Grega Repovž

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Uvodnik / Ujetniki lanskega snega

Včasih je treba velike teme začeti z majhnimi, v resnici nepomembnimi stvarmi. Naj tokrat vprašanje razvoja države načnemo z ne ravno ogromnim, a vseeno starim in lepim divjim kostanjem, ki stoji pred stavbo ljubljanskega gledališča Drama. Lokalni ljubljanski okoljevarstveniki so se v teh dneh postavili za to drevo. No, za 12 dreves so se postavili – vsa bodo namreč padla pri obnovi narodnega gledališča. A to drevo je v resnici prekleto pomembno. Ker ne gre zanj, ampak za način razmišljanja.

Zasnova bodoče predelane Drame je iz nekega drugega časa. Danes malodane nikjer več ne predelujejo starih stavb, ampak zgradijo nove, dajo kulturni in razvojni vzgib nekdanjemu industrijskemu delu mesta ali zaspani četrti. Se še spomnimo, kako je ljubljansko Šiško povzdignila koncertna dvorana v bivšem Kinu Šiška. To je sodobno. Čeprav so bodočo stavbo Drame delali najboljši slovenski arhitekti, bo vse skupaj spaček, nov tumor na stari stavbi. Gledališče bo za gledalce ostalo malo bolj vaško kot mestno, majhno in utesnjujoče, povečali se bodo servisni prostori. A kaj je pri tem najhuje? Da v Sloveniji velja, da nečesa, kar se je že začelo, ne smeš ustavljati. Da je to reči preprosto bogokletno.

Tako dobivamo enega spačka, en zastarel projekt za drugim. Medtem v drugih naprednejših mestih naredijo novo stavbo – in na novem prostoru arhitektom z vsega sveta dopustijo, da si dajo duška. Naredijo novo središče, mestu dovolijo dihati. Ampak ne v Sloveniji. V Sloveniji imamo raje te spačke. Ker smo se že odločili – pred 20 leti.

A drevo, ki naredi ta del mesta tako lep, in Drama sta zgolj simbola nekega razmišljanja. Enako bogokletno je reči, da je širjenje avtocest leta 2023 neumnost – da je treba okrepiti regionalne ceste in tja preseliti avtomobile z avtocest, na teh pa znižati hitrost na 120 kilometrov (tako kot v primerljivi Belgiji), ker nižja, a striktna najvišja hitrost dejansko pospeši promet. In predvsem: kaj če nočemo biti več tranzitna država za tovornjake? Bogokletno. Spomnimo se dveh velikih projektov Cerarjeve vlade. Prvi je bil Magna, naj ji bo zemlja lahka. Drugi je drugi tovorni tir do Kopra, katerega gradnja danes intenzivno poteka. Z denarjem, vrženim v ta projekt, bi zdaj lahko imeli že skoraj končano hitro progo med Ljubljano in Avstrijo na gorenjski strani s predori vred, s tem pa s prestolnico povezano celotno Gorenjsko in še letališče Brnik, s preostalim denarjem pa bi lahko oživili staro železnico med Vrhniko in Ljubljano, za katero danes le malokdo ve. Ker bi se potniški promet s cest preselil na vlake, bi to omogočilo in terjalo razvoj resnega javnega prometa tudi v prestolnici. Ta namesto tega umira.

Vse to so bogokletne misli – bile so takrat in so zdaj. A če bi to naredili, bi danes ne bilo več prometnega zasipavanja prestolnice iz teh dveh smeri. Lahko bi – tako kot Srbija, ki sploh ni članica Evropske unije – že v času Cerarja s pretežnim financiranjem Evropske unije povezali s hitrim vlakom Ljubljano in Maribor ter naprej Slovenijo z avstrijskim Gradcem. Ampak že takrat so razlagali, da je za Slovenijo pomemben razvoj tovornega prometa, pomembna je Luka Koper. To je naša prihodnost. V tem smo dobri. Dobri v čem? V tistem, česar se razviti sever vse bolj otepa, prevozništvu po cestah?

Luka Koper? Veliko državno podjetje s še več zasebnimi interesi, a z vidika nacionalnega gospodarstva vseeno ne ključno. Z vidika ekološkega razvoja Slovenije pa je to pristanišče na morju in na kopnem vir onesnaževanja, ki se danes vali po cestah in zaseda tire – in soustvarja prometne zamaške. Zakaj ne bi Luke Koper raje zaprli? In tam ustvarili turistične zmogljivosti? Turizem je neprimerno donosnejši od pretovora. Seveda, to so bogokletne misli. Pred 30 leti smo se namreč odločili drugače. In odločitev ne gre spreminjati, komu mar, če se je svet vmes spremenil.

Najhuje ni, da je za Slovenijo v tem pogledu popolnoma izgubljeno desetletje. Najhuje je, da se v glavah in javnih razmislekih ni popolnoma nič spremenilo. Ravno to sredo je imela tiskovno konferenco Gospodarska zbornica Slovenije. Kaj je bilo glavno sporočilo njene direktorice? »Soočamo se s preozkimi avtocestami in še vedno imamo zelo zastarelo železniško omrežje, ki ne omogoča niti povečane hitrosti vlakov niti povečane kapacitete pretovora,« je ostro zastavila Vesna Nahtigal. Mar ni neverjetno – prav te ozke in ozkosrčne načrte v resnici Slovenija upošteva že ves čas. A Nahtigalova ne razume ali pa noče razumeti, da smo se ravno zato znašli v tem gordijskem vozlu. Ker nihče noče gledati širše, nihče noče videti države, vsi le interese. In nihče ne razume, da prihaja mogočno drugačen jutri.

Zato je stari kostanj pred Dramo pomemben. To drevo ima v sebi vso simboliko napačnega razmišljanja v Sloveniji. Ne, ni zgolj eno drevo, ki naj bi ga nadomestili z 18 novimi, kot hiti zagotavljati ministrica za kulturo, včeraj še radikalna, danes že ujeta v te vzorce razmišljanja. To drevo je pomembno, ker je dokaz, kako lahko čas povozi nekaj, kar se je zdelo popolnoma racionalno v nekem drugem trenutku. A danes ni več. In starim idejam in starim vzorcem se je treba znati odreči – nič hudega ni, če je šlo nekaj denarja v nič. Zakaj smo že dokončali Teš6? Ker smo do tistega trenutka vanjo »vrgli« že nekaj deset milijonov evrov. Zato smo v to, danes tako evidentno črno razvojno luknjo vrgli še poldrugo milijardo evrov.

Del vsega tega je tudi, da se v Sloveniji uveljavlja prepričanje, da se vetrna in sončna energija ne izplačata. Da se je to izkazalo že drugod. Hecno, tam drugod – povsod – vse to pospešeno razvijajo in gradijo. A Slovenci vemo več in bolje. In vse to smo sami ugotovili, če parafraziramo poljskega poeta in šaljivca Stanisława Jerzyja Leca.