Zemira A. Pečovnik / »Jaz sem se pač uprla, drugače nisem mogla«

Zemiro A. Pečovnik poznamo kot avtorico dokumentarnih filmov in videoumetnico, že 25 let pa tudi kot eno najbolj prepoznavnih sodelavk uredništva oddaj o kulturi na Televiziji Slovenija. Zadnja tri leta je to uredništvo na edini slovenski televiziji, ki prostor sistematično in bogato odmerja kulturi, saj jo k temu obvezuje zakon o javnem servisu RTV Slovenija, tudi vodila. Urednica je bila v obdobju pandemije, ki je bilo za kulturo izjemno težko. In urednica je bila v obdobju, ko so RTV prevzeli ljudje, ki so bili tja nameščeni z enim samim ciljem: da jo spremenijo v propagandni kanal stranke SDS ali jo uničijo. Prejšnjo sredo ji je eden od njih, v. d. direktorja Televizije Slovenija Uroš Urbanija, vročil izredno odpoved delovnega razmerja. Predsednik novega sveta RTV Goran Forbici je nemudoma opozoril, da pristojnosti za to nima. A to Urbanije ni ustavilo.

Ste slutili, da vas bo doletel tako oster ukrep, pravzaprav najostrejši? 

Ko zdaj pogledam nazaj, je jasno, da je bil to cilj direktorja Televizije Slovenija že daljši čas. Izredna odpoved, ki mi je bila vročena, je seveda del čistk vodstva RTV v zadnjih nekaj tednih, ki so mu še preostali na položajih.

Zakaj ste se znašli na tnalu? V Sindikatu novinarjev Slovenije so prepričani, da zato, ker ste bili med zaposlenimi, ki s stavko že več kot leto dni zahtevate odhod vodstva.

Ukrep zoper mene je gotovo povezan tudi s tem. A v tem nisem sama. Zoper vodstvo RTV stavka vsa redakcija, ki sem jo vodila, oziroma večina naših novinark in novinarjev. Od samega začetka smo podpirali stavko informativnega programa, kjer se je razdejanje RTV začelo. In kadar smo stavkali, oddaje Kultura, ki je del informativnega bloka, ni bilo na sporedu. Enako velja za oddajo Šport, ki jo pripravlja športna redakcija. Ko stavkamo, ti oddaji odpadeta, ker ju nima kdo pripraviti. S tem je naš protest postajal vse vidnejši. In tako smo se znašli na radarju vodstva RTV.

Kako to, da je vaša redakcija glede stavke tako enotna? 

Nikoli se nismo posebej dogovarjali, ali bi stavkali ali ne. To se je zgodilo spontano. Ne strinjamo se vedno glede vseh zadev, glede tega vprašanja pa smo enotni. Sama sem se stavk seveda udeleževala in bila kot urednica še dodatno izpostavljena. No, po letošnji proslavi ob kulturnem prazniku pa sem postala celo zvezda na sejah tedanjega programskega sveta RTV.

Pomembno je, da zaposleni na RTV beležimo vsa neprimerna in nezakonita ravnanja. Šele potem bomo lahko videli obseg te norosti.

Takrat ste se kot urednica, pristojna za prenos državne proslave, odločili, da prenos v živo podaljšate za nekaj minut, da bi gledalci lahko videli tudi protest, ki ga je ob koncu proslave napovedala Svetlana Makarovič. Ste imeli zaradi tega težave? 

Z režiserjem Božom Grljem sva se morala zagovarjati pred tedanjim programskim svetom in vodstvom RTV. Programski svet je zanimalo, zakaj se oddaja ni končala z odpovedno špico, temveč se je podaljšala za toliko, da je Svetlana Makarovič prebrala svojo protestno pesem. Direktor TV Slovenija Uroš Urbanija pa je dobil nalogo, da to razišče. Z režiserjem sva mu pripravila odgovora, on pa je najina pojasnila razumel tako, kot da popolnoma različno interpretirava dogajanje in se izgovarjava drug na drugega. Kar ni res, oba sva bila enakega mnenja. Je pa bila res nejasna situacija, govorilo se je, da bo Svetlana Makarovič prišla na oder in da ji ne bodo izklopili mikrofona, nismo pa vedeli, kako se bo v resnici razpletlo in z režiserjem sva bila dogovorjena, da se pripravimo na več scenarijev. V interesu javnosti je bilo, da pokažemo dogajanje na proslavi v celoti. Sploh si ne znam predstavljati, da bi prenos prekinili, to bi bilo v navzkrižju z vsemi profesionalnimi pravili. Izteklo se je tako, da sem po seji programskega sveta jaz dobila ustni opomin. Nekateri člani programskega sveta so menili, da je kazen preblaga, drugi, da je nepotrebna.

Protest Svetlane Makarovič je bil seveda povezan s tem, da je želela nazaj Prešernovo nagrado, ki jo je leta 2000 zavrnila, ker je drugi nagrajenec, pater Rupnik, ni dobil v skladu s predpisi. Zdaj, v spremenjenih okoliščinah, ko je v luči obtožb o spolnem nasilju patra Rupnika nad redovnicami obveljal konsenz, da je Prešernovo nagrado dobil neupravičeno, je umetnica svojo nagrado želela nazaj, a upravni odbor Prešernovega sklada ji ni ugodil. To so mnogi razumeli kot izživljanje, v njenem protestu pa so videli neko moralno zadoščenje. Tudi obračun z nespodobno, maščevalno politiko. Ste tudi zato podaljšali prenos proslave?

Po vsem, kar se je v zadnjega pol leta dogajalo s patrom Rupnikom, ko celo v cerkvah razmišljajo, da bi s svojih sten umaknili njegove mozaike, se je pokazalo, da ima Svetlana Makarovič še tisočkrat bolj prav, kot je imela prav takrat, ko je nagrado zavrnila. Ali pa takrat, ko je prebrala protestno pesem. Veliki dogodki, kot so državne proslave, so vedno priložnost, da se javni diskurz premakne; v tem primeru sem pričakovala, da bo nekdo, ki ima javno besedo, povedal nekaj pravih besed tudi o spolnih zlorabah in o žrtvah nasilja, a je šlo to kar nekako mimo. Vsi so bili tako obsedeni s svojimi malenkostnimi interesi in obračunavanji, da se je malokomu zdelo vredno omeniti žrtve. So se pa na proslavi križali vsi mogoči družbeni konflikti, kar kaže, da ima ta proslava velik pomen za družbeno tkivo. Svetlani Makarovič pa bi se morali vsi, ki so jo skozi leta črnili, opravičiti.

Še danes jo črnijo. Zlasti propagandni stroj stranke SDS. Ravno prenos protesta v živo je razkril, da jo je Milček Komelj celo na odru Cankarjevega doma zmerjal s čarovnico. 

Podobno grde izraze na njen račun smo prejeli tudi mi. Varuhinja pravic gledalcev je dobila nekaj pisem v smislu, zakaj smo dali besedo tej komunistki.

Ali se je odnos direktorja TV Slovenija do vas po tem prenosu spremenil?

Se je. To se je najbolj kazalo pri odobravanju službenih potovanj. Mislim, da je gospod direktor v nekem trenutku ugotovil, da se najlažje vmešava v naš program in blokira naše delo tako, da ne podpisuje dokumentov. Potovanj sicer v nobenem primeru ne bi bilo veliko, na koncu pa smo morali odpovedati skorajda vsa. Na arhitekturni Beneški bienale bi morali poslati dve novinarki, a direktor tega ni hotel podpisati. Razlagali smo mu, da bosta, če gresta dve, tam krajši čas in je to finančno bolj smotrno, kajti na takih dogodkih se vedno dela izjemno intenzivno – delaš za oddajo Dnevnik, vklapljaš se v program, delaš tedenske prispevke in še veliko reportažo, torej samostojno oddajo. A potnega naloga ni podpisal. Oddaje Podoba podobe iz Benetk tako letos ni bilo. To je velika škoda, saj ravno tovrstne reportaže z velikih, mednarodno pomembnih prireditev sodijo med naše najbolj gledane oddaje. Kot urednica sem morala namesto premiere pripraviti ponovitev, ki jih imamo na televiziji že tako preveč. No, že kmalu zatem se je zgodba ponovila s canskim festivalom.

To je zaplet, zaradi katerega ste bili odpuščeni. Kaj se je zgodilo? 

Ta agonija je trajala poldrugi mesec. Canski filmski festival, ki je eden najpomembnejših na svetu, pokrivam že desetletje in tudi letos naj bi bilo tako. Že na začetku aprila sem dala predlog za potovanje in potem je direktor zahteval, da zmanjšamo stroške. In smo jih. Nato je zahteval, da zmanjšamo še celoten proračun našega uredništva za potovanja. In smo ga – precej bolj od drugih uredništev. Od proračuna ni ostalo praktično nič. Kmalu zatem mi je očital, da goljufam z nastanitvijo in mi začel sam iskati drug hotel. Nato je zahteval, da grem le za dva dni. A kako bi potem sploh kaj naredila, če en dan potrebujem za pot tja in en dan za pot nazaj? No, v petek 12. maja, ob šestih zvečer, je nato sporočil, da potovanja ne odobrava. Po mesecu in pol mrcvarjenja je to sporočil tik pred odhodom na festival. A ker je bilo takrat že vse dogovorjeno, sem na festival vseeno odšla in pripravila več prispevkov, ki so bili tudi predvajani.

Urbanija pravi, da vas je zaradi goljufanja prijavil policiji.

On pravi marsikaj. Očita mi, da sem goljufala, da sem bila med festivalom na dopustu in bolniški ter da sem zahtevala, da oboje uredimo za nazaj. To je izjavil za časopise, pa tudi v oddajah Dnevnik in Odmevi, zaradi česar bomo zahtevali popravek. Kako naj bi bolniško odsotnost prijavila za nazaj? Sploh pa je to stvar osebnega zdravnika, delodajalec nima pravice v javnosti govoriti o zdravju zaposlenih. V maju sem bila bolniško odsotna točno en dan. Očita mi, da sem goljufala s potnimi stroški. Ne vem, zakaj bi. Že deset let potujem na enak način. RTV je javni zavod, pravila so jasna. Predloge za službeno pot pripravi novinarka, nato jih pregleda producentka in nato še odgovorni urednik kulturno-umetniškega programa, ki predlog podpiše – in predlog za moje potovanje je podpisal, večkrat je tudi pisno in ustno prosil direktorja, da ga odobri. Vse stroške pa seveda pregleda tudi računovodska služba. Podpis direktorja je torej formalnost. Razen, seveda, če se odločiš, da boš namerno miniral delo nekega uredništva ali nekega zaposlenega. Mojemu kolegu s televizije je namreč brez težav odobril pot v Cannes za deset dni.

So bile težave le pri podpisovanju potnih nalogov? 

Tudi nekaterih drugih dokumentov direktor ni podpisoval, na primer aneksov k pogodbam. Ker ni podpisal aneksov o večopravilnosti, so novinarji morali opravljati delo, za katero niso bili plačani. Jaz pa bi lahko bila, ker sem jim to delo vseeno naložila, v prekršku. Seveda smo bili te posebne obravnave deležni le nekateri uredniki in novinarji, v marsikateri drugi redakciji niso imeli težav z direktorjevimi podpisi.

V takšnih razmerah ni dobrih in enostavnih uredniških odločitev. Ni enostavno sprejeti odločitve, kako ravnati, kadar od vodstva doživljaš mobing in gre za škodljivo obnašanje. Kako se odzvati na nezakonite zahteve, denimo na zahteve po seznamu stavkajočih novinarjev? Kaj storiti, kadar nadrejeni dela v škodo programa? Jaz sem se pač v določenem trenutku uprla, drugače nisem mogla, čeprav mi je ta zaplet prinesel izgubo službe. Nas je pa v zadnjih tednih najbolj skrbel neki drugi zaplet. Namreč Frankfurtski knjižni sejem.

Sploh si ne znam predstavljati, da bi prenos, ko je na oder stopila Svetlana Makarovič, prekinili; to bi bilo v navzkrižju z vsemi profesionalnimi pravili.

Zakaj? 

Slovenija je letošnja častna gostja Frankfurtskega knjižnega sejma. Državi se častno gostovanje na najpomembnejšem knjižnem sejmu na svetu zgodi samo enkrat, gre torej za velik in izjemno pomemben dogodek. S producentko in odgovornim urednikom smo pripravili načrt spremljanja, ki ga je direktor na sestanku sesekljal. Tudi v Frankfurtu nam je iskal cenejše hotele, čeprav je bil naš predlog zelo varčen in skromen. Odločil se je, da gresta v Frankfurt ena novinarka in en snemalec, občasno pa bo sodelovala še dopisnica iz Nemčije. Ampak ena novinarka in snemalec se ne moreta trikrat dnevno javiti v živo v informativno oddajo, pripraviti več tedenskih prispevkov in nazadnje še posebno polurno reportažno oddajo. To je absolutno nemogoče. Če gre kaj narobe v tehničnem smislu, je en sam snemalec gol in bos.

Na Radiu Slovenija bodo ta dogodek denimo pokrivali štirje novinarji, kar je minimum za dobro spremljanje. Morda pa se bo dogovor o pokrivanju Frankfurta do oktobra, ko se prireditev začne, tudi na Televiziji Slovenija spremenil ter se razrešil v prid javnemu interesu in gledalcev.

Se je direktor vtikal tudi v posamezne prispevke? 

Včasih je bila kakšna pripomba. Nazadnje o tem, zakaj smo poročali o dogajanju v Moderni galeriji.

Tamkajšnji direktor Aleš Vaupotič, ki je bil v skrajno nenavadnih okoliščinah imenovan v času Janševe vlade, je bil nedavno predčasno razrešen zaradi številnih ugotovljenih nepravilnosti. 

Morda se mu je zdelo, da smo pre več poročali v škodo Vaupotiču, ne vem. Občasno je poslal tudi predlog za pokrivanje dogodka, ampak takšni predlogi prihajajo z vseh koncev, ni šlo za sistematično vmešavanje v vsebino programa na tak način.

Vaši kolegi iz uredništva oddaj o kulturi so se te dni zelo zavzeli za vas, češ da ste predana urednica, ki je vseskozi zagovarjala novinarsko avtonomijo.

Podpirajo me in čakajo, da se vrnem, pripravili so tiskovno konferenco, se zavzeli zame, kar mi res veliko pomeni. Tudi številni kolegi iz televizijskega informativnega programa so mi pisali, da me podpirajo, podpora prihaja z vseh strani, od znanih do neznanih ljudi, in dobro dene. Hvala vsem.

Potem ko vam je že napovedal izredno odpoved, je Uroš Urbanija v menzi RTV prisedel za vašo mizo. Menza je bila polna, vsi pogledi so se uprli v vaju. Zakaj je prisedel? Da bi lahkotno poklepetala? Ali da bi vas iztiril? 

To se je zgodilo le uro po tistem, ko smo sedeli na sestanku in je postalo jasno, da sledi izredna odpoved. Povedal ni nič posebnega, a te poteze nisem razumela. Takoj zatem sem pred RTV srečala kolegico Mišo Molk, ki je imela podobno izkušnjo. Po vsej torturi, ki ji jo je prizadejal (tudi njo je nameraval odpustiti, a so se nato dogovorili za upokojitev, op. p.), jo je povabil na kavo. Ne samo to, marsikaj, kar je direktor napisal in počel, je težko razumeti.

Najvišjo ceno političnega vmešavanja v RTV je seveda plačal televizijski informativni program. Številne oddaje so bile ukinjene, številni novinarji so odšli, nadomestil jih je kader stranke SDS in ljudje povsem brez izkušenj. Tistim, ki so se vodstvu uprli, pa so zagrozili z odpovedmi. Kako je delati v takšnih razmerah? 

Dejstvo je, da je redakcija informativnega programa razdejana. Tisti, ki so lahko, so se upokojili, nekateri so si našli druge službe, tretji so pobegnili na bolniško. Številni so v slabem stanju, na robu psihofizičnih zmogljivosti. Ko se pritiski vrstijo daljši čas, ko morečemu vzdušju ni videti konca, dobiš občutek, kot da si vstopil v neki psihotični svet, kjer se nenehno sprašuješ, ali se boš sploh še kdaj zbudil iz te more.

Sedanji informativni program seveda ni niti bleda senca tistega prej. Še vedno je v njem kar nekaj izkušenih novinarjev, ki so pritisk uspeli zdržati. A če bosta voditeljica Odmevov Tanja Starič in urednik Boris Lenarčič res premeščena v radijski desk, kot se napoveduje, ne vem, kaj bo na koncu ostalo. Naša redakcija k sreči ni doživela tako grobih posegov v kadrovsko sestavo – preprosto zato, ker kulturni program glede interesov sedanjega vodstva RTV nima takšnega pomena kot informativni. A če bi se to, kar se nam je dogajalo zadnjega pol leta, vleklo še pol leta, je vprašanje, koliko bi nas ostalo.

Ko se pritiski vrstijo daljši čas, dobiš občutek, kot da si vstopil v neki psihotični svet, kjer se nenehno sprašuješ, ali se boš sploh še kdaj zbudil iz te more.

Kdaj pa ste se zaposleni na RTV zavedli, da je dogajanje, zlasti na televiziji, skrajno resno? In da izhoda še dolgo ne bo, da ste torej prepuščeni na milost in nemilost vodstvu? 

V resnici nismo mogli verjeti, da se to dogaja, in to celo po referendumu, kjer je velika večina volivcev podprla spremembe zakona o RTV Slovenija v smeri, da bi sedanje vodstvo lahko predčasno odšlo s položajev in bi se začela depolitizacija hiše. Od referenduma zdaj mineva eno leto. Vmes je uveljavitev zakonskih sprememb blokiralo celo ustavno sodišče. Razumem, da je zakonita pot počasna, ampak žrtev na tej poti je bilo tako zelo veliko. Veliko je uničenega. Najbolj so seveda na očeh oddaje in novinarji, a v ozadju je še veliko drugih ljudi, ki jih gledalci ne vidijo, pa vendar brez njih ni niti minute programa. To so montažerji, snemalci, lučkarji, asistenti, tonski tehniki in cel kup drugih sodelavcev. TV Slovenija je bila s svojim tehničnim, tehnološkim, produkcijskim, organizacijskim ogrodjem dolga leta izjemno stabilna institucija.

Zdaj pa to ni več samoumevno? 

Ne, ni. Tudi to televizijsko okostje je zdaj dobro načeto. In veliko ljudi je zelo nezadovoljnih. Direktor veliko govori o tem, da zaposleni ne delajo. To je res bizarno – vzame jim oddajo in potem govori, da ne delajo. Danes so nekateri zaposleni v resnici izjemno preobremenjeni, kar je tudi posledica številnih odhodov. Kdor koli bo prevzel vodenje TV Slovenija, se bo moral z vsem tem zelo intenzivno ukvarjati.

Ali je za zaposlene zelo frustrirajoče, da je proces reševanja RTV, sicer ena od prednostnih nalog sedanje vlade, tako zelo počasen in dolgotrajen? 

Pravijo, da je bolje iti zelo počasi, kot da bi jim dali možnost, da bi na podlagi ne dovolj premišljenih potez lahko vložili tožbe ter jih na koncu morda celo dobili in v hiši ostali. Za nas v hiši pa je zelo težko sprejeti dejstvo, da je zakonita pot tako zelo počasna, nezakonita pa tako ekstremno hitra.

Ali bi morala RTV, potem ko bo le dobila novo vodstvo, izvesti tudi samoočiščenje, po katerem bi najbolj neprofesionalen kader moral oditi? 

To bo izziv za prihodnje vodstvo, predvsem pa za prihodnjega odgovornega urednika informativnega programa TV Slovenija, kjer je največ takih primerov. Ampak kdor koli že bo, bi moral imeti pravico, da si izbere sodelavce, ki jim zaupa. Ker to, kar je zdaj, ko imaš z vseh koncev nabrane ljudi na različnih ravneh profesionalnosti in novinarskega znanja – tako ni mogoče delati. Saj ne gre za ideologijo, gre enostavno za to, da želimo vsi uredniki delati z ljudmi, ki znajo delati. V medijski mašineriji je treba presojati hitro, to pa je izvedljivo le, če imaš visoko usposobljeno ekipo.

Do večine kolegov, ki so se na novo zaposlili pod sedanjim vodstvom, sicer ne gojim zamere, z večino sem dobro sodelovala. Ni njihova krivda, da so jih, popolnoma neizkušene, postavili pred kamero in jim naložili prispevke za Dnevnik in Odmeve. A tako kot v vsakem poslu, ki ga opravljaš profesionalno, moraš tudi na televiziji najprej skozi neko pripravljalno dobo, da sploh osvojiš raven znanja in strokovnosti, ki je potrebna pri opravljanju tega dela. Pravzaprav je na televiziji to še toliko pomembnejše, ker je tehnološko zapletena.

Ali se bodo sčasoma na spored vrnile ukinjene oddaje, od Studia City do Točke preloma? Se bodo vrnili zaposleni, ki so odšli? 

To je res veliko vprašanje. Nekaj bo mogoče popraviti, vsega pa prav gotovo ne. Morda bi se kateri od nekdanjih sodelavcev lahko vrnil. Program pa bo odvisen od novega vodstva. Za zdaj se je v skladu s spremenjeno zakonodajo sicer vzpostavil le novi svet RTV, ki zbira podatke o spornem in škodljivem ravnanju aktualnega vodstva. Te dni je razkril podatke o izjemno slabem poslovanju, najslabšem doslej. Gotovo bo počasi sprožil tudi postopek za razrešitev generalnega direktorja in za imenovanje novega vodstva. Ker pa vse poteka res izjemno počasi, menjav pred jesenjo ne pričakujemo.

Seveda upam, da bo sedanje vodstvo za svoja ravnanja tudi odgovarjalo. Če ne bo, bo to pomenilo, da je v redu, če prideš v institucijo, jo zrušiš, potem pa preprosto greš v naslednjo.

Ali bo dovolj, da bo vodstvo na koncu le razrešeno? Ali pa bi moralo tudi kazensko odgovarjati?

Pomembno je, da zaposleni na RTV natančno in kronološko beležimo vsa neprimerna in nezakonita ravnanja. Šele potem, ko bodo zbrana v neke vrste »črno knjigo«, bomo lahko videli obseg te norosti. Ker ja, tega, kar se dogaja, ni mogoče opisati drugače kot z izrazom norost. Seveda upam, da bo sedanje vodstvo za svoja ravnanja tudi odgovarjalo. Če ne bo, bo to pomenilo, da je v redu, če prideš v institucijo, jo zrušiš, potem pa preprosto greš v naslednjo. Urbanija je, takrat še kot direktor vladnega urada za komuniciranje v Janševi vladi, najprej skoraj pokopal Slovensko tiskovno agencijo, nato pa dobil navodilo, da podobno nalogo opravi na RTV. Zaradi takih zlonamernih ljudi bi morala obstajati možnost, da odgovorni za svoja ravnanja odgovarjajo že med samim opravljanjem dela – finančno, moralno, na vse načine.

Boste RTV tožili zaradi izredne odpovedi?

Seveda. Druge možnosti niti ni. To je posebnost RTV. V nekaterih drugih zavodih bi imela še možnost pritožbe delavskemu svetu, pri nas pa možnosti pritožbe ni, prav tako ni odpovednega roka in nobenih pravic. Edina možna pot je sodišče. V tem je tudi mikavnost tega ukrepa za vodilne na RTV. Izredne odpovedi so sicer ukrep, ki se ga izreče v primeru res hudih kršitev. V mojem primeru seveda ni šlo za to. Ampak kdor ima moč – in po Grimsovem zakonu imata absolutno moč na Televiziji Slovenija njen direktor in generalni direktor RTV –, si lahko privošči pravzaprav kar koli, četudi se to pozneje izkaže za nezakonito.

Vaš primer se torej ne bo razpletel še vsaj nekaj mesecev? 

Seveda, sodni postopki niso hitri. Ampak dobro, sindikat me podpira, zastopa me dobra sindikalna odvetnica in glede končne odločitve smo vsi optimistični. Je pa vse skupaj absolutno nepotrebno in zelo stresno.