Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

+ + + +

Prazna notranjost in utišana sreča

Harukija Murakamija, japonskega pripovednika (rojenega leta 1949) z veliko privrženci ter enako številnimi bralci z zadržki in pomisleki, je potres v Kobeju, ki je leta 1995 razdejal mesto, pri čemer so ruševine pokopale več kot šest tisoč ljudi, očitno močno prizadel. O njem je konec devetdesetih let spisal in revijalno objavil pet zgodb, zadnjo pa je napisal posebej za zbirko Vsi božji otroci plešejo. Vendar potres in njegove posledice ne vplivajo na usode zgodbarskih protagonistov, vsaj ne neposredno, se pa v nekatere literarne osebe naselita tesnoba in negotovost. Podobe na zaslonih in poročila o smrtih vdrejo v njihov vsakdanjik in poslabšajo stanje odtujenosti, brezsmiselnosti, pač občutje modernosti, ki jo Murakami priklicuje tudi s sklicevanjem na zahodno množično kulturo, plošče, kultne in kulturne produkte.

Zgodbe se dogajajo na različnih destinacijah, tudi na počitnicah na Tajskem, na primer. Za vse Murakamijeve like, tudi tiste iz njegovih romanov, recimo »brezbarvnega« Tsukuruja Tazakija, ki se mu ne zgodi pravzaprav nič – in je potem to tisto grozno in grozljivo –, pa je značilno, da so nekakšni sodobni musilovski ljudje brez posebnosti. Služba, kakšna premišljena in brezstrastna zveza, občasna plačljiva avantura, vse tisto, kar naj jim da alibi, da glede približevanja drugemu le niso čisto zavozili, pogovori o ploščah ali samaritanska skrb za druge, ki prikriva morda potlačeno in neuslišano ljubezen, to je sestavni del njihovega življenja.

Murakami nas seznanja z rutino ljudi, ki so predani svojemu delu, zraven pa po študentskih letih nimajo več časa prigod deliti z drugimi, sošolci so se poročili, oni pa držijo svečo in opazujejo, kako gre življenje mimo njih. Včasih se jim pritakne kaj fantastičnega, obišče jih recimo žabec v človeških gabaritih in grejo potem na misijo reševanja sveta, kot kakšni najstniki iz grozljivk Stephena Kinga, vendar boj med dobrim in zlom poteka v groze očiščenem okolju, glavni podporni junak v boju proti velikanskemu črvu je recimo ves čas komaj priseben in participira bolj na daljavo, v sanjskem svetu.

Seveda se ta brezbarvnost in brezkrvnost junakov, ki se je zavedajo, pa je ne morejo premagati, kaže tudi v pripovednem slogu; ta se pogosto suklja okoli protagonistovih skrivnih upanj in hlepenj, napačno razumljenih stavkov in vsakovrstnih komunikacijskih nesporazumov, predvsem kadar ti govorijo o praznini, o pomanjkanju vsebine. Murakami piše slogovno pridušeno, v komunikaciji, tudi med bližnjimi, je vedno nekakšen zamolk, celo zakasnitvena zanka, ki dela njegove like melanholične, otožne, zato pa jih ima veliko estetske predispozicije, so pripovedovalci, pravljičarji; množična kultura in umetnost, predvsem po zahodnem zgledu, sta tisto, kar jih vleče ven. In vsaj malo obarva njihovo transparentno življenje.