bomo poleti na jugu Evrope spet priča uničujočim gozdnim požarom. Na to se moramo primerno pripraviti in poskrbeti, da ustavimo negativni trend podnebnih sprememb. Boj z ekološkimi preizkušnjami pa mora biti vsekakor hkrati povezan z bojem za socialno pravičnost, sicer smo obsojeni na neuspeh. Če ne bo prav delavski razred protagonist gibanja za varstvo okolja, zelena preobrazba, v katero bi bili vključeni vsi deli družbe, ne bo mogoča. Tretji izziv pa je kakopak vojna v Ukrajini.

Prav vojna v Ukrajini je nekaj, o čemer se zdi, da na levici še vedno ni povsem enotnega mnenja. Levičarskim strankam po Evropi se pogosto očita, da so preveč rusofilske. 

Nobenega vprašanja ni, kdo je tukaj agresor, to sta ruski predsednik Vladimir Putin in Ruska federacija. Postavlja se zgolj vprašanje, kako končati to nepotrebno morijo in klanje. Kjerkoli po Evropi sem bil zadnje tedne in se tam pogovarjal s tovariši, voditelji socialističnih strank, vodilnimi v sindikatih in politiki, vsi pravijo, da je treba najti skupen politični odgovor na vojno. Evropa bi morala podvojiti, ne, še več, potrojiti diplomatska in politična prizadevanja, da bi to vojno končala. To vsi vemo. Vendar pa tega v resnici ne počnemo. Ne vidim, vsaj na ravni Evrope ne, nobenih resnih pobud v to smer. Edine pobude prihajajo od brazilskega predsednika, socialista Lula de Silve, in iz Vatikana. Vendar smo prav mi tisti, s tem imam v mislih Evropo, ki bomo najhuje trpeli zaradi nadaljevanja vojne in njenega nenadzorovanega stopnjevanja. Iskanje rešitev je neposredno povezano z vprašanjem, kako bomo živeli v Evropi. Potrebna bi bila skupna agenda, kako ustaviti grožnje z jedrskim orožjem, upreti se moramo rastočim vojskam in rožljanju z orožjem. To je velik izziv ne le za evropski parlament, temveč za prav vse pomembne evropske institucije. Veste, ljudje si bolj kot kaj drugega želijo varnosti, želijo si živeti v miru, se ukvarjati z rečmi, ki jih veselijo in jim pomenijo smisel življenja, pa naj bo to preživljanje časa z družino in otroki ali opravljanje poklica, ki so si ga izbrali. Zaslužijo si živeti v razmerah in okolju, v katerih nad njimi ne visi neka stalna grožnja uničenja. To smo jim dolžni omogočiti.

Ljudje danes niso omejeni zgolj na identiteto delavskega razreda. Imajo različne interese, lahko so različno spolno usmerjeni, so različnega spola, njihova kulturna, filozofska in verska prepričanja so lahko različna.

Med pogostimi očitki levici slišimo recimo tudi tega, da je izgubila stik s svojo volilno bazo, da je danes ne volijo več delavci, pač pa predvsem izobraženi srednji sloj, kulturne elite in akademiki. 

Odkrito povedano, ne kupim tega argumenta. Drži, da so ljudje danes bolj izobraženi, kot so bili recimo pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. In to je seveda dobro. Vendar imam veliko izkušenj z levimi strankami, ki so tudi resnično avtentičen izraz revnih ljudi, delavskega razreda, če želite. Prav tako je revščino treba danes razumeti nekoliko drugače kot nekoč. Če si akademik in moraš delovno silo prodajati v obliki platformnega dela, živiš prekarno. Hočem povedati, da si lahko akademik, a hkrati čisto navaden, povprečen človek, četudi morda obstaja neka iluzija o tvoji socialni perspektivi. V resnici pa te pestijo enake tegobe kot navadne ljudi. In mislim, da levica ne le, da mora nagovarjati te ljudi, ampak da to tudi uspešno počne.

Kaj danes sploh je delavski razred, kaj pomeni biti delavec? 

Delavski razred je dandanes zelo široka paleta družbene stvarnosti, ni ga mogoče tako preprosto opredeliti. Znotraj njega najdemo recimo migrante in ženske v panogi oskrbe, seveda še vedno obstajajo modri ovratniki, torej delavci, ki opravljajo predvsem fizična dela, toda če želite resno govoriti o delavskem razredu, morate imeti pred seboj zelo kompleksno sliko. In morate si priznati, da ljudje danes niso omejeni zgolj na identiteto delavskega razreda. Imajo različne interese, lahko so različno spolno usmerjeni, različnega spola, njihova kulturna, filozofska in verska prepričanja so lahko različna. Prepričanje, da je delavski razred tako rekoč neki abstraktum, ki izhaja bolj ali manj iz našega razumevanja delavskega razreda v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je najmanj zavajajoče.

Bi rekli, da ima levica morda težave s fragmentacijo? Drugače, kot velja za desnico, ki deluje precej homogeno, so frakcijski boji na levici nekaj vsakdanjega. 

Eden mojih tovarišev v evropskem parlamentu, poslanec iz Baskije, je nekoč dejal, da če začnemo razpravljati o medsebojnih razlikah, bi lahko razpravljali vse življenje, če pa začnemo govoriti o stvareh, ki nas povezujejo, bomo vse življenje delali. S tem hočem povedati, da enotnost levice ni naravno stanje stvari, ampak je nekaj, kar je treba nenehno graditi in rekonstruirati in je vedno v nevarnosti, da se izgubi. Na levici si želim predvsem dinamičnega procesa nenehnega prizadevanja za enotnost, dialog in solidarnost. To je tudi tisto, kar je po mojem mnenju poslanstvo Evropske levice. Nikomur ne želimo vsiljevati svojih mnenj, ne želimo se zgolj pritoževati nad nepopolnimi razmerami, želimo si predvsem ustvariti nekega duha dialoga in enotnosti med različnimi družbenimi in političnimi silami.

A vseeno, zdi se, da so se levičarske stranke po Evropi znašle v nekakšni krizi. Številne med njimi niso več mlade, obstajajo že več kot deset let, vendar njihova priljubljenost ni več tolikšna, kot je bila recimo po zadnji finančni krizi. Hkrati se zdi, da občutno bolj raste priljubljenost skrajno desnih političnih strank. 

Spet, nisem ravno velik privrženec te, recimo temu tako, »levičarske melanholije«. Prav ne maram je, ne zdi se mi resnična. Kot sem že omenil, smo v Franciji ravnokar opazovali množične delavske boje, ki jim je uspelo zajeti tako rekoč vse generacije. Osebno sem bil prisoten na eni večjih protestnih manifestacij v zadnjih mesecih, milijon in pol nas je bilo na ulici, mladih in starejših. V Španiji si prizadevajo ustvariti novo levičarsko gibanje Sumar, katerega voditeljica je Yolanda Díaz, sedanja ministrica za delo. Aprila sem bil na predstavitvi kandidature tega gibanja za španski parlament. Ogromno mladih ljudi sem videl tam, res ogromno. Ko sem bil na Portugalskem, sem sodeloval na enem od shodov učiteljev in učiteljic – spet, veliko mladih. Vzemimo za primer še sicer majhen, a vseeno zelo pomemben nedavni uspeh Komunistične stranke Avstrije (KPÖ) v Salzburgu, ki ji je v konkurenci s skrajno desnico in njeno ksenofobno, rasistično in mizogino agendo uspelo postati druga največja stranka v tamkajšnjem deželnem parlamentu. Ljudje, ki danes vodijo to stranko, so malo starejši od trideset let, volili pa so jih ljudje, ki so še mlajši. Prav zato menim, da ne smemo gledati samo na težke razmere in notranje spore v nekaterih levih strankah. Treba je videti celotno sliko.

Verjetno pa ne gre podcenjevati niti uspehov, ki jih dosegajo na skrajni desnici. 

Vsekakor ne. Nobenega razloga ni, pravzaprav si tega niti ne smemo dovoliti, da bi podcenjevali to, kar se je zgodilo recimo v Italiji ali na Švedskem, pred kratkim na regionalnih in lokalnih volitvah v Španiji, navsezadnje to, kar se dogaja v Avstriji in Grčiji, niti ne, kar bi se morebiti lahko zgodilo na naslednjih evropskih volitvah. Ampak saj pravim, slika je veliko bolj kompleksna, kot jo navadno predstavljajo.

Levičarske stranke bi odločno posvaril pred tem, da posnemajo sheme populizma. Pri populizmu gre za manipulacijo, za preusmerjanje pozornosti z resničnih težav na konstruirane težave.

Omenili ste že uspeh avstrijskih komunistov. Močno zaledje imajo tudi v Gradcu, ki je pred dvema letoma z Elke Kahr dobil prvo komunistično županjo. Bi se lahko evropska levica česa naučila iz njihovih uspehov? 

Zagotovo. No, najprej naj povem, da so se naši tovariši v KPÖ veliko naučili tudi od drugih evropskih levih strank in članic Evropske levice. Vendar je nedavni primer v Salzburgu zagotovo pomembna lekcija. Mislim, da ni kraja, vsaj v Evropi ne, kjer bi bil kontrast med bogatimi in revnimi tolikšen, kot je v Salzburgu. Poglejte, na eni strani imate enega najbolj elitističnih festivalov na svetu, Salzburški festival, ki združuje vrhunsko operno, koncertno in gledališko produkcijo z vsega sveta in velja za eno najuglednejših prireditev na svetu, na drugi pa ljudi, ki si ne morejo privoščiti stanovanja in ne vedo, kako naj ob koncu meseca plačajo račune za elektriko. Njihovo stanje se je med epidemijo samo še poslabšalo. Iz uspeha avstrijskih komunistov se tako lahko naučimo, kako pomembno je v ospredje postavljati uresničevanje socialnih in materialnih interesov povprečnega človeka. Še več, da lahko to počnemo, moramo tudi sami postati povprečni ljudje. Prav zato naši avstrijski tovariši recimo darujejo več kot polovico svoje plače. Ne le da bi s tem počeli nekaj dobrega, ampak tudi, da ostanejo kar se da v stiku z navadnimi ljudmi in njihovimi življenjskimi težavami.

Skrajna desnica je zelo močna, ko pride do vzpostavljanja antagonizmov. Nedavno je potekalo veliko srečanje konservativcev na Madžarskem, levici pa očitajo, da želi z woke oziroma prebujensko ideologijo, LGBT-agendo in kulturnim marksizmom uničiti zahodno civilizacijo. V bistvu gre pri vseh teh besednih zvezah seveda za teorije zarote. Pa vseeno, kako lahko levica odgovori na take obtožbe?

Te obtožbe so tako smešne, da je pravzaprav težko najti ustrezne argumente, s katerimi bi nastopili proti njim. Resnična grožnja življenjskim razmeram so danes revščina, socialna neenakost, brezposelnost in prekarnost. Radikalna desnica je s tega vidika uspešna predvsem v preusmerjanju pozornosti z resničnih težav na vprašanja – recimo temu tako – simbolične politike. Toda kjerkoli začnemo resno obravnavati resnične težave ljudi, se zmanjša tudi prostor za tovrstne manipulacije. Prav zato je tako pomembno to početi. Spet, prav to dokazuje skromen, a pomemben primer uspeha avstrijskih komunistov v Salzburgu.

Predvsem »radikalnim levičarjem«, kot desnica imenuje levico, očitajo, da so si tako rekoč prisvojili evropski parlament, da se jim je uspelo zažreti v vse pomembne evropske institucije in da je liberalna demokracija danes pravzaprav nova različica komunizma.

Radikalnejši levičarji veljamo za najmanjšo skupino v evropskem parlamentu, tako da so te obtožbe, spet, naravnost absurdne. Da ne bo pomote, bil bi zelo vesel, če bi bilo kaj od tega res. Če kaj, lahko v zadnjih nekaj letih opazujemo predvsem to, da že uveljavljene konservativne stranke prevzemajo stališča skrajne desnice. Vzemimo za primer Spodnjo Avstrijo. Avstrijska ljudska stranka (ÖVP), ki je v evropskem parlamentu del Evropske ljudske stranke, stranke evropskih konservativcev in krščanskih demokratov ter največje skupine v evropskem parlamentu, se je tam namenoma odločila za koalicijo s skrajno desno Avstrijsko svobodnjaško stranko (FPÖ). Podobno napoveduje pred naslednjimi nacionalnimi volitvami. In naj povem, da je to verjetno najbolj smešna stranka, kar si jih lahko predstavljate. Ena od točk njenega programa je bila – in uspelo ji jo je celo uvrstiti v vladni program –, da bi morale gostilne, ki ponujajo dunajski zrezek, prejemati dodatna sredstva, saj tako domnevno branijo avstrijsko kulinarično kulturo pred indijskimi, italijanskimi in turškimi gostinci, ki očitno zelo dobro poslujejo v Spodnji Avstriji. Naj bo zadeva še tako smešna, že dejstvo, da resna stranka, kot je ÖVP, to sprejme kot del vladnega programa, pove veliko o intelektualni in kulturni degradaciji konservatizma v Evropi, še posebej v Srednji Evropi.

Jasno, gre za populistično dejanje. Se vam ne zdi, da bi morala tudi levica postati malce bolj populistična? 

Veste, po poklicu sem ekonomist in ne politolog, zato do nekaterih pojmov, kot je populizem, ohranjam precej distance. Menim, da mora biti levica v prvi vrsti ljudska sila, ki se zavzema za interese velikih plasti družbe, vendar pa bi levičarske stranke odločno posvaril pred tem, da posnemajo sheme populizma. Pri populizmu gre za manipulacijo, za preusmerjanje pozornosti z resničnih težav na konstruirane težave, preusmerjanje z vprašanj razreda na identitetna vprašanja in na nacionalizem, to pa ne more biti instrument neke iskreno socialistične, feministične in ekološko usmerjene levice.

Slovenska Levica je zdaj vključena v liberalno vlado, kar je dobro, saj ta od nje prevzema ideje, ki so se še nedavno morda zdele radikalne, a nekateri Levici očitajo, da je v vladi nekoliko izgubila borbenega duha. Kako naj take stranke ostanejo radikalne, če morajo za doseganje ciljev sklepati zavezništva z liberalci?

Če pogledamo zgodovino levice, bi rekel, da je bila vedno najuspešnejša ravno takrat, kadar je bila sposobna sklepati čim širša zavezništva. Ena od napak, ki jih je počela, je bilo to, da je v nekaterih trenutkih morda podcenjevala vrednote svobode, demokracije in človekovih pravic. Njeno liberalizacijo tako razumem kot korake k premagovanju tega enoznačnega pogleda, da gre pri levih idejah samo in izključno za socialno ekonomijo. Levica je po svoje dedinja idej progresivnega liberalizma, tem se mora odpreti, vendar na način, da ne bi pri tem še sama postala liberalna. Slabost liberalizma je namreč to, da se ne zaveda, da sta človekova svoboda in dostojanstvo povezana tudi s področjem socialnih pravic. Želim si take levice, ki bi bila sposobna iz obeh tradicij črpati najboljše.

Večkrat sva že omenila naslednje evropske volitve. Kakšen izid si obeta Evropska levica? 

Zadnje ankete napovedujejo, da bo skupina Evropske združene levice – Zelene nordijske levice (GUE/NGL), katere del je Evropska levica, v evropskem parlamentu dobila 50 sedežev. Če bi se to zgodilo, bi bil to vsekakor uspeh, saj bi izboljšali dosežek na zadnjih volitvah, hkrati pa bi recimo prehiteli skupino zelenih. Vendar je pot do tam še dolga.

Če želimo spremeniti družbo na nacionalni ravni, moramo svoje politike postaviti tudi v evropski okvir. To smo najočitneje videli prav med epidemijo, to vidimo pri vprašanjih, ki se tičejo ekološke krize, to vidimo pri vsaki finančni krizi.

Zadnje javnomnenjske raziskave sicer kažejo, da bo prihodnje leto v evropskem parlamentu zavladala desna koalicija. Tudi izidi zadnjih volitev v Grčiji in Španiji verjetno niso ravno dobra popotnica pred evropskimi volitvami. 

Imate prav, to so, žal, realne ocene. Sklepanje koalicij med konservativci in radikalno desnico sicer ni nič nenavadnega, to lahko že zdaj opazujemo po nekaterih državah. Poleg tega obstajajo konservativne stranke, ki so se premaknile tako daleč na desno, kot v Grčiji, da so tako rekoč prevzele program radikalne desnice. Nekaj podobnega smo videli tudi na volitvah v Španiji. Sanitarni kordon, če lahko tako rečem, se je zrušil. Vendar ne smemo s prstom kazati samo na konservativce. Uspeh radikalne desnice ima socialne razloge, je posledica prekarizacije življenjskih razmer ljudi v sodobnem kapitalizmu. Ti se ne počutijo več ne zavarovane ne zastopane znotraj političnih sistemov. Za to so odgovorne tudi politične stranke sredine. Zagotovo pa obstajajo kritična vprašanja, ki si jih moramo postaviti sami. Toda boj se nadaljuje.

Zakaj je pomembno, da si stranke levice na naslednjih evropskih volitvah vseeno zagotovijo čim več sedežev v evropskem parlamentu?

Evropa s svojimi institucijami oblikuje prihodnost svojega prebivalstva, evropski parlament pa je, vsaj za zdaj, najbolj demokratičen instrument za doseganje družbenih in razvojnih ciljev, ki ga imamo. Njegove pristojnosti so resda precej omejene, vendar se kljub temu ne bi smeli odreči niti koščku demokracije, ki nam jo je uspelo doseči z leti emancipacijskih bojev. Kot se ne bi nikoli odrekli demokraciji na nacionalni ravni, se ji ne smemo odreči niti na evropski ravni.

Pa lahko levica doseže želene premike znotraj evropskih struktur, za katere praviloma velja, da so precej toge? 

Pomembne evropske institucije so precej tehnokratske in avtoritarne. Vendar sta kljub temu očitni predvsem dve stvari. Ena je, da če želimo spremeniti družbo na nacionalni ravni, moramo svoje politike postaviti tudi v evropski okvir. To smo najočitneje videli prav med epidemijo koronavirusne bolezni, to vidimo pri vprašanjih, ki se tičejo ekološke krize, to vidimo pri vsaki finančni krizi. Potrebujemo enotne evropske politike in rešitve. Vzemimo za primer zeleno preobrazbo. Za to bodo potrebne res velike, nepojmljive naložbe, vendar bo delovala le pod pogojem, da bo prebivalstvo, predvsem delavski razred, tisto, ki bo protagonist sprememb. Sprememb ne bo mogoče doseči brez demokracije. Za to pa so nujne tudi nekatere spremembe znotraj samih temeljev razumevanja skupne Evrope. Ni dovolj, da se na evropskih kongresih vsako leto srečuje teh 27 superegov, ki imajo govore, večinoma namenjene domačemu občinstvu. Dejansko potrebujemo pravo, skupno evropsko demokracijo, ki bo pravico do samoodločbe združevala s pravico do transnacionalne udeležbe pri odločanju o pomembnih zadevah. In pa veliko močnejši evropski parlament, ki bi moral imeti pravico recimo nadzorovati Evropsko centralno banko, voliti evropsko komisijo ter predlagati in odločati o proračunu. Kako lahko pričakujemo, da se bo proračun Evropske unije povečal, če pa je upravljanje proračuna še vedno avtoritarno in prepuščeno evropski komisiji, ta pa se nato vmešava v nacionalne procese in zahteva dodatne reze na vseh koncih? Prav to je tisto, kar se nam obeta, če bo ponovno aktiviran pakt stabilnosti in rasti. Če strnem, Evropa mora ne samo spremeniti svojo socialno in ekološko agendo, pač pa mora postati tudi bistveno bolj demokratična, če želi v prihodnosti videti resnične spremembe.

Potrebujemo miroljubno Evropo. Mir je v središču vsega. Ne glede na to, o čem bomo razpravljali.

Govorite o nujnosti spreminjanja evropskega okvira in institucij. Ampak levica je po zadnji finančni krizi in nato ob Sirizinem grškem referendumu govorila, da bi bilo pravzaprav treba izstopiti iz Evropske unije.

Brexit, izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, je povsem spremenil sliko. Če je prej kdo verjel, da je mogoč nekakšen progresiven izstop iz Evropske unije, je bil ob brexitu verjetno hudo razočaran. Osebno ne dvomim, ali dejansko obstaja skupna evropska entiteta, ki bi jo bilo smiselno ohranjati. Seveda obstaja. Ampak težavo vidim predvsem v politikah, ki se izvajajo na nedemokratičen in avtoritaren način. In rekel bi, da je tudi to povezano z vzponom skrajne desnice. Kajti nacionalizem se vedno pojavi, kadar med ljudmi obstaja neka socialna in ekonomska frustracija, hkrati pa tudi tedaj, kadar je prisoten primanjkljaj demokracije, enotnosti in sodelovanja, kadar se ljudje počutijo odtujene od politične ureditve in od politike nasploh. Naloga levice bi tako morala biti predvsem povrniti to zaupanje, ki je bilo morda v zadnjih letih izgubljeno. In to spet – na nacionalni in na evropski ravni.

Kakšna je sploh lahko Evropa v prihodnosti?

Če bi lahko, bi poudaril le eno stvar: prepričan sem, da potrebujemo miroljubno Evropo. Mir je v središču vsega. Ne glede na to, o čem bomo razpravljali, kakšen bo recimo zeleni prehod, ki je pred nami, je prav vse, ampak res čisto vse, povezano s tem, ali nam bo uspelo doseči mir v Evropi. Nujno moramo odpraviti grožnjo jedrskega orožja, vzpostaviti moramo avtonomno Evropo, ki bo sama odločala o svoji prihodnosti in pri tem ne bo odvisna od interesov drugih, in rad bi videl Evropo, ki bo antimilitaristična in se bo zavedala dejstva, da je vojna v prav vseh okoliščinah najslabša izbira od vseh možnosti, ki so nam dane.