Komentar / Jedrske dileme

Janko Lorenci

30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Kolumna

Slovenija je najmanjša država z jedrsko elektrarno. Si hoče ta redki svetovni primat utrditi tako, da si bo dala zgraditi še eno? Finančno bi bil to zalogaj, ki se lahko zatakne v grlu in jedca zaduši. Nastale bi še nekatere druge škode, a tudi koristi. O tem, kaj naj bi prevladalo, naj bi na koncu odločili državljani. Sliši se demokratično.

Za zdaj za dodatno nuklearko poteka intenzivna propagandna akcija. Vodi jo vplivni, bogati energetski lobi, ki poudarja, da nova jedrska elektrarna nima alternative, če hočemo biti zanesljivo oskrbljeni z elektriko. Res je jedrska elektrarna stabilen in nizkoogljičen vir energije, ki za namestitev – drugače od vetrnih in sončnih elektrarn – potrebuje malo prostora. Res je tudi, da podnebna kriza pritiska in da gre v stiski iskati celo zasilne, neoptimalne rešitve, pogojno celo jedrsko energijo. Ekonomist Damijan dodaja, da je stava na solarizacijo kot temelj zelenega prehoda iluzorna in zgrešena, saj je s soncem pridobljena elektrika sicer koristen, a nestabilen vir energije, res uporaben samo poleti.

Veliko pa je tudi tehtnih pomislekov proti novi nuklearki. Poglejmo jih nekaj.

Jek-2 bi bila draga kot poper; stala bi okoli 15 milijard evrov, se pravi kar okroglo petino BDP ali poldrugi letni proračun.

Jedrska elektrarna bi požrla ali vsaj bistveno okrnila alternative, saj zanje ne bi bilo politične volje, denarja pa bistveno manj.

Absolutno varne nuklearke ni, nevarnost jedrske nesreče bi se povečala.

Za jedrske odpadke še po 40 letih od začetka delovanja prve elektrarne nimamo trajnega skladišča.

Suše so vse hujše in daljše; bo v Savi še dovolj vode za hlajenje nuklearke? Francozi imajo s tem resne težave.

Vse gorivo za jedrsko elektrarno uvažamo, energetsko bi bili še bolj odvisni od zunanjega sveta, ta pa je čedalje bolj kaotičen in nestabilen. Zaradi dodatne nuklearke ne bi bili energetsko nič bolj samozadostni.

Zakaj se nameravamo pri nakupu omejiti samo na zahodne dobavitelje, Južno Korejo in Japonsko? Še zlasti pri takem orjaškem nakupu je treba imeti na voljo vse opcije, tudi kitajske nuklearke, na primer.

Jek-2 bi bila končana šele čez okroglih 15 let. Korenit ekološki zasuk bo treba izpeljati prej, to zahteva naglo zaostrovanje podnebne krize.

Vse to so argumenti, ki jih ni mogoče preslišati. Hkrati za jedrsko elektrarno obstaja realna alternativa – pospešen zagon obnovljivih virov, premišljeno energetsko varčevanje na vseh področjih, investicije v do okolja prijaznejši promet in podobno, uvoz drugih energentov namesto urana, politika, ki prebivalstvo usmerja v energetsko varčnost … Veliko razvitih držav (v Uniji večina) mirno shaja brez nukleark in tudi naše potrebe po elektriki se ne bodo večale

v nedogled. Drobnih alternativ namesto enega velikega, a tveganega, pozno realiziranega in izjemno dragega projekta je več, tudi realne so – vendar bi bila zanje nujna trdna politična volja, znanje, usklajevanje različnih področij, hkratno vodenje številnih majhnih projektov … Skratka, nakup nuklearke je za politiko udobnejša, manj zahtevna pot, pa še z energetskim lobijem se ji ni treba spopasti. A ta pot med drugim zanemari razvojni vidik: z nakupom nuklearke bi znova uvozili tujo tehnologijo in znanje, namesto da bi razvijali svoje znanje, vire in potenciale. Ta vidik je enako pomemben kot tehnično-energetski zadržki.

Položaj spominja na začetke Teša, tokrat v jedrski različici. Tudi zdaj teče intenzivna propagandna akcija za nuklearko, ženejo jo energetski lobi, politika in velika večina medijev, alternative se zanikajo, ustvarjajo se izvršena dejstva, časa za druge variante bo vedno manj, prej ali slej bo dosežena točka, ko projekta brez domnevno velike škode ne bo več mogoče ustaviti.

Jedrski elektrarni ne gre nasprotovati na slepo in absolutno. Vlada zdaj očitno forsira Jek-2. Vendar je dolžna zares, ne le verbalno izdelati in dati v javno razpravo tak energetski oziroma razvojni dokument, ki bo resno, brez vnaprejšnje odločenosti za eno ali drugo varianto, proučil in primerjal vse možnosti: zgolj nuklearka, zgolj obnovljivi viri, varčevanje itd. ali oboje. Referendum lahko pride na vrsto šele po takem procesu. To je vlada dolžna storiti, saj bo končna odločitev izjemno vplivala na našo ekonomsko, socialno, ekološko prihodnost. Z alternativami nuklearki mora postreči že zato, ker lahko državljani novo jedrsko elektrarno zavrnejo. Pametni ima vedno rezervni načrt.

Robert Golob pravi, da bi bilo neodgovorno ne uporabiti vseh tehnologij, ki so na voljo za blažitev podnebne krize. To drži. Vendar je dolžan resno vzeti tudi argumente o spornosti nuklearke in njenem vplivu na ves naš razvoj. Sam je glede Jek-2 dvoumen: podpira jo le pogojno in prisega na končno odločitev z referendumom, hkrati pa o njej že govori kot o dejstvu.

Dvome o njegovi »jedrski objektivnosti« seveda zbuja tudi to, da prihaja iz samega osrčja jedrskega lobija. Njegov ujetnik je, je v prejšnji Mladini rekel Jernej Stritih, dober poznavalec energetsko-okoljske tematike, to pa mu brani, da bi se resno lotil zelenega zasuka. No, Golob je zdaj premier in si nikakor ne sme dovoliti, da bi bil predstavnik lobija, ki zagovarja parcialni interes. Čeprav sam verjame, da je nuklearka nujno potrebna, mora upoštevati nasprotne argumente, tudi tiste, ki presegajo ozko energetiko.

Se premier lahko odtrga od svoje energetske preteklosti in zanika Stritarjevo mnenje? Če bo javna razprava o energetski prihodnosti poštena, če bo tak tudi končni energetski načrt in če bodo o njem nazadnje odločili državljani, bomo lahko rekli, da Golob ni ujetnik.