Jernej Dirnbek: Ledena kraljica

+ + +

Prodorna, prava zamisel

Domači avtor Jernej Dirnbek (rojen leta 1971), tudi član glasbene zasedbe Mi2, je roman Ledena kraljica spisal, kot da bi ga navdihnila ena tistih novic iz črne kronike, kar ni nič slabšalnega, navdih ima svoja pota in tudi veliki svetovni klasiki so za kakšno delo priznali, da so jih drobni izseki iz stvarnosti, kakršna se kaže skozi optiko zločinov, prekoračenj in čudaštev, spodbodli k pisanju velikih del.

Martin, glavni protagonist, čeprav ne naslovni, je nadarjen za marsikaj, samo ne za službo. Njegova karierna pot je en sam sestop, najprej v orkestru, kjer napreduje od violine do basista in potem na cesto, od tam na lokalni erteve, kjer ga izdatno izobrazijo in usposobijo za delovanje z elektroniko, shranjevanje in reprodukcijo podatkov. Simpatičen fant pri petdesetih, večinoma samski, se preseli v novo hišo in tam je njegova soseda stara, tudi ostarela partizanka, ki se z drugače mislečim poštarjem ne razume najbolje – in Martin vzame zadevo v svoje roke in zaupljivi starki tudi sicer pomaga, kot mu je ona nekdaj z inštrukcijami.

Vendar se potem odnos dveh razmeroma osamljenih, ki ga prekinjata z občasnim poseganjem po brinjevčku, ki ga on redči še s pivom s prijatelji in kolegi, razvija. Vozi jo po okoliških borčevskih proslavah in v trenutku razneženosti mu stara obljubi, da ga bo namesto borčevske zveze vpisala za dediča. To mu ne da spati, saj ga je vmes obvestila o zaščitni kodi na bančni kartici in tam je zajeten znesek, stanovanje ima visoke strope in stilno pohištvo, veliko zamrzovalno skrinjo, mačko, vse, kar nekomu, ki se neuspešno in daljnoročno tolaži z zadetkom v igrah na srečo, precej pomeni. Vsaj premostitveno, dokler ne zadene velikega evropskega dobitka, kar bo zdaj zdaj, se tolaži.

Pregovor, da priložnost dela tatu, je malce zastarel: saj obstajajo tudi druge oblike kriminala, recimo ponarejevalci, prodajalci lažnih videzov, ne nazadnje zaradi slabe vesti, ker se je lotil zadeve s ključem in izvijačem, na poštarjevem pogrebu spozna podobno izgubljeno dušo, ki na pogrebih udarja po citrah – in je prepojena z zagrobnim in črnim humorjem. Zdi se, da je Martin zadel terno. Čeprav: stanje je včasih težko ohraniti, pojavljajo se nove in nove preizkušnje, v katerih mora dokazovati upravičenost do tega nepričakovanega zadetka.

Ledena kraljica je spisana linearno, kronološko, vendar dovolj napeto, saj se izhodiščna situacija vedno bolj zapleta. Martin je kar nekajkrat pred preizkušnjo, da bi priznal, a se potem zoprniki čudno in čudežno odstranijo, malce včasih z njegovo pomočjo. Zoprni sosed, ki kupuje stanovanja za oddajanje, zagreti policist, ki ga zmoti število nesreč na istem naslovu, vsi ga ogrožajo, toda proti koncu se domisli in bo polno izkoristil zunanje nizke temperature, se mu zdi, hkrati še, da soseda deluje tako rekoč še po smrti, in malo tudi res. Kratkočasno in nepretenciozno spisan roman z nekaj zanimivimi liki, tudi iz mačje perspektive, in z odštekanim glavnim junakom, ki se pospešeno in nezadržno drsa po toboganu usode, dol dol.