John Williams: Klavčev Prehod

+ + + +

Mesarija v naravi

Roman Klavčev Prehod je vestern, sodi v žanr, ki se posveča osvajanju in podrejanju nove celine, sporom s staroselci in obvladovanju neugodnih naravnih danosti ter spopadanju z atmosferilijami. Običajno je podobno spodbuden kot brodolomna avantura Robinsona Crusoeja, ki je, obdarjen z umom in pridnostjo, na samotnem otoku ne le preživel, temveč tudi obogatel. Le da ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) žanr subvertira, in sicer tako, da ga prižene do roba in čez, namesto bogatenja in uresničitve ameriškega sna so na koncu kupi odrtih trupel, katerih kosti bodo pobelile krajino in bodo v opomin prihodnjim rodovom. Ob tem spremenjeni, tudi poškodovani moški, ki so vsemu temu pričevali.

Trupla, ki se bodo spremenila v kosti, bale kož, tisoči kož, ki še čakajo na prevoz iz zakotne doline, pripadajo bizonom. Klavčev Prehod je ležerno in izbrušeno spisan roman o osrednjem junaku, Andrewsu, ki išče samega sebe in sanja o zlitju z divjino. Čeprav urban in študiran na Harvardu, s stričevo zapuščino okolje zapusti in zaradi dobrega očetovega mnenja obišče Klavčev Prehod oziroma vodilnega v trgovini z bivoljimi kožuhi. Kljub grozečemu imenu kraja, ki bi ga moral opozoriti na krvavo in klavsko naravo posla, financira odpravo ob pomoči izkušenega in malce bolj poštenega, zagnanega lovca, zraven vzamejo še skrbnika tabora, torej nekakšnega kuharja, in odiralca. In jo mahnejo čez prerijo, kjer volom od žeje otekajo jeziki, mahnejo jo čez prelaze in po gorskih poteh, kjer porivajo voz, ker voli ne zmorejo, razočarano naletijo na železnico, ki bi lahko naredila njihov kožuharski eldorado neuporaben, iztrebljen.

Williams niza pred bralcem čudaške, težko razumljive možake, tudi zaradi manjše zgovornosti. Štirje kleni možje, postavljeni pred preizkušnje, tudi zataknjeni v času, si prizadevajo za golo preživetje, drugič pa nerazumno in do zadnjega diha iztrebljajo kožuharski potencial doline. Nezakrito brutalno spregovori o lovski rutini, o enakomernem iztrebljanju tropa, ki ga ravno enoličnost izgubljanja repov obdrži skupaj, in o kasnejšem odiranju, ki je seveda klavski, krvav posel, ki zaudarja; kri in mrhovina, kosti, ki jih glodajo volkovi, zato jih zastrupljajo s strihninom; vse kaže obupno naravo posla.

Ker je Klavčev Prehod napisan s stališča vesterna, obsodba takšnega početja umanjka, vendar je implicitna in Williams ne izbere naključno junaka, ki je šolan in ki je poslušal Ralfa Walda Emersona in ki odnos do narave čuti drugače, s pomisleki, predvsem z refleksijo posameznika, ki se v širnosti narave izgublja in ponika, postaja del nje. Ravno zato so pogosti opisi, scenografija je natančno in hladno izpisana, igra namesto akterjev.

Williams žanr z dejstvom, da ga postavi v 19. stoletje, na sam konec lova na bizone, pravzaprav pokonča, vmes je veliko natančnih in dobro namerjenih stavkov o deziluziji in iztrebljanju narave; pravzaprav si fantje žagajo vejo, na kateri sedijo, na mrhovini zgrajena kariera pa ne more biti obetavna ali obstojna.