Ludwig Wittgenstein: Logično-filozofski traktat

+ + + + +

Eno izmed največjih del v filozofiji. V novem prevodu in s študijo Andreja Uleta ter lucidnim biografskim zapisom Tomaža Grušovnika.

Wittgenstein (1889–1951) ni osupnil akademskega sveta samo s svojimi traktati, o njegovem liku bi lahko snemali filme. Po študiju pri Russllu, ki v njem prepozna genialni um, se po prvi vojni zaposli v Avstriji kot učitelj v srednji in nato v osnovni šoli. Mož, ki bi moral predavati na svetovnih univerzah, poučuje podeželske otroke matematiko, pri čemer pa ne slovi kot izjemen učitelj, ampak po incidentih zaradi pretepanja šolarjev. Eden najbogatejših ljudi svoje dobe živi kot asket, ki večerja kos trdega kruha z maslom in koščkom kakava. Ko da sestri postaviti hišo, sam načrtuje od kljuk in radiatorjev do višin stropa. Počel je vse, da bi ne delal tega, v čemer je bil najboljši. Ni mu uspelo – leta 1927 je postal predavatelj na Cambridgeu.

Sodobni čas je poplavljen z modreci vseh baž, ki izza katedre ali pa na spletu na dolgo pojasnjujejo skrivnosti sveta. Wittgenstein je iz drugega osončja: namesto metikuloznih izpeljav skrči misel na en stavek; najznamenitejši: meje mojega jezika so meje mojega sveta. O katerem je napisana neskončna množica tekstov in interpretacij. Je avtor, ki ga ni mogoče brati, ob njegovih tezah se lahko le ustaviš in jih skušaš misliti. Lahko pod tutorstvom profesorjev filozofije ali pa kot poljski eksistencialistični žurnalist Kapuściński, ki je med prvim angažmajem po drugi vojni v Indiji ugotovil, da je njegova angleščina preveč uborna, da bi razumel tamkajšnji svet, in se je nato sistematično vsak dan naučil po 20 novih besed.

Danes je Wittgenstein tudi terapija za skribomane: česar ne moremo misliti, tega ne moremo misliti; torej tudi ne moremo povedati, česar ne moremo misliti. Ni vse, kar se ti mota po glavi, že mišljenje, ki bi ga oznanjal naokoli.