Tanja Fajon / »Naš cilj ostaja pravičnejša obdavčitev premoženja«

Zunanja ministrica Tanja Fajon je imela v zadnjih nekaj mesecih sestanke s skupaj 150 ministri in drugimi predstavniki različnih držav. Nekateri od teh so trajali tudi po več ur. Še posebej intenzivno je bilo zadnjih nekaj tednov, ko je spala le v letalih, »zaradi česar smo tudi veliko privarčevali pri hotelskih stroških«, nam pove v šali na koncu pogovora. Velika zmaga Slovenije na glasovanju za nestalno članico varnostnega sveta v letih 2024 in 2025 ta mesec je bila za zunanjo ministrico Tanjo Fajon tudi velika osebna investicija. Potem ko se je vrnila iz New Yorka, kjer je glasovanje potekalo na sedežu Združenih narodov (OZN), je zaradi izčrpanosti, pomanjkanja spanja in stresa morala takoj v ljubljanski UKC. Sedaj okreva, in ker se počuti iz dneva v dan bolje, je tudi privolila v ta pogovor.

Precej iskreno in čustveno ste se odzvali prejšnji teden po glasovanju v generalni skupščini. Ste pričakovali slabši rezultat? 

Niti v najlepših sanjah si nisem zamišljala takšnega rezultata. 153 držav podpore je zgodovinski dosežek.

No, ampak približno v takšnem številu so v zadnjem letu države v generalni skupščini glasovale tudi za resolucije, v katerih so obsodile napad Rusije na Ukrajino. 

Tu ni šlo za glasovanje o Ukrajini. Pomembno je, da smo prepričali zelo velik del sveta. In teh držav nismo prepričali, ker bi kogarkoli zastopali, ampak prav zato, ker smo nastopili samostojno, sicer kot majhna država, a verodostojna, ki nima težkih bremen iz preteklosti, kot država, ki ni nikomur nič dolžna. In tako smo tudi kandidirali. Poskušali smo sklepati zavezništva predvsem v tistih delih sveta, kjer tradicionalno nimamo veliko stikov in diplomatske mreže.

Kje je to? 

Afrika je seveda takšna celina, kjer smo še nedavno imeli le eno veleposlaništvo v Kairu, kasneje pa smo odprli še eno v Etiopiji, od koder pokrivamo celotno Afriško unijo, 54 držav. Afrika je zelo pomembna celina, kakšnih 80 odstotkov vse agende je danes v OZN povezane z Afriko, ki pa ni zastopana med stalnimi članicami varnostnega sveta. Nismo prepričali le afriških držav, ampak tudi države v Indopacifiku, pa med karibskimi državami smo si pridobili veliko zaupanja in na splošno med vsemi manjšimi državami. Za šalo lahko povem, da smo na ministrstvu tudi stavili, koliko glasov bomo dobili, in sprva so največji optimisti računali na 120 glasov. To veliko pove o tem, kako smo v ekipi razmišljali in tudi kako veseli smo bili dobrega rezultata.

Če sem še malce hudičev odvetnik: Je pa res, da naša protikandidatka, Belorusija, za to mesto ni aktivno lobirala. S tega vidika je bila naša tekma že vnaprej dobljena. 

To ni povsem res, zlasti v zadnjem mesecu je Belorusija zagnala svojo kampanjo, ki je bila izrazito negativna, celo zoper Slovenijo.

Kako? 

Kampanjo so vodili po družbenih omrežjih in tudi s plakati. V avli stavbe, kjer je sedež OZN, je Belorusija na plakatu zapisala: Mi smo kandidatka za nestalno članico varnostnega sveta vse od leta 2007, dokler nas decembra 2021 ni izzvala Slovenija. To je bil njihov glavni moto. Mi pa smo na drugi strani poskušali drugim državam sporočati, kaj bomo počeli, kdo smo, navezovali smo stike, predvsem pa smo poslušali, kaj nam druge države želijo sporočiti.

Sami ste se srečali s predstavniki 150 držav, kako je bilo to vaše lobiranje videti v praksi? Slišali smo, da ste nekaterim državam ponujali tudi slovensko znanje, celo znanje na področju umetne inteligence. 

Najpomembnejše je bilo vzpostavljanje osebnih stikov na politični ravni, šele osebni stik je zame namreč začetek dejanskega sodelovanja. Kako je bilo to videti? V Indoneziji, kjer naša država uradno ni bila prisotna že več kot 17 let, sem se kakšne tri ure pogovarjala z njihovo ministrico. Obdelali sva vse svetovne teme. Tako smo si pridobili zaupanje in vzpostavili odnos. Nekatere države, ki nas prej niso poznale, so cenile že, da smo si vzeli čas in pripotovali k njim, na drugi konec sveta. To je bilo tudi fizično strašno naporno. V Gvatemali, kjer je bilo zasedanje karibskih držav, sem imela v dveh dneh priložnost govoriti z vsemi ministri. Marsikdo je bil presenečen, kaj Slovenija vse ponuja in kaj predstavlja. In ko smo v Gvatemali obisk končali, smo čez nekaj dni dobili informacijo, da so se vse karibske države, teh je skupaj 15, soglasno odločile, da podprejo Slovenijo. Res je, da sem pri nekaterih obiskih s seboj vzela strokovnjaka za umetno inteligenco z Instituta Jožef Stefan, ker so države gostiteljice izrazile tak interes. A ne le strokovnjaka za umetno inteligenco. Z nami so šli tudi predstavniki podjetij in drugi, odvisno od primera.

V marsikateri državi so nam očitali evropocentričnost, tudi to nas je presenetilo. Očitali so nam ignoranco Zahoda. Razlagali so nam, da je vojna v Ukrajini oddaljila Evropo od preostalega sveta.

So v teh pogovorih druge države od vas slišale kaj, česar prej še niso slišale, ali so to bili zgolj vljudnostni pogovori? 

Največkrat so to bili, po določenem času seveda, zelo iskreni pogovori. Poskušali smo jim predstaviti ali jih prepričati, da je za nas res ključno, da se spoštujejo svetovni red, temelječ na Ustanovni listini OZN, mednarodno pravo in uveljavljene mednarodno priznane meje, zlasti, ker smo majhna država. Veliko posluha za te naše trditve so imele predvsem majhne države. Poskušali smo predstaviti, da ima Slovenija znanje, kako varovati okolje, da smo zelo zelena, zelo gozdnata država, da imamo čisto vodo. Marsikdo si ni znal predstavljati, da imamo pravico do čiste pitne vode pri nas zapisano v ustavi in da ta vrednota ni le nekaj simboličnega, ampak smo temu zares zvesti in da je to za ljudi tukaj zelo pomembno. Vodna diplomacija je bila rdeča nit naših pogovorov: danes je lahko voda tudi izvor nasilja, če je ne znamo upravljati.

Kaj pa, če vas vprašam še v drugi smeri: Ste po teh srečanjih kje spremenili pogled na svet? 

Ne glede na to, na kateri konec sveta smo šli, so vsi opozarjali na podnebne spremembe. Kitajska, ZDA in Evropska unija so največji onesnaževalci, tega se še premalo zavedamo. V marsikateri državi so nam očitali evropocentričnost, tudi to nas je presenetilo. Očitali so nam ignoranco Zahoda. Razlagali so nam, da je vojna v Ukrajini oddaljila Evropo od preostalega sveta, češ da smo osredotočeni na ta konflikt, nismo pa dosledni, ko gre za druge konflikte po svetu. To je seveda res: problemi Evrope so danes osrednja točka vsakega zasedanja varnostnega sveta. Evropske države danes v varnostnem svetu zagovarjajo svetovni red in z vsemi silami podpirajo Ukrajino, tudi mi ves čas stojimo Ukrajini ob strani, hkrati pa nismo dosledni, če pri tem pozabljamo na druge konflikte. Kdo je v Evropi agresor in kdo žrtev, se v Sloveniji zelo dobro zavedamo. Rusija je agresor, Ukrajina je žrtev. Nihče ne more z orožjem spreminjati mednarodno priznanih meja. Na konferenci Raisina Dialogue v Indiji, denimo, je bilo med pogovori zelo očitno, da postaja ves svet razklan. Da prihaja do globalne in globoke polarizacije. Napetosti naraščajo v Indopacifiku, vse večji je valutni boj med kitajskim juanom in ameriškim dolarjem, prihaja do vse večjih razlik med poslovnimi modeli, imamo nova hitro rastoča gospodarstva, nove tekmovalnosti. Ko se zaveš vseh teh izzivov, je sicer jasno, da v tem svetu globalnih kontekstov potrebujemo močno in povezano Evropo, hkrati pa, da potrebujemo tudi zavezništva in partnerstva zunaj Evrope s tistimi državami, ki znajo spoštovati pravila, mednarodno pravo ali pa Ustanovno listino OZN. Seveda ob zavedanju, da tudi OZN potrebuje korenito reformo.

Ključni dejavnik podpore so bile afriške države, ki pa spadajo v kitajsko vplivno območje. Kakšna je bila vloga Kitajske pri tej visoki podpori, ki ste jo dobili? 

Dobila sem občutek, da so pozorno spremljali našo kampanjo in da so bili diplomatski kanali s Kitajsko ves čas odprti. Brez Kitajske se seveda ne moremo spopadati z velikimi svetovnimi izzivi. Seveda ne vem, kako je Kitajska glasovala, občutek pa imam, da ni sistematično delovala proti naši kandidaturi. Eden od pozitivnih signalov je bil končni sprejem delegacij, ki smo ga imeli dan pred glasovanjem. Tedaj je k predstavnikom Slovenije, k meni in veleposlaniku v koloni prišlo kakšnih 300 diplomatov, predstavnikov različnih držav, kar je bilo za Slovenijo nepojmljivo in nepričakovano. Vmes je bilo ogromno Afričanov, kar je že bil eden od znakov uspeha, torej da se tehtnica nagiba k nam.

Kitajska vloga je seveda zanimiva zato, ker lahko sklepamo, da tokrat niso podprli ruskih interesov. Podprli so Slovenijo, ne pa Belorusije. 

Kot pravim, tega ne vemo. Zdi se mi, da poskuša Kitajska voditi uravnoteženo zunanjo politiko in z njo bomo v varnostnem svetu tudi tesno sodelovali.

Janez Janša je, če se še spomnite, med predsedovanjem Slovenije svetu EU napovedal, da bo naša država odprla predstavništvo na Tajvanu. Kako je s tem projektom? 

Ta projekt je sprožil spiralo negativnih reakcij. Še posebej kot članica varnostnega sveta želimo imeti dobre odnose z državami.

Tudi sami ste dejali, da bo vojna v Ukrajini prioriteta pri zasedanjih varnostnega sveta. Kako pa se naša interpretacija te vojne razlikuje na primer od ameriške ali pa bruseljske? > Naša interpretacija te vojne se v resnici ne razlikuje od bruseljske ali ameriške interpretacije. Obsojamo rusko agresijo in stojimo ob strani Ukrajini. Ukrajini tudi ves čas pomagamo in se poskušamo znotraj enotne Evropske unije enotno odzivati. Je pa naše stališče tudi, da je vzporedno s tem treba zagotavljati pogoje, da se začnejo pogajanja za mir. Kar pomeni, da morajo biti vsi kanali komunikacije z Rusijo ves čas odprti.

Vlasta Jalušič, ena od začetnic mirovniškega gibanja v Sloveniji, pravi, da je danes zavzemanje za mir v Ukrajini enako legitimna mirovniška pozicija kot stališče, da je treba Ukrajini pomagati z orožjem. Se strinjate? 

Mislim, da eno ne izključuje drugega.

Glede bistvenega okrog vojne v Ukrajini se strinjamo v EU, in tudi s Kučanom in Türkom ali Spomenko Hribar.

Problem je, da se Milan Kučan in pa Danilo Türk, vsaj sodeč po javnih pismih, s tem ne strinjata ali celo nasprotujeta uradni slovenski politiki do Ukrajine oziroma sta proti pošiljanju orožja v Ukrajino. Imamo v Sloveniji res enoten pogled na ta konflikt? 

Ne želim si, da bi bili razcepljeni pri vprašanju vojne ali pri vprašanju spreminjanja mednarodno priznanih meja z orožjem, že zato, ker imamo sami zgodovinske izkušnje s tega področja. Priznam, da sem se s prvim predsednikom države Milanom Kučanom včasih morda tudi malo glasneje pogovarjala o teh dilemah. Morda si mnogi danes malce preveč naivno predstavljajo, da lahko zdaj mi odpotujemo v Moskvo in naredimo mir v Ukrajini. Kljub temu pa sama ne ocenjujem, da podpisniki teh javnih pisem nasprotujejo naši uradni politiki, saj si dejansko vsi želimo miru. Poti do miru pa so lahko različne. Nianse obstajajo tudi znotraj EU, kjer so baltske države ali pa recimo Poljska zaradi zgodovinskih okoliščin bistveno občutljivejše na ta konflikt. Tudi znotraj naših zavezništev imamo včasih zelo težke debate, kako se odzivati, zlasti sedaj, ko vojna traja že leto dni, pa to še ne pomeni, da smo razcepljeni. Glede bistvenega okrog vojne v Ukrajini se strinjamo v EU in tudi s Kučanom in Türkom ali Spomenko Hribar. Na mednarodni ravni je bilo v zadnjem obdobju veliko poskusov in posredovanj, kako končati ta konflikt. Nazadnje smo zelo pozorno gledali, kakšno vlogo bo tukaj odigrala Kitajska. Ta hip lahko samo rečemo, da ne kaže, da se bo ta vojna hitro končala, oziroma se bo morala Ukrajina sama odločiti, kdaj se lahko začnejo mirovni pogovori.

Seveda ni realno pričakovati, da bi Slovenija v New Yorku reševala vojno v Ukrajini, verjetneje je, da bo naša država razumljena kot ekspert za regijo, še posebej za Zahodni Balkan. Opažate, da je tudi na Balkanu Rusija dejavnik nestabilnosti? 

Obstajajo indici, poročila ali informacije, da ima Rusija na primer velik vpliv na nekatere dele Balkana, bodisi v obliki ruske propagande, dezinformacij ali političnih pritiskov. Ko sem bila na obisku v Srbiji, so me večkrat vprašali, kako lahko Srbija postane članica Evropske unije, če se ne zna odločiti med Rusijo in Evropsko unijo. Moj odgovor je: Srbija je suverena država. Sama se bo odločala, kakšna bo njena zunanjepolitična usmeritev. Če pa bo želela postati članica Evropske unije, od nje pričakujemo, da bo svojo zunanjo politiko uskladila z zunanjo politiko Evropske unije.

Dejali ste, da bo Slovenija postala nekakšna glasnica afriških držav v Varnostnem svetu. Še iz časa neuvrščenih imamo v Sloveniji mednarodno organizacijo, nekdanji Mednarodni center za promocijo javnih podjetij ali ICPE. Ste se na ministrstvu že odločili, kakšno novo vsebino boste dali tej organizaciji?

Vsekakor jo bomo okrepili in oživili. Naredili smo že tudi načrt, kako naprej. Afriki moramo pomagati materialno, s humanitarnimi in razvojnimi projekti ter z razvojem gospodarstva. In na tem področju bo ICPE postala ena od pomembnih institucij. Sodelovanje v varnostnem svetu je strateški projekt za Slovenijo, in če želimo res preprečevati konflikte po svetu, moramo v razvoj namenjati več denarja. To moramo storiti v prvi vrsti zato, ker želimo ostati dosledni in verodostojni pri naših besedah in dejanjih. Afrika je zelo prizadeta zaradi revščine, migracij in podnebnih sprememb. Z materialno razvojno pomočjo bomo preprečevali tudi konflikte. Predsednik Afriške unije mi je v zanimivem in dlje časa trajajočem pogovoru dejal, da Evropa ni naredila dovolj za preprečevanje nezakonitih migracij. Poglejte, kaj je izvor migracij, velikokrat ste vi sami vzrok, da mladi ljudje odhajajo, ker v Afriki še naprej sledite izkoriščevalskim politikam, ki niso trajnostno naravnane, mi je razlagal. S tem se lahko le strinjam. Naša prednost je, da nimamo zgodovinske krivde, zaradi česar pa ima tudi naše gospodarstvo v Afriko odprta vrata, da razvija posel, ki bo v pristnem interesu obeh strani. Želim si tudi, da bi v Afriki odprli še več veleposlaništev. Želim si, na primer, da bi veleposlaništvo končno odprli tudi v Južni Afriki. Pa še to ne bo dovolj: Tudi v Latinski Ameriki nas pravzaprav ni, ali pa v Indoneziji, tej 300-milijonski državi, s katero Luka Koper odlično sodeluje, zanjo pa je pristojen naš veleposlanik v Avstraliji, osem ur leta stran.

Ta duh, da je treba najti rešitve, je v tej koaliciji še kako prisoten, zato morebitna nestrinjanja niso nič kaj usodna, ampak so bolj konstruktivne narave.

V preteklosti smo veleposlaništva zapirali, češ da nas bo tako ali tako zastopala EU, Avstrija ali pa da bo dovolj internet. Se ponovno vrača čas osebnih stikov? 

Morda je to, kako dragocen je vsak človeški stik, eden od naukov iz časa epidemije. Zame pomenijo človeški stiki neprecenljivo izkušnjo. Danes lahko kontaktiram marsikaterega ministra in se z njim dogovorim le zato, ker sva se nekoč srečala. Lahko vam priznam, da imamo ženske zunanje ministrice, ne le evropske, zraven so tudi predstavnice iz Azije, ki se zavzemamo za feministično zunanjo politiko, skupni kanal, po katerem komuniciramo in se usklajujemo …

… imate skupino na Facebooku?

Ne, uporabljamo drugo aplikacijo .

Kakorkoli, če kje zasledimo kak problem, zdaj je to vprašanje Afganistana, kjer talibani ženskam omejujejo dostop do izobrazbe, smo se sposobne hitro odzvati. V tej skupini je zelo pomembna mongolska ministrica, ki nas pravkar vabi na neko konferenco. Skratka, ne gre toliko za to, da smo ženske, člana te feministične skupine sta tudi dva ministra, gre za to, da imamo lahko zelo močan skupni glas, če smo povezane oziroma povezani, povezani pa smo lahko, ker se poznamo, ker smo se srečali. Za to pa je potrebna diplomacija.

Kandidaturo za varnostni svet je vložila Janševa vlada. Ste kje v depešah našli dokaze, da je spodbuda za to prišla iz ZDA? 

O tem je govoril nekdanji predsednik vlade. Pozdravljam odločitev prejšnje vlade. Sicer pa sem hvaležna vsem, ki pomagajo pri odpiranju Slovenije v svet, različnim institucijam, veleposlanikom, kulturnikom, športnikom.

Za kakšen odstotek uspeha je zaslužen Anže Logar?

Ne znam meriti v odstotkih. Vem pa, da smo mi pri tem projektu opravili glavnino dela, ki je bilo težko in garaško.

Predsednica parlamenta Urška Klakočar Zupančič je ta teden dejala, da se parlamentarni diplomaciji v tej zgodbi priznava premalo zaslug. Kako pomemben prispevek k naši zmagi je bil njen obisk Ugande in Ruande?

Mislim, da ta njena kritika ni bila namenjena meni osebno, niti zunanjemu ministrstvu. S predsednico državnega zbora sva pri tem projektu zelo dobro sodelovali, redno se tudi pogovarjava o aktivnostih na področju zunanje politike. Za trud nisem hvaležna le njej, ampak tudi drugim parlamentarcem, ki so velikokrat spraševali, koga naj še obiščejo ali kaj naredijo, da bo naša kandidatura prepoznavnejša. Tudi obisk Ruande in Ugande, gledano za nazaj, je bil pomemben. Predvsem Ruanda je zelo zanimiva država na afriški celini, razvija se zelo hitro in v pozitivni smeri in bi lahko postala zelo pomembna slovenska partnerica.

Uspešno izpeljan velik projekt lahko v koaliciji povzroča tudi napetosti, torej boj za prestiž, nevoščljivost. 

Moram reči, da sem hvaležna za podporo, ki so mi jo dali ministri in ne nazadnje tudi predsednik vlade; ta podpora je bila ključna zlasti v zadnjih mesecih. Sem pa seveda tudi ponosna, da smo Socialni demokrati izpeljali enega od pomembnih projektov te vlade.

Kako se počutite v tej koaliciji po prvem letu? 

Ta duh, da je treba najti rešitve, je v tej koaliciji še kako prisoten, zato morebitna nestrinjanja niso nič kaj usodna, ampak so bolj konstruktivne narave. Ne morem recimo reči, da bi kdorkoli hotel komu škodovati ali da bi bili napadalni drug do drugega. Po prvem letu se tudi bolje poznamo, vemo, kje so naše meje in kako sodelovati, naučili smo se tudi slabih lekcij iz uvodnega obdobja, tako da sem optimistična.

Kakšne so bile te slabe lekcije? 

Na začetku smo imeli koalicijske vrhove, na katerih smo poskušali odpreti najrazličnejše reforme hkrati, ne da bi bile vsebinsko dodelane in pravilno sporočene javnosti. Tako smo Socialni demokrati zahtevali vrh o zdravstvu, ki je naša prioriteta. Najslabša izkušnja pa je bila ob predstavitvi davčne reforme. Zaradi krize v energetiki smo morali oblikovati veliko interventnih ukrepov in ti interventni ukrepi so strašno obremenili delo parlamenta. Poslanci so le s težavo spravili vse ukrepe skozi postopke. Na tej točki smo ugotovili, da je potrebna bistveno boljša komunikacija med vlado in parlamentom, da naše delo ne more biti le divjanje z izrednimi interventnimi ukrepi.

Z vidika nas, novinarjev, in javnosti je sicer slabo, da ste ukinili to transparentnost delovanja. 

Pri razmisleku smo prišli do točke, v kateri smo ugotovili, da je po desetletju anomalij treba odpreti zelo veliko težkih in med seboj povezanih vprašanj. Očitno je, da so potrebne korenitejše spremembe: pri plačnem sistemu, stanovanjih, dolgotrajni oskrbi, pokojninah, zdravstvenem sistemu, in na koncu ali začetku je še davčna reforma. To je res lahko strašljivo. Ljudje se bojijo velikih sprememb, zato je te treba ne le primerno komunicirati, predvsem jih moramo kakovostno pripraviti.

Ideja, kako v Sloveniji uvesti nepremičninski davek, je v koalicijsko pogodbo prišla iz Socialnih demokratov. V te reforme ste pred volitvami – spomnim se vaših delovnih skupin in različnih študij – vložili veliko napora. Kako se počutite, potem ko predsednik vlade, ki o tem nima toliko predzgodovine, na eni tiskovni konferenci precej hladnokrvno pove, da nepremičninskega davka v naslednjih štirih letih ne bo? 

Po tretjem koalicijskem vrhu smo se dogovorili, da je treba pripraviti koalicijsko usklajen dogovor. Tega mora pripraviti ministrstvo za finance, in ko bo usklajen, ga bomo predstavili javnosti. Socialni demokrati smo imeli zelo konkretne predloge, ki so vsi šli v smeri, da potrebujemo pravičnejšo obdavčitev premoženja nad določeno mejo oziroma pravičnejše obremenitve dela in kapitala. In od tega nismo odstopili.

Torej ni izključeno, da v tem mandatu nepremičninskega davka ne bo? 

V koaliciji se nismo strinjali s tem, da to reformo za štiri leta umaknemo z mize. Naš cilj ostaja pravičnejša obdavčitev premoženja.

V koaliciji se nismo strinjali s tem, da to reformo za štiri leta umaknemo z mize. Naš cilj ostaja pravičnejša obdavčitev premoženja.

Kako gledate torej na Anžeta Logarja in njegovo platformo? Si znate predstavljati, da bi z njim enkrat v prihodnosti šli v koalicijo? 

Zelo sem zadovoljna, da so ljudje na volitvah dejali, da ne želijo politike SDS na čelu z Janezom Janšo, da torej ne želijo po tej poti avtoritarnosti, da ne želijo sejanja nestrpnosti, da ne želijo omejevanja svobode medijev, demokracije in ne nazadnje človekovih pravic. Ljudje so pokazali, da želijo spremembe, vesela sem, da nam je v tem prvem letu uspelo ustvariti prijetnejše ozračje. Uspelo nam je vzpostaviti konstruktivno komunikacijo s civilno družbo ali nevladnimi organizacijami, ki so danes del odločevalskih procesov. Anžeta Logarja sama ta hip ne vidim kot nekega samostojnega političnega igralca, je vendarle poslanec SDS, ima še naprej svojega mentorja, Janeza Janšo. Kaj bo njegova platforma delala in naredila, moramo še videti.

Kariero ste začeli kot novinarka. Kdo bi po vašem moral voditi RTV Slovenija, kakšnega predsednika uprave bi si vi želeli, oziroma ali imate v stranki že kakšnega kandidata? 

Naloga RT V je, da zagotavlja ve rodostojno in profesionalno poročanje. To pomeni, da mora biti ta javni servis neodvisen od politike. In če nam je uspelo sedaj priti na začetek te poti, na kateri politiko umikamo z RTV Slovenija, potem sama, tudi kot nekdanja novinarka RTV, pozdravljam in podpiram vse nadaljnje poteze, ki bodo šle v tej smeri.

Morda pa se še kdaj vi vrnete na RTV? 

Dejansko imam – tako pač veleva zakon – tam še zmeraj zamrznjeno službo.

Res? 

Ker sem z RT V Slovenija šla na javno funkcijo, mi morajo ohranjati delovno mesto. Če se ne motim, so me dali na kulturni program Radia Slovenija.

Pa bi vas kultura zanimala? 

To je zelo široko področje. Lahko končam tudi v glasbenem arhivu.