23. 6. 2023 | Mladina 25 | Uvodnik
Uvodnik / Primer Šimonka
Še do konca devetdesetih smo lahko slovenske menedžerje prištevali v slovensko inteligenco. Veliko izjemnih posameznikov je bilo med njimi. Nekaj jih je na svojih položajih ostalo še iz časa socializma, veliko pa je bilo tudi menedžerjev mlajše generacije, ki so zmogli videti, razumeti in govoriti širše – razumeti na primer, da vlaganje v kulturo in znanost, ne le šport, pomeni dejansko rast države in družbe. Razumeli so, da napredna družba širokih pogledov zagotavlja tudi boljši razvoj ekonomije, torej tistega, s čimer so se ukvarjali sami.
A ne romantizirajmo tistega obdobja: z njim je prišla tudi divja privatizacija, prišlo je do odtujevanja prej družbenega premoženja, predvsem pa do uvajanja poenostavljenega postsocialističnega kapitalizma, njegove karikature. Takrat so se mnogi hoteli dokopati do družbenega kapitala, tako ali drugače, pogoltnost je postala malodane dobra, nove generacije, ki danes večinoma vodijo slovensko gospodarstvo, pa so rasle prav v tem čudnem obdobju odsotnega moralnega in etičnega kompasa. Vmes se nam je zgodila še pidovska privatizacija, ki je naplavila na vrh menedžerske elite ljudi, ki so se šli primarni kazinokapitalizem; nekateri se še danes skrivajo v Dubaju, kapital pa v Švici. Ugled menedžerjev je padal, dokončno pa razpadel ob prvi vladi Janeza Janše. Janša se je takrat lotil gospodarstva brez milosti, hotel ga je osvojiti in pokoriti. Prva je padla Gospodarska zbornica Slovenije, zgodila sta se ukinitev obveznega članstva in razbitje na več zbornic, z enim samim namenom: odvzeti moč in družbeni položaj. Zakaj? Ker je imel v načrtu veliko privatizacijo. V naslednjem koraku je vlada zakonodajo spremenila tako, da je omogočila menedžerske odkupe podjetij – računala je seveda, da bodo te privatizacije izvedli »njihovi menedžerji«, ki jih je vlada nastavljala v podjetja. Seveda so priložnost za odkup podjetij nato izkoristili skoraj vsi – šlo je za tvegano početje in preobremenjevanje podjetij. Nato se je zgodila finančna kriza. Vse skupaj se je zlomilo, sledile so prodaje podjetij in seveda nov padec ugleda menedžerjev.
Vsak sektor ali panoga, ki doživi kaj takega, se težko pobere. Slovenskim menedžerjem se od takrat ni več nikoli uspelo vrniti v družbeno elito – tudi denar jim pri tem ni pomagal. Da jim družba ne podeli več vloge elite, je še danes njihova velika bolečina, saj jim navkljub finančni moči nikakor ne uspe dobiti ne ugleda ne družbene moči.
Vendar pa so vsi pretekli dogodki, čeprav trpki, danes slab izgovor za intelektualno revščino in omejenost, ki ju kažejo slovenski menedžerji in njihovi zastopniki. Kot smo rekli: izgubili so širino, znanje, vednost, intelektualno širino. Danes so na primer sindikalni voditelji intelektualno in družbeno neprimerno močnejši od gospodarstvenikov. Njihovi nastopi in grožnje, opisovanje Slovenije kot nekakšen postsocialistični unikum, so ponižujoči za večino slovenske javnosti. Res mislijo, da so ljudje neumni? Da ne hodijo po svetu? Mar sami verjamejo svojemu katastrofizmu? Še pred dvajsetimi leti je bilo obratno – sindikalni voditelji takrat niso zmogli parirati intelektualno izjemno močnim vodstvom gospodarskih združenj in tudi podjetij.
Zadnja sramota slovenske menedžerske »elite« je razkritje, da je skupina Slovenska industrija jekla (SIJ), v katere upravi sedi tudi predsednik zbornice Tibor Šimonka, izplačala lastnikom dobiček kljub temu, da so bile njene družbe prejemnice državne pomoči ob energetski krizi. V resnici ne gre za vprašanje zakonitosti, ampak elementarne spodobnosti. Vzeti proračunski denar, da ga nato izplačaš v obliki nagrad in dividend, je pač navadna poniglavost. Še večja poniglavost pa je, če hkrati ves čas slikaš katastrofične scenarije, zganjaš populistične napade glede višine davkov in plač ter zlorabljaš vojne razmere z višanjem cen nad vsako razumno mejo – to namreč počne danes velik del slovenskega gospodarstva, to govori Šimonka kot predsednik zbornice. In to še vedno, čeprav ni danes nobenega dvoma več, da so cene pri nas v zadnjem letu nesorazmerno rasle, ker je gospodarstvo izkoristilo ukrajinsko vojno, kumulativni dobički podjetij so med najvišjimi v Evropi. Tako kot druge nacije je tudi slovenska razumela, da prihaja težko obdobje – gospodarstvo pa je to obdobje preprosto zlorabilo, pri čemer je cena tega tudi nesorazmerno visoka inflacija. Kako poniglavo. Ceno tega pohlepa najbolj plačujeta nižji in srednji razred, ki ju višje cene najbolj prizadenejo, a tolče tudi državo, njene javne finance, javne sisteme, z zdravstvom in šolstvom vred.
A v gospodarski zbornici se ne dajo motiti: danes na primer ne skrivajo, da želijo še več državnega denarja, zato tako brezkompromisno navijajo za gradnjo cest in jedrske elektrarne – ker vidijo milijarde evrov, pri katerih bi bili radi udeleženi, si odrezali svoj kos. V resnici pa gre za temeljne razmisleke o prihodnosti družbe in države, v katerih ni prostora za ljudi, ki svet vidijo le skozi denar. A spet posegajo v družbeni dogovor, ker vidijo le lastne interese.
Žal prav nič ne kaže, da bodo slovenski menedžerji zmogli uvideti, da je čas, da začnejo ravnati drugače, dejansko družbeno odgovorno. Njihov današnji ekonomski populizem je v resnici čisto primerljiv s političnim populizmom SDS. Tudi oni sejejo razdor v družbi, zavajajo, slikajo lažne razmere, zlorabljajo družbeno predanost prebivalstva, pri čemer pa nimajo nobenih moralnih in etičnih meja – v čem pa se to razlikuje od lažnih novic, s katerimi histerizira in straši javnost SDS?
Slovenija potrebuje menedžersko elito, potrebuje tudi modre gospodarstvenike, ki bodo znali širše videti družbo in gospodarstvo, ki bodo prinašali nova znanja in vizije. To je bila ena od prednosti Slovenije v bivši Jugoslaviji. A to ne pride samo od sebe, niti s položajem niti z denarjem. Pride z dejansko družbeno odgovornostjo in intelektualno širino.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.