Jan Vrhovnik / Filmski poklon dedku

Jan Vrhovnik, v Londonu živeči Ljubljančan, ki se iz direktorja fotografije urno levi v režiserja, ima te dni polne roke dela. Tako polne, da mu konec junija ni uspelo osebno prevzeti niti zlate nagrade Young Directors Award, ki mu jo je skupaj s še 24 drugimi mladimi filmskimi ustvarjalci v Cannesu podelila organizacija komercialnih filmskih producentov CFP-E (Commercial Film Producers of Europe) in si jo je prislužil s kratkim filmom Edi, nostalgičnim portretom svojega frajerskega dedka.

Ko je producent projekta Matej Marinko namesto njega sprejemal častno nagrado, je Jan Vrhovnik, ki je razpet med umetniškim ustvarjanjem in komercialnim delom v oglaševanju, v Italiji snemal za reklamno kampanjo za mednarodno verigo restavracij L’Osteria. Tudi v tej je portretiral najstarejše, tokrat »tri italijanske none, ki se kot ultimativne kuhinjske kritičarke odpravijo v Nemčijo in tam ocenjujejo kakovost italijanske hrane, ki ni skuhana v Italiji«, pravi.

Poetični, izrazito filmski portreti najstarejših so v zadnjih letih spontano postali tržna niša njegovega ustvarjanja, umetniškega in komercialnega: ta pot se je začela s kratkim filmom Paradiso, portretom kalabrijskega gospoda Giovannija, ki ga je objavila slovita platforma za predvajanje videov Nowness, namenjena »najboljšemu v kulturi«, in nadaljevala z oglasno kampanjo za podjetje Zara Home, v kateri je v sodelovanju z znanim spletnim kanalom Pasta Grannies nekajkrat ovekovečil, kako stare italijanske gospe pripravljajo testenine. Pravi, da je namen teh filmov predvsem portretiranje ljudi z vinjetami o njihovem vsakdanjiku, v katerih pred objektivom razkrivajo svoje življenjske modrosti in izkušnje. »Preproste, skromne slehernike skušam preobraziti v superzvezde,« doda.

V Vrhovnikovih filmih je vizualna razsežnost skrbno koordinirana, vsebinska pa napol improvizirana. Marsikaj, kar se zgodi pred kamero, preseneti tudi njega.

Njegova avtorska dela so estetsko izrazito filmska in poetična, vsebinsko pa dokumentaristična, napol improvizirana in naturalistična, zato največ dela z naturščiki, ki »igrajo sami sebe, tudi ko se vživljajo v fiktiven lik«, kakor pravi. Prav zato najrajši dela »bodisi z mlajšimi od deset let bodisi s starejšimi od 70 let«, saj meni, da so ti pred kamero najpristnejši in najbolj iskreni, prav »iskrenost in intima pa sta tisto, k čemur pri filmskem ustvarjanju najbolj težim«. »Osebnosti vidim kot kompleksne koktajle, sestavljene iz kakšnih šestih sestavin. Od teh izberem le tri ali štiri, meni najbližje, te izluščim, jih poudarim in iz njih skušam sestaviti subjekt, ki ga portretiram,« razloži.

Postopek razloži na primeru svojega najnovejšega, v Cannesu nagrajenega kratkega filma Edi, ki je bil – tako kot Paradiso – objavljen na platformi Nowness. Pravi, da bi v njem »lahko raziskoval številne plati dedkove osebnosti in se poglobil v različne razsežnosti njegovega življenja, a sem ga namerno predstavil iz svoje perspektive osemletnika, saj so ti spomini še vedno izjemno živi, s filmom pa sem jih želel popisati in ohraniti za vselej«. Film je napol avtobiografski: ob dedku Ediju, ki v njem igra samega sebe, nastopa mladi rdečelasi deček Erik Špiler, ki upodablja mladega Jana Vrhovnika. Režiser si je sprva močno belil glavo z izbiro mladega igralca, a se je nazadnje izkazala za najpreprostejši proces v celotni predprodukciji filma. »Imeli smo ozek izbor petih kandidatov, a mladi Erik, ki je na avdicijo prišel prvi, je name nemudoma naredil izjemen vtis. Bil je enostavno očarljiv, izredno zgovoren, navihan in radoveden, kot sem bil pri osmih letih tudi sam, povrhu pa oba sovraživa kakije,« pravi smehljaje.

Ohlapen scenarij je Vrhovnik v sodelovanju s svojo partnerico, mednarodno priznano kiparko in slikarko Ano Kerin, ki je napisala tudi scenarij za film Paradiso, ustvaril iz spominov na poletne počitnice pri starih starših. »Nekatere sem enostavno črpal iz glave, druge sem poustvaril iz albumov družinskih fotografij,« pravi. Ko je surovo verzijo 14-minutnega filma premierno predstavil družini, je vedel, da je na dobri poti. »Dedek je od osuplosti za kakšni dve uri obmolknil, babica je od ganjenosti jokala kot dež,« se spominja. In doda: »Ker je film nanju naredil tako pozitiven vtis, sem vedel, da so skrbi odveč, in zadevo sem lahko samozavestno poslal v svet.«

Svoje kratke filme vidi kot dolgoletno študijo, s katero se pripravlja na celovečerni prvenec. »Z ustvarjanjem Edija in Paradisa sem gradil avtorsko identiteto, iskal svoj značilni slog, zdaj pa sem pripravljen, da končno ustvarim celovečerec,« pravi. »Ta filma sta bila tudi študija iskanja pristopa do ustvarjanja, ki je veliko bolj ležeren, neobremenjen in intimen, kot so navadno snemanja filmov. To na snemanju pričara intimno razpoloženje, ki iz igralcev izvabi spontan in pristen nastop. Prizadevam si, da me ustvarjalni proces osrečuje enako kot končni rezultat, zato delam z majhnimi, skrbno izbranimi ekipami, scenariju sledim le delno, kamere pa ne uporabljam zgolj kot zunanjega opazovalca, temveč je kot gost v sceni, ki je vselej prisoten in aktiven.« V Vrhovnikovih filmih je tako vizualna razsežnost – od scenografije prek kostumografije do osvetljave in kadriranja – skrbno koordinirana, vsebinska pa napol improvizirana. Marsikaj, kar se zgodi pred kamero, preseneti tudi njega.

Prav zato ga je lani k sodelovanju povabil britanski režiser Jamie Adams, skupaj sta ustvarila film She is Love, ki ga je Vrhovnik podpisal kot direktor fotografije. Celovečerec je bil premierno predvajan na najpomembnejšem britanskem filmskem festivalu BFI London Film Festival, ki ga v Londonu vsako leto pripravlja britanski filmski inštitut, Vrhovnik in Adams pa sta ga posnela v pičlih šestih dneh, kar se zdi skorajda nemogoč dosežek. Pri ustvarjanju so se opirali na redkobeseden scenarij, ki ni vključeval napisanih dialogov, temveč so ga uporabili le kot ohlapen okvir, kot vodilo za situacije, v katerih so se znašli igralski prvoligaši Haley Bennett, Sam Riley in Marisa Abela, ki so nato v vseh prizorih improvizirali. »Ta način dela je izjemno osvobajajoč, končni rezultat in ustvarjalni proces pa sta veliko bližje resničnosti,« je prepričan Vrhovnik.

Ustvarjanja se podobno lotevata filmska velikana Terrence Malick in Wim Wenders, ki sta zanj pomemben navdih. Ko razmišlja o režiserjih, ki so ga zaznamovali, omeni še Davida Lyncha, Romana Polanskega, Andreja Tarkovskega in Wernerja Herzoga, »na katere se nikoli ne sklicujem neposredno, temveč so mi blizu predvsem zato, ker razmišljajo s svojo glavo, ker so popolnoma iskreni do samih sebe in ker se vselej lotevajo brezčasnih tem«. Med filmi, ki so navdihnili kratki film Edi, pa omeni tudi slovito srbsko mojstrovino Črna mačka, beli mačkon (1998, Emir Kusturica).

Najrajši dela »bodisi z mlajšimi od deset let bodisi s starejšimi od 70 let«, saj meni, da so ti pred kamero najpristnejši in najbolj iskreni.

Med pripravami na snemanje filma She is Love je Jamie Adams Vrhovniku poslal kup gradiva, iz katerega naj bi mladi snemalec spoznal nenavadni način, na katerega se Adams loteva ustvarjanja. V njem je bil tudi sloviti posnetek improvizacije jazzovskih mojstrov Milesa Davisa in Herbieja Hancocka, v katerem Hancock zaigra napačen ton, Davis pa to mojstrsko izkoristi in improvizacijo zapelje v novo smer. »Nemudoma mi je bilo vse jasno. Ta posnetek je zares nazorno prikazal Adamsovo edinstveno režisersko filozofijo,« pravi Vrhovnik.

Čeprav se mojstrstvo glasbene improvizacije v filmsko umetnost lahko prevaja le na izrazito abstraktni ravni, za Vrhovnika to ni bil trd oreh, saj govori oba jezika. V London se je pred 12 leti pravzaprav odpravil na študij bobnanja. Za bobne je prvič sedel pri 12 letih (rodil se je leta 1992), v srednji šoli pa je igral v bendu The Fappers. Učitelj bobnanja Bor Zakonjšek ga je že takrat spodbudil, naj se odpravi v tujino in se preizkusi na glasbeni akademiji, četudi se bo morda nazadnje ukvarjal s čim drugim. »Brez njegove pobude skoraj gotovo ne bi bil tu, kjer sem,« je prepričan Vrhovnik.

Nad filmom je sicer navdušen, odkar pomni. »Mami sem nenehno težil, da želim delati na filmskem setu, a v tako mladih letih je bil edini način, da vstopim v ta svet, to, da me vpiše v agencijo za casting,« se spominja. Igral je v nekaj reklamah in v dveh celovečercih, v filmu Distorzija (2009, Miha Hočevar) in v čislani drami Razredni sovražnik (2013, Rok Biček). »To, da je moj obraz krasil filmsko platno ali televizijski zaslon, se mi je v primerjavi s tem, da sem se znašel na filmskem setu, zdelo skoraj popolnoma nepomembno,« pravi.

Že v mladih letih se je ljubiteljsko ukvarjal tudi s fotografijo in sošolci z londonske akademije so ga pogosto angažirali, da je snemal njihove koncerte, ustvarjal promocijske fotografije bendov, s fotografijami opremljal naslovnice albumov, snemal videospote in podobno. To ga je sčasoma tako okupiralo, da je v drugem letniku pustil faks, bobnarske palice pospravil v predal in fotoaparat zamenjal za videokamero. »Na snemanju nekega videospota sem spoznal prve ljudi iz oglaševalskih agencij in to mi je odprlo veliko vrat,« se spominja.

Nekoč je strogo ločeval med komercialnimi projekti, kjer je le sledil vizijam drugih ustvarjalcev, in avtorskimi projekti, pri katerih je vse vajeti držal v svojih rokah. Zadnja leta pa so se začele meje brisati.

Kmalu za tem je začel sodelovati s priznanimi agencijami, kot sta denimo Saatchi & Saatchi in MullenLowe. Danes v njegovem opusu komercialnih del, ki jih je kot snemalec ustvaril za oglaševalce, najdemo oglase za najbolj znana imena iz sveta visoke mode in luksuzne kozmetike. Med drugim je posnel oglase za znamke, kot so Balenciaga, Gucci x North Face, Aesop, JW Anderson in Chloé.

Nekoč je strogo ločeval med komercialnimi projekti, kjer je kot snemalec le sledil vizijam drugih ustvarjalcev, in avtorskimi projekti, pri katerih je vse vajeti držal v svojih rokah. Zadnja leta pa so se začele na njegovo neizmerno zadovoljstvo meje med svetovoma brisati. »Estetika in značaj mojih avtorskih filmov sta začela pronicati v obrtniške projekte. Čedalje pogosteje me najemajo, da oglase posnamem v svojem značilnem slogu,« pravi z velikim nasmeškom. In doda: »Svetova, med katerima sem bil razpet, sta se spojila v eno, zato lahko svoj avtorski pečat nadalje razvijam tudi takrat, ko ustvarjam po naročilu.«