Poletje ’91 / Ali predvojna Slovenija izgleda kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne.

za

Vojna ali ne? Poletje ’91, Žiga Virc, 2023.

Čas slovenskega osamosvajanja je bil čas kamkorderjev – čas, ko so vsi Slovenci postali filmarji. Neprestano so se snemali. In potem s temi home movies težili vsakemu nič hudega slutečemu obiskovalcu. Prišel si h komu na obisk – in še preden si dobil kozarec vode, si že moral gledati posnetke zadnjega izleta ali zadnje rojstnodnevne zabave. Vse je bilo totalno dolgočasno in bolj ko ne negledljivo. Nenehno so šejkali. Kot da vozijo formulo 1. A tako je to: ko je Slovenec za kamero, se obnaša, kot da je za volanom. Kamera – volan: ista reč!

NAŠI so sestrelili NAŠ helikopter. Kaj torej – vojna ali ne? Peterle in Hribar bi si lahko tale film skupaj ogledala v Kinodvoru in se potem soočila.

Žiga Virc, ki je znal šokirati Italijane (Trst je naš!) in Američane (Houston, imamo problem!), je te filmarje, amaterske in profesionalne, leta 2021 pozval, naj mu pošljejo vse, kar so posneli v času slovenskega osamosvajanja – pred vojno in med njo. Kako izgleda predvojna Slovenija? Kot Slovenija, ki trpi in mora nujno na svoje? Niti ne. To je Slovenija, ki bi morala biti desnici, osamosvojiteljici, osvoboditeljici in rešiteljici Slovenije, zelo všeč: za začetek, ljudje imajo ribje pojedine, plešejo, se veselijo in poročajo, dalje, vsi povsod kadijo, moški pa imajo brke, dalje, Ivan Kramberger trdi, da je Bog na naši strani (nad komuniste bo poslal dež, pa bo!), in končno, ker ni bilo še gibanja #MeToo, so lahko še vedno prirejali lepotna tekmovanja (Miss Koroške), na katerih so ženske – brezimne, a oštevilčene »kose mesa« – objektivirali, jih merili v kilogramih in centimetrih ter jih ocenjevali kot salame na salamiadi, in na katerih je bilo povsem normalno, da je zmagovalka dobila »vikend paket za dve osebi na Kopah« in da je predsednik žirije potem dodal: »s predsednikom žirije«. A ti »zlati časi« niso trajali. Še celo »vidoviti« – nimam pojma, kako mu je ime – je »videl«, da vojska odcepitve Slovenije in Hrvaške ne bo dovolila. In res, vojska pošlje tanke in letala, tako da potem vidimo posnetke tega, za kar Lojze Peterle pravi, da je bila vojna, in za kar Sašo Hribar pravi, da ni bila vojna.

Vojska pošlje tanke in letala, tako da potem vidimo posnetke tega, za kar Lojze Peterle pravi, da je bila vojna, in za kar Sašo Hribar pravi, da ni bila vojna.

Po eni strani vidimo in slišimo panične ljudi, slovenske Rambe, razglasitev nevarnosti zračnega napada, eksplozije, streljanja, zaklonišča, molotovke, prestreljena stanovanja, kri, predajo vojakov in odnašanje »spominkov«, po drugi strani pa vidimo vojake JLA, ki ne streljajo, ampak se raje prepirajo z domačini, ki jim blokirajo pot, letala JLA, ki prebijajo zvočni zid, a ne bombardirajo, ljudi, ki med znakom za letalski napad visijo pred zakloniščem, ne pa v njem, ljudi, ki praznujejo rojstne dneve, namesto da bi se panično tresli in skrivali v kleti, in tank JLA, ki se preda fantom v kratkih hlačah in natikačih (nič, ravno so prišli malo pogledat), in ja, slišimo za sestrelitev helikopterja v Rožni dolini – ja, NAŠI so sestrelili NAŠ helikopter. Kaj torej – vojna ali ne? Peterle in Hribar bi si lahko tale film skupaj ogledala v Kinodvoru in se potem soočila. To soočenje bi z veseljem moderiral. (Kinodvor)

8wla5DBLJew