Ljubezen, nemške marke in smrt

za +

Taksi za Nemčijo.

Nemčija je leta 1955, le deset let po porazu in padcu nacizma, prvič poklicala gostujoče delavce, alias gastarbajterje. Potrebovala je pomoč – hotela je postati spet velika, bogata, mogočna, karizmatična. Ker je potrebovala na milijone gastarbajterjev, je pogodbe sklenila s Turčijo, Portugalsko, Španijo, Italijo, Grčijo in Jugoslavijo, od koder je potem evforično bušnila cenena delovna sila. Turški doku Ljubezen, nemške marke in smrt pokaže, kako se je Turčija preselila v Nemčijo. Prvi taksi je odpeljal leta 1961 – vlaki, polni turških delavcev, se potem niso ustavili (tu ni nihče videl ironije!). Turki so spakirali kovčke, pograbili turško-nemške slovarje, si nabavili plastične ovitke za potne liste in se teleportirali v Nemčijo, kjer so jih izmerili in stehtali, obenem pa jim pregledali kosti, da so videli, če so za delo sposobni. Na roke so jim dali zapestnice – s številko. »Nismo iskali olimpijskih zmagovalcev, temveč vzdržljive tovarniške delavce,« slišimo. Gneča je bila nepopisna, vrste so bile brezmejne.

Vsi Turki so hoteli v Nemčijo, pa čeravno jih tam ni čakal raj: spali so v luknjah, se umivali v tovarnah, na vsakem koraku so bili diskriminirani, demonizirani, ponižani. V tem težkem, gastarbajterskem okolju pa je nastala gastarbajterska protestna glasba – turški pevci in pevke, Metin Türkoz, Yüksel Ozkasap, Cem Karaca, Derdiyoklar, Ferdi Tayfur, Derya Yildirm, Zeki Mühren, Oztürk Serengil, Muhabbet, celo nebinarni Hatay Engin ipd., so resda peli o domotožju, poti v neznano in tuji deželi, a tudi o garanju, poniževanju in trpljenju. Kot pravi neki pevec: »Delali smo v nemogočih razmerah, od mene pa so pričakovali, da bom igral vesele pesmi.« Peli so o tem, kar so doživljali – o nevzdržnih delovnih razmerah, težkem življenju, družinah, ki so jih puščali za sabo, žaljivkah in poniževanju, nemoči, razočaranju in bolečini. Gradili so hiše, izdelovali avtomobile, opravljali najbolj umazana dela, garali kot živina, toda Nemci so nad njimi vihali nosove.

Nemške ekonomije brez njih ne bi bilo, a so živeli tako, kot da je Nemčija v ekonomski krizi. Nemčija je po njihovi zaslugi doživljala bum, a Nemci jih niso hoteli poznati. Ničesar niso hoteli imeti z njimi, niso jih spustili medse. Zato so si ustvarili svoj vzporedni svet: z družabnim življenjem, zabavami, koncerti, lepotnimi tekmovanji, poročnimi dvoranami, gazini in protestnimi štikli o migrantski, gastarbajterski izkušnji – o ločenosti od ljubljenih, nemških dekletih, ki jih dobiš za pol steklenice limonade, razčlovečenju, zlagani Nemčiji, ki jim je ukradla življenje in ljubezen. Ti pevci in pevke – »glas turških izseljencev« – so polnili dvorane, arene in štadione, njihova glasba pa je postala industrija. Vračala jim je zavest, osmišljala je njihovo vztrajanje in kljubovanje, legitimirala njihov socialni in sindikalni boj, varovala jih je pred sovražnim okoljem in rasistično ošabnostjo. Neonacisti niso bili feni te glasbe: v osemdesetih in devetdesetih so začeli nad Turki izvajati pogrome – brutalizirali so jih, pobijali, jim sežigali domove. Gastarbajterji so goreli. Krematoriji so se vrnili. Neonacistom se je zdelo, da je to, kar počnejo, le logično nadaljevanje asociacij, ki so jih vzbujali tisti vlaki (in tiste številke, če smo že ravno pri tem). V nekem smislu so bili res logično nadaljevanje dehumanizacije, ki so jo v Nemčiji doživljali turški delavci. (Kinodvor + VOD)