Komentar / Barva vlade

Janko Lorenci

23. 6. 2023  |  Mladina 25  |  Kolumna

Traktorjev in glasnih kmetov v Ljubljani ta čas ni, napetost okoli Nature 2000, ki bi kmetom naložila nekaj ekoloških omejitev, pa še traja. Kmečko nezadovoljstvo sicer ni samo naša posebnost – marsikje po Evropi se odpor proti restriktivni ekološki politiki krepi. V Ljubljano pa traktorjev najbrž ne bo več. To ni nujno dobro.

Dobro je vedeti, da naši kmetje niso enotna, homogena skupina. Sedanji upor proti Naturi 2000 vodijo za naše razmere močni, a relativno maloštevilni ravninski kmetje in kmečke organizacije pod njihovim vplivom. Ne eni ne drugi ne zastopajo nujno interesov kmečke večine – manjših, pretežno hribovskih kmetov, ki okolje bistveno manj obremenjujejo s kemijo. Tak položaj po malem spominja na razmere v zdravstvu, kjer krovni organizaciji (Fides, zdravniška zbornica) interese vplivne zdravniške manjšine predstavljata kot interes vsega stanu. Javnemu zdravstvu to škodi, podobno kot upiranje kmečke »elite« omejitvam Nature 2000 škodi okolju.

Ekološke omejitve v kmetijstvu nam v marsičem narekuje Evropska unija. Njena skupna kmetijska politika je dolgo pospeševala čim večjo proizvodnjo hrane, kmetijstvo na veliko subvencionirala, hkrati pa dopuščala intenzivno kemizacijo. Ko je škoda (izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, zastrupljanje vode, uničevanje rodovitnosti prsti …) postala dovolj velika in očitna, je EU naposled začela uvajati ekološke omejitve v kmetijstvu. Unija je na svojo zeleno politiko ponosna, jo zaostruje, a pri tem ni dosledna. Drastičen primer je ukrajinska vojna; Evropska komisija slepo sledi Ameriki in tako spodbuja nadaljevanje vojne, ta pa s svojimi antagonizmi in posledicami a priori preprečuje resen globalni spopad s podnebno in drugimi ekološkimi krizami. Vojne ubijajo tudi okolje.

Mi smo gospodarji na svoji zemlji, pustite nam normalno delati, ne vsiljujte nam omejitev, je bilo slišati na traktorskih protestih in tudi sicer. Na pogajanjih so kmetje vladi postregli z analizo, ki jo je po naročilu zadružne zveze pripravil Rajko Pirnat. V njej naj bi pisalo, da zahtevane omejitve Nature 2000 neustavno posegajo v zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo kmetov. Če to analiza res pravi, gre za klasične teze najbolj zadrtih neoliberalcev in pravnih ozkogledežev. Jasno in prepričljivo jim je v prejšnji Mladini odgovoril že Damijan Denac: kmet je res lastnik zemlje, ni pa lastnik s to zemljo povezane vode, zraka, biodiverzitete ... To so dobrine, pomembne za vso skupnost, nad katerimi ne more prevladati noben parcialni interes. Poleg tega dobiva kmetijstvo velike subvencije, vsem trajno subvencioniranim dejavnostim pa država upravičeno nalaga omejitve.

Zdaj kaže, da bo vlada klavrno kapitulirala, kmetom popustila in namesto obveznih omejitev Nature 2000 uvedla le prostovoljne. S tem bi napravila večkratno škodo. Kot prvo bi okrnila lastno verodostojnost in spodbudila nove izsiljevalske poskuse različnih skupin. Če se ustraši vsakega pritiska, je bolje, da se sprememb sploh ne loti. Drugič, državi bi nakopala sankcije EU in ogrozila denar, ki ga za kmetijstvo dobiva od nje. Predvsem pa bi se brez omejitev še naprej večala škoda zaradi preveč intenzivnega kmetijstva. Da je prostovoljno omejevanje jalovo, pa dokazujeta že dosedanja ureditev in nenehno usihanje biotske pestrosti.

Jasno je, da učinkovito varstvo narave ni mogoče brez kmetov. Ti skrbijo za pridelavo hrane, za kulturno krajino, poseljenost podeželja itd., hkrati pa so dolžni paziti na splošne dobrine, npr. vodo. Za oboje dobivajo pomoč države oziroma – prek davkov – pomoč drugih državljanov. Tudi to jim nalaga, da sprejemajo omejitve, ki so v interesu širše skupnosti. Pa tudi v interesu njih samih, saj so prav eksistenčno odvisni od zdravega okolja. Omejitve Nature 2000 torej koristijo tudi njim. Poleg tega zanje dobivajo odškodnine. Na vse to kmečki pogajalci pozabljajo.

Jasno je tudi, da kmetijsko politiko določa in izvaja država, ne pa kmetje ali celo zgolj en njihov (najbogatejši in najvplivnejši) sloj. Pametna država ve, da so kmetje dragoceni, da jih je treba podpirati, a tudi omejevati, saj je kmetijstvo eden najhujših onesnaževalcev narave. Brez njega ne moremo, a takšno, kot je, ne sme ostati. Zato je lahko kmetijska politika samo del splošne razvojne politike. Tej pa v času, ko od človeka ranjeno okolje vedno bolj neusmiljeno tolče nazaj po človeštvu, daje pečat ekologija. Odnos do nje je lakmusov papir resnične vrednosti vsake današnje politike, vsake oblasti. Če je, kot pravi Denac, skrajni čas, da se egokmet spremeni v ekokmeta, je prav tako skrajni čas, da politika vsa področja in vse projekte, majhne in velike, dosledno motri tudi skozi ekološka očala. To velja za kmetijstvo, za odločanje med cestami in železnico, za novo nuklearko, od oblasti vedno bolj propagirano kot nekaj, kar nima alternative. Velike obljube o solarizaciji tonejo v pozabo. Kakšne barve je pravzaprav ta vlada? Zelena že ni.

Prihodnost vsega planeta in vsake države posebej se bo vrtela okoli ekologije. Nobena oblast, ki ni resno zavzeta za okolje, ni dobra oblast – saj gre pri varstvu narave tudi za varovanje nas samih, ljudi. Slovenija je pri varovanju obojega dokaj zaostala. Zdravstveni minister je človek, ki se mu pred očmi podira javno zdravstvo, sam pa dela pri zasebniku, okoljsko ministrstvo je tradicionalno brez vsakega vpliva. Kmetijska ministrica je za prostovoljno upoštevanje omejitev Nature 2000, torej proti omejitvam in torej proti naturi. Ovce čuvajo volkovi.