Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna 

+ + + + +

Gorjanski rapsod.

Za Homerjem so še naslednji dve tisočletji in več po Balkanu krožili potujoči pevci, rapsodi, ki so peli in pripovedovali fascinantne zgodbe, zaradi katerih so jih gostitelji izdatno gostili. Ta poklic je medtem izumrl, zgodbe pa nam odtlej prinašajo filmi, televizije in spleti.

Corona je antizvezdnik: hribovec, pijanec, kamnoseški umetnik, alpinist, pisatelj, gostilniški pretepač, divji lovec in vrag vedi kaj vse še. Tokratni prevod so kratke štorije. To niso gegi, štosi v nekaj stavkih, ki povezujejo ljudi po kafičih in na obiskih. Še manj duhovite prigode ali mojstrovine Hemingwaya. Sam jih nazorno klasificira: kdor umira od smeha takrat, ko bi moral točiti solze. Čarobna pripoved, ki iz mizerije napravi paradiž. Samoterapija hribovcev, ki se komaj tolčejo skozi življenje, vmes ustrelijo kakšnega gamsa in potegnejo iz potoka deset postrvi preveč, potem pa jih primejo lovski čuvaji in jim zasolijo vratolomno kazen.

Literarna snov je pri Coroni minimalistična: pijančevanje, krivolov, lov na kurbice, avto, ki ne pride do cilja, potikanje po divjini ter prebrisanci. Milanska dama je dala gorskemu pastirju čuvati konja, mu vsak mesec poslala ček, po enem letu pa ugotovila, da je njenega ljubljenega žrebca že prvi teden prodal paru turistov. Besna angažira advokate, ki pa se hitro umaknejo – kaj naj zarubijo brezdomcu?

Večina zgodb je seveda samoironija; kdaj izjemne domislice, kako polpismeni divji lovec na ptiče ingeniozno prelisiči inšpektorje; kdaj lovski čuvaj, ki uspe celo iz podrtije brez ničesar priti z zaplembo.

Pravzaprav sakralna umetnost, ki opominja, da so največje bogastvo polomije, ki si jih doživel in jih znaš povedati kot zgodbe.