Chris Eckman / Založnik, glasbenik in producent, ki iz Ljubljane vodi svetovno znano založbo Glitterbeat

Chris Eckman te dni v Istanbulu snema drugo ploščo ene od svojih številnih zasedb Dirtmusic, ob njem pa v njej delujeta še Hugo Race, nekdanji član slovite avstralske zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, in Murat Ertel, član turške psihedelične zasedbe Baba Zula. Tovrstne ekspedicije so stalnica na pestrem urniku svetovljana, ki se je leta 1960 rodil v Seattlu, kjer je bil kot ustanovitelj vplivne zasedbe The Walkabouts ključen akter na tamkajšnji podzemni sceni devetdesetih let, iz katere so izšli tako rekoč vsi velikani grungea, dom pa je kasneje našel v Ljubljani, kjer živi in ustvarja že dobri dve desetletji.

Prav mednarodni uspeh zasedbe The Walkabouts, ki je podpisala eno od prvih plošč, izdanih pri legendarni založbi Sub Pop, je Eckmana pripeljal v Ljubljano. Tam so se leta 1994 ustavili na pobudo Igorja Vidmarja, ki jih je povabil na nastop v Križanke. »To je bil skorajda nenapovedan koncert. Z bendom smo bili v bližini, Vidmar je imel ozvočenje že najeto za koncert Nicka Cava, ki je sledil dan kasneje, in tako je enostavno ubil dve muhi na en mah,« se spominja Eckman. In šaljivo doda: »Začel sem na vrhu in se nato počasi začel premikati navzdol.«

S tem se seveda ne moremo strinjati, Chris Eckman je tudi danes še kako na vrhu, iz Slovenije, kjer ga je zadržala ljubezen, namreč že dolga leta vodi svetovno znano založbo Glitterbeat. Glasbeniki, ki delujejo pod njenim okriljem, prihajajo z vseh koncev sveta, večidel iz daljnih dežel, v katere Eckman pogosto potuje, saj je v izdaje vpleten tudi kot glasbeni producent. Tako je večkrat odpotoval v Mali, kjer je snemal plošče tuareškega benda Tamikrest, enega od najopaznejših predstavnikov puščavskega bluesa, posnetke pa je kasneje izpilil in zmiksal v stari Ljubljani, v svojem studiu Zuma. Tam je produciral tudi dela nekaterih slovenskih izvajalcev, denimo Vlada Kreslina in Severe Gjurin.

Nabor glasbe, ki izhaja pod okriljem Eckmanove založbe, je tako širok, barvit in eklektičen, da v njem na prvi pogled stežka prepoznamo očitno rdečo nit, a ko nam Eckman razloži filozofijo založbe, postanejo jasne tudi njene (ohlapne) žanrske smernice. »Izdajamo glasbo, ki vzpostavlja dialog z lokalnimi tradicijami,« pravi. In doda: »Zanima nas vsa glasba, od jazza prek rocka do elektronike, ključno je, da krmari med globalnimi glasbenimi fenomeni in duhom lokalnih tradicij.« Med paradnimi konji založbe, ki jih resnično ni malo, tako najdemo na primer sloviti nizozemsko-turški sekstet Altin Gün, prvo ime preporoda anatolskega psihedeličnega rocka, turško zvezdnico Gaye Su Akyol, in prej omenjeni bend Tamikrest, »brez katerega založba gotovo ne bi bila to, kar je«, pravi Eckman. Prav njihova prva plošča, ki je bila prodana v več kot dvajset tisoč izvodih, je založbi dala pomemben zagon.

Kako pa se je Ljubljana izkazala kot štab tako kozmopolitske založbe? »Ker se založba ne more osredotočati zgolj na slovensko produkcijo, saj tako nišna glasba v tem majhnem ekosistemu gotovo ne bi preživela, so naše oči usmerjene na vse konce sveta,« pravi Eckman. »A če bi delovali denimo v Parizu ali Londonu, bi se lahko hitro zataknili v tamkajšnjih pestrih scenah, ker pa delujemo v Ljubljani, naši radarji lažje pokrivajo tako široko ozemlje«.

A to še zdaleč ne pomeni, da Eckman lokalno sceno ignorira: posoški vizionarji Širom, eden najodmevnejših slovenskih glasbenih izvozov zadnjih let, so te dni pravzaprav eden od vidnejših Glitterbeatovih izvajalcev. Založba je njihovo najnovejšo ploščo, ki je lep čas krasila prvo mesto lestvice najboljših albumov na priznani britanski platformi The Quietus, natisnila že v kar dva tisoč fizičnih izvodih. Lani pa je pri njej izšla tudi druga plošča naših jazzovskih avanturistov Etceteral. Eckman poudarja, da se bo založba zdaj, ko so njene lovke že uspešno razpredene po vsem svetu, bolj osredotočala na lokalno in regionalno produkcijo.

Slovenske umetnosti ni vzljubil zgolj kot založnik, temveč v njej najde ogromno navdiha tudi pri ustvarjalnih dogodivščinah. Zbirka angleških prevodov poezije Daneta Zajca ga je na primer tako navdušila, da jo je na dan, ko jo je dobil v roke, prebral kar trikrat. Izbrane pesmi pa je – z Zajčevim blagoslovom – tudi uglasbil in jih zbral na plošči The Last Side of Mountain, ki je leta 2008 izšla pri knjižni založbi Sanje. Tudi sicer je tesno povezan z domačimi ustvarjalci: veliko sodeluje s kontrabasistom Žigom Golobom, s katerim sta leta 2013 posnela ploščo Harney County, s kitaristom Bernardom Kogovškom, basistom Tomijem Popitom in bobnarjem Luko Šaleharjem pa je leta 2006 ustanovil garažno-rockovsko zasedbo The Frictions. Velik pečat je na naših tleh pustil tudi kot skladatelj filmske glasbe: pri treh filmih je sodeloval z režiserko Majo Weiss, podpisal pa je tudi glasbo za film Vsakdan ni vsak dan (2008, Martin Turk).