Komentar / Čas skrajnežev

Janko Lorenci

16. 6. 2023  |  Mladina 24  |  Kolumna

Vse od hitlerizma demokracija najbrž še ni bila tako ogrožena. O tem priča napredovanje skrajne desnice in množenje populistov, avtokratov, trdorokcev vseh vrst. Proces zajema ves svet, vključno z Zahodom, izumiteljem sodobne demokracije.

Primerov ogroženosti mrgoli. Trump se lahko kljub kaotičnemu mandatu, v katerem se je zgodil celo napad na parlament, vrne v Belo hišo. Putin, v težavah zaradi ukrajinske vojne, spreminja Rusijo v trdo diktaturo, Ši Džinping namerava vladati do smrti. Italijo vodi skrajno desna stranka, v Švedski, nekoč zgledu demokratičnosti, je taka desnica postala del oblasti, kar se bo prvič po Francovi diktaturi verjetno zgodilo tudi v Španiji. Močna ostaja tudi v Franciji in Nemčiji. V senci ukrajinske vojne gleda EU skozi prste Poljski, kjer si izvršna oblast odkrito podreja sodstvo. Orban si je – klasična pot – najprej avtokratsko podredil stranko, nato državo, v Turčiji je Erdogan dobil nov mandat …

Vsaka država je poglavje zase, a pospešeno napredovanje skrajnežev kaže na dominanten skupni imenovalec tega procesa. Gre za nemir, negotovost, zmedo, konfliktnost, ki jih v družbe vnaša neoliberalni kapitalizem. Prinašal naj bi večjo svobodo in širil izbire, v resnici pa odloča, kako bo porazdeljena moč. Sistem povzroča hudo neenakost in se pri tem opira na izrazit, zlasti na Zahodu čaščeni individualizem, ki ga sprejemajo konservativci, liberalci in levičarji, tako da še lažje izriva javni, skupni interes. Bogastvo in z njim odločanje se kopičita v vedno manj rokah – demokracija postaja invalidna, etablirana politika izgublja zaupanje, napetosti v družbi rastejo.

Tako se širi dejanski in psihološki prostor za vzpon skrajnežev. Močni so zaradi slabosti zmerne politike, ki formalni demokraciji ne zavija vratu, a je tudi sama bolj ali manj neoliberalna in neti družbeni nemir. Na vzpon skrajnežev se rada odziva zgrešeno: namesto da bi krepila solidarnost, opustila neodogme (privatizacija, liberalizacija, deregulacija) in torej ponudila alternativo, skrajno desnico v marsičem posnema in jo tako dela bolj sprejemljivo. Postopoma postaja manj tolerantna vsa družba. Seveda pa so trumpi, orbani, putini, janše … v svojih skrajnostih neprekosljivi in tako zmerni politiki njihovo posnemanje pri volivcih ne pomaga.

Če so nekdanji veliki diktatorji 20. stoletja deloma spodbujali modernizacijo (npr. industrializacijo), pa današnji ekstremisti in trdorokci gledajo predvsem v preteklost, opevajo čase, ko je bil red in mir, ko so ženske še bile ženske in moški moški, stavijo na nacionalizem, patriarhalnost in tradicionalne vrednote družine in vere. Ne gradijo na visokih pričakovanjih, ampak na razočaranju nad demokracijo in etablirano politiko, se delajo socialne in domoljubne, hkrati pa grabijo denar, zastrašujejo, ostro delijo politiko in družbo na naše in nenaše, iščejo notranje in zunanje sovražnike, uporabljajo jezik sovraštva.

Neoliberalni model je v teoriji poražen (nihče noče biti neoliberalec), v praksi pa vlada naprej ter povzroča ekonomsko-socialne krize in družbeni nemir. To je znano in deloma priznano. Počasneje pa se v javno zavest prebija spoznanje, da se krize zgoščajo, dobivajo nove oblike (glej dvoreznost umetne inteligence) in postopoma zlepljajo v eno samo veliko, permanentno krizno stanje. V zadnjih letih nas je doletel surov krizni pospešek – svet so skoraj hkrati zadele epidemija, ukrajinska vojna in že očitna ekokriza, vse na ozadju neoliberalnega sistema in njegovih razdiralnih posledic. Grozijo nove epidemije, vojna se vleče, ekokriza se naglo zaostruje. V tegobne, nevarne čase tonemo, tveganja se povečujejo, negotovost narašča. To so dobri časi za skrajneže, demokracija, tudi invalidna še vedno dragocena, pa najbrž še ni bila tako ogrožena. A ustreznega preplaha ni – tudi zato ne, ker se geopolitika sestavlja na novo in ji ni mar za mir. Mir pa je pogoj za resen spopad s krizami vseh vrst.

Vsaka država mora predvsem sama opraviti s svojo skrajno desnico. To velja tudi za Evropo, kjer vojna krepi nacionalizme in kljub površinski ukrajinski enotnosti slabi unijo. Slovenija se glede skrajne desnice drži dobro in slabo. Slabo: SDS, ena skrajnejših evropskih skrajnih desnic, je trajno močna, Janša se občasno vrača na oblast in vsakič znova nekoliko izmaliči Slovenijo. Dobro: zmerna evropska politika je Janšo v njegovem tretjem mandatu v glavnem prepoznala kot skrajneža. Poleg tega se je naša leva sredina zlagoma zavedla, da je zavračanje sodelovanja z janšizmom demokratično in prav. Najpomembnejše pa je, da večina volivcev janšizem zavrača, zato se njegovo poosebljenje težko vzpenja na oblast.

A razmere – preplet dominantne ureditve in zgoščanje kriz – delajo predvsem za skrajneže. Ključno je, da trdorokcev ne pustimo dolgo na oblasti. V opoziciji so obvladljivi, čeprav tudi tam destruktivni. Janša četrtič ne sme priti na oblast, saj se lahko na njej ovekoveči. Seveda pa ga ne bosta onemogočila Logar ali Tonin, ampak leva sredina – če bo bolj socialna, res meritokratska, in če bo priznala, da je tudi ekokriza v bistvu kriza ureditve.

Skrajna desnica je bolni, maligni izrastek te ureditve. Če pride na oblast, ukine svoboščine, težav pa ne odpravi, ampak jih zaostri. Toda na oblasti je pretežno še vedno sredinska politika, zato je najbolj odgovorna za zdajšnje stanje in pogrezanje v negotovo prihodnost. Ona je tista, ki bo morala spremeniti sebe in prioritete, če hoče, da dostojno preživimo. Velja za svet, Zahod, Slovenijo.

Vlada mora stopiti na prste koristolovcem in norcem (če ni taka kot oni), ki hočejo prodati Športno loterijo, privatizirati javno zdravstvo in na slepo zgraditi novo nuklearko.