Komentar / platForma

Janko Lorenci

9. 6. 2023  |  Mladina 23  |  Kolumna

Anže Logar zna nastopati, se uveljavljati, biti všečen in je, domnevamo, boljši človek od svojega političnega šefa. A njegov najmočnejši adut je v bistvu to, da si je zlasti od predsedniške kandidature nekako pridelal podobo mirnega, dialoškega politika, ki pa živi in dela v agresivni, surovi, skrajni stranki. Velik del njegove privlačnosti izvira iz tega kontrasta. V kaki zmerni stranki bi štrlel bistveno manj.

Svoje k njegovi zanimivosti prispevata tudi vprašanji: Se bo spopadel z Janšo? Je res drugačen, tak, kot se predstavlja?

Drugačen od Janše je: ni obsojen, zna biti uglajen, ne piše zlobnih tvitov, ne zdi se skrajnež in razdiralec po naravi. Vendar je že dolgo zvest član SDS in ostaja visoki funkcionar stranke, ki načrtno spodkopava za demokracijo tako vitalne ustanove, kot sta na primer ustavno sodišče in RTV. Njegova predsedniška kandidatura je bila eno samo izmikanje kočljivim vprašanjem, zlasti o Janši. Tudi njegova Platforma sodelovanja nadaljuje tradicijo neopredeljevanja, neizrekanja, splošnosti: ponuja kulturni dialog, sproščenost, sredinskost, sodelovanje z vsemi – torej zgolj način in formo, vsebine pa ne. Ponuja pojme, ki imajo pozitiven prizvok, a so lahko v praktični izvedbi izrazito negativni – sodelovanje s skrajno desnico, na primer, je nevarno, ne koristno. Za ustanovne člane Platforme pa je značilno, da se jim janšizem v vseh svojih pojavnih oblikah ne zdi nič skrajnega, nič nesprejemljivega. To meče senco na njihovo demokratičnost.

Član Platforme, pravnik Matej Avbelj, zagrizeno brani janševsko okupacijo RTV. Toda Platforma se predstavlja kot del sredinske scene, kot izraz zmerne, sredinske desnice. Tu pripomnimo, da Slovenija bolj kot dodatno politično sredino potrebuje močno levo politiko, če pod njo razumemo politiko, ki je socialna in ekološka, ki razvoj načrtuje, ne pa prepušča stihiji, gradi na močni vlogi države in vitalnih javnih službah in se ne podreja kapitalu in lobijem. Neoliberalni razvojni model, ki obvladuje tako rekoč ves svet in tudi Slovenijo, proizvaja nenehne družbene krize in naglo uničuje okolje. Ta model pa drži pokonci prav sredinska politika vseh odtenkov.

To ne pomeni, da močna zmerna desna stranka pri nas ne bi bila dobrodošla. Šele njen nastanek in s tem povezan zaton skrajne desnice (SDS) bi omogočil, da bi se preuredila in postala bolj leva tudi leva sredina. To bi družbo umirilo in omogočilo sodelovanje obeh političnih polov, kjer je pač potrebno. Najbrž bi ugasnilo tudi vznikanje vedno novih obrazov – vedno novih razočaranj.

Logar je torej lahko koristen, vendar le pod pogojem, da resno oslabi Janšo oziroma janšizem. Da torej, sam zmeren desničar, zatre skrajnega desničarja. To lahko naredi tako, da nasledi Janšo na vrhu SDS in stranko predela, jo naredi zmerno. Ali pa ustanovi lastno zmerno desno stranko, pobere glasove Janši – in zavrne vsako volilno ali drugačno zavezništvo z njim. Zavrne zato, ker zmerna in sredinska pač ne more biti desnica, ki je voljna sodelovati s skrajno, nedemokratično desnico. To zdaj na pol priznava celo Tonin. Sredina, pripravljena iti z janšizmom v španovijo in ga znova spraviti na oblast, je lažna sredina in ne more prispevati k normalizaciji slovenskega političnega prostora. Nasprotno, pomaga ohranjati spačenost, ki jo temu prostoru daje trajno močna skrajna desnica.

Obe varianti Logarjeve koristnosti predpostavljata, da se bo ustanovitelj Platforme ostro spopadel z Janšo. To pa spet predpostavlja, da je Logar v resnici drugačen od vrhov svoje stranke, da je nenarejen demokrat in da si upa tvegati. Doslej je od naštetega pokazal malo ali nič, Platforma, doslej njegov najambicioznejši poskus distanciranja od matice, pa je taka, kot da bi jo zdelali virusi s korono vred: tvorba brez vonja, okusa, barve in programa. Njen voditelj štrli in zbuja pozornost, kot rečeno, predvsem zaradi svoje prave ali narejene drugačnosti od skrajne SDS.

Čakamo torej na dokaz, da je Logar res drugačen, da vsega skupaj ne počne v tihem dogovoru z Janšo in da se je pripravljen z njim spopasti. Tu pa se mož znajde pred starimi, znanimi dilemami: če bo skušal Janšo tako ali drugače oslabiti, ga bo ta neusmiljeno naskočil in morda uničil. Če bo še naprej motovilil in ostal ne tič ne miš, bo obveljal za berglo SDS in preslepil kvečjemu nekaj naivnih nihajočih volivcev in volivcev NSi, stranke, ki je tudi lažna sredina, saj praviloma omogoča Janševe vzpone na oblast.

Če bo čakal na Janšev prostovoljni odhod z vrha SDS, se lahko postara. A tudi v tem primeru nima nobenega jamstva, da ga takrat ne bo izpodrinil kak odkrit skrajnež. Potrpežljiv Logar najbrž je, a se ima za neuresničeni liderski material. Če kaj, ga utegne predvsem to pripraviti do odločitve, da Platforma postane stranka in se spusti v odkrit spopad za prvenstvo na desnici že v tem mandatu. Če se bo odločil tako, časa nima na pretek.

Do take morebitne odločitve pa bomo verjeli, da se s Platformo sodelovanja na debelo pretvarja, se gre politično mimikrijo in s prijazno masko na obrazu streže Janši in lepšanju javne podobe janšizma. Saj je v tej igri senc nekakšen živi dokaz, da v SDS – agresivni, makiavelistični, razdiralni – uspevajo in cvetijo tudi mirni, spodobni, dialoški visoki funkcionarji. In da je taka torej tudi stranka.

Dokler ostaja vse po starem, lahko mirno rečemo, da se naš junak iz volivcev predrzno norčuje.