Zadnji križarski pohod / Zakaj je Indiana Jones skoraj Slovenec 

Je film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny) dober? Rekel bom le to: vedno neskončno uživam, ko vidim film, v katerem garbajo fašiste. Še bolj pa uživam, ko vidim film, v katerem kak lik neskončno uživa v garbanju fašistov. In Indiana Jones – spet in znova Harrison Ford, originalni antifašist z bičem, brazgotino, klobukom in fobijo pred kačami, magari občutno pomlajen v uvodni sekvenci (kot Robert De Niro v Scorsesejevem Irishmanu) – neskončno in brezmejno uživa v garbanju fašistov.

V tej uvodni sekvenci naciste, ki hočejo nakradene zaklade (z Longinovo sulico in Arhimedovo antikitero vred) pred koncem vojne prepeljati v Nemčijo, serijsko in z užitkom meče iz drvečega avta, z drvečega motorja in z drvečega vlaka. Ja, posebej z drvečega vlaka, odlične metafore tistih vlakov, s katerimi so nacisti Jude, Slovane, Rome in druge »nečiste« ljudi deportirali v taborišča smrti. Indy, »mož mnogih talentov«, »profesor arheologije, strokovnjak za okultno in prinašalec redkih antikvitet« (kot ga označijo v Lovu za izgubljenim zakladom), jih odstranjuje s tako vnemo, tako naglico in tako vztrajnostjo, kot jih je nekoč – v jugoslovanskih partizanskih filmih – Bata Živojinović. »Igral sem v filmih, v katerih sem od začetka do konca samo pobijal Nemce in nič drugega. Hitlerjeve zadnje besede so bile: Ubijte Bato Živojinovića,« pravi v dokumentarcu Cinema Komunisto, ki ga je pred dobrimi desetimi leti posnela srbska režiserka Mila Turajlić. In potem doda: »Pretiravali smo.«

V antifašističnem boju ne moreš pretiravati. Fašizma ni nikoli konec – vedno znova se vrača. Ko se film iz leta 1944 premakne v leto 1969, Amerika ravno slavi izkrcanje na Luni in svoje astronavte, Neila Armstronga, Buzza Aldrina in Michaela Collinsa – za profesorja Henryja Jonesa Jr., alias Indiano Jonesa (ime Indiana je prevzel po družinskem psu), se ne meni nihče. Študentje na njegovih predavanjih zehajo. Itak je tik pred upokojitvijo. Nikogar več ne zanima preteklost, še najmanj bitka pri Sirakuzah – vse zanima le še prihodnost.

Jasno, preteklost podcenijo.

Kdor je gledal filme o Indiani Jonesu, ve, da je preteklost nevarna, strupena, morilska in pošastna, da ni dolgočasna, da se stalno spreminja in da se nikoli ne konča.

Kdor je gledal filme o Indiani Jonesu, pa ve, da je preteklost nevarna, strupena, morilska in pošastna, da ni dolgočasna, da se stalno spreminja in da se nikoli ne konča. Spomnite se le Slovenije. Ali pa se spomnite Lova za izgubljenim zakladom (1981), prvega dela sage o Indiani Jonesu, ki se začne v amazonskem templju, polnem smrtonosnih pasti, strupenih puščic, pogubnih jam in okostnjakov – tega, ki se bo skušal polastiti »zlatega idola«, azteške relikvije, čaka strašna, peklenska smrt. Kar seveda pomeni, da je preteklost – Azteki! – prihodnosti – nam, plenilcem, zavojevalcem, Indyju! – nastavila smrtonosno past.

Ne, preteklosti ni nikoli konec. Tudi v Artefaktu usode ne: Amerika slavi prihodnost, izkrcanje na Luni, toda pri tej poti v prihodnost – pri Nasinem vesoljskem programu – sodeluje tudi Jürgen Voller (Mads Mikkelsen), nacistični, rasistični znanstvenik (imitacija Wernherja von Brauna), ki je preživel zlom nacizma in ki pravi: »Niste vi dobili vojne – Hitler jo je izgubil.« Voller hoče zdaj s pomočjo Arhimedove antikitere, neke vrste časovnega stroja, igrati Boga – v času skuša najti razpoko, se vrniti v leto 1939 in dobiti II. svetovno vojno. »Preteklost je naša,« še sikne.

Vse to je kakopak čudovita priložnost, da se Indy, skoraj Slovenec, spet prelevi v antifašista. Indy je resda star že 80 let, resda že čuti kilometrino, resda deluje zastarelo, kot anahronizem, kot relikt (alergičen na hipije in Magical Mystery Tour), in ja, to je verjetno res njegova zadnja misija (Harrison Ford je že v Indiani Jonesu in kraljestvu kristalne lobanje samoparodično ugotovil, da bo »tokrat težje, kot je bilo nekoč«), toda antifašizmu se ne odpove. Ko mu Helena (Phoebe Waller-Bridge), zelo podjetna, cinična arheologinja, hči njegovega padlega prijatelja, ki se hoče prav tako polastiti antikitere, dahne, da je pred njim »nova avantura«, odvrne: »To ni avantura!« Antifašizem ni avantura, temveč večni ogenj. Antifašizem je boljši od seksa.

Artefakt usode, četrto nadaljevanje Lova za izgubljenim zakladom, sicer pa najdaljša indyjada, ne pušča nobenega dvoma, katere so bile Hitlerjeve zadnje besede: Ubijte Indiano Jonesa!

Artefakt usode je vendarle redkost: antifašistični blockbuster. Tako kot film Indiana Jones in zadnji križarski pohod, v katerem Indy, ki nehote dobi Hitlerjev avtogram, nacistom prepreči, da bi s pomočjo večnega svetega grala ustvarili večni sveti rajh. In tako kot Lov za izgubljenim zakladom.

Perpetuum mobile se izplača

»Oglejte si ga – preden greste plavat,« je leta 1975 svaril napovednik za Žrelo, film o idiličnem obmorskem letoviškem mestecu Amity, ki ga napade orjaški ljudožerski morski pes, in treh junaških – no, podjetnih, samoiniciativnih, vztrajnih, kooperativnih – posameznikih, šerifu Brodyju (Roy Scheider), oceanografu Hooperju (Richard Dreyfuss) in žilavem veteranu Quintu (Robert Shaw), ki z barko krenejo na lov, v divjino, kjer naj bi ubili pošast, odrešili sebe, svojo izgubljeno potenco in patriarhalni red ter se vrnili domov, prerojeni in čistega srca, kot »pravi« možje, prihodnost novega, preurejenega kapitalizma, ki je brez alternative. Niti najpošastnejša katastrofa – ljudožerski morski pes – mu ne more do živega. Le kako, če je pa kapitalizem ravno tedaj dobival neoliberalni spin: Friedrich Hayek, duhovni oče neoliberalizma, je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobil leto pred Žrelom, Milton Friedman, ideolog neoliberalizma, pa leto po Žrelu.

Žrelo je prišlo v trenutku, ko je Amerika hotela iz sebe izkričati vso tesnobno, nevrotično, paranoidno nesnago, ki se je nabrala v njej – vietnamsko vojno, politične atentate, afero Watergate. Žrelo je bilo kakofonični ameriški primal scream.

Lov za izgubljenim zakladom, ki se dogaja leta 1936, se dogaja v zlati dobi serialov. In imel je tak tempo, da je lahko Indyjevega očeta kasneje igral le Sean Connery.

Toda če malce bolje pomislite, je bil morski pes – ta vlak terorja in smrti, stroj za zastraševanje, psihoseksualni ringelšpil, vagina dentata, globoko grlo in metafora vsega živega (ruske podmornice, kubanskega komunizma, jedrskega sevanja, ilegalnega priseljenca, moškega šovinizma, inflacije, recesije, vrnitve potlačenega, avtoritarnega Očeta, izdajalske Evrope ipd.) – dejansko popolna metafora neoliberalnega spina, metafora prostega trga in kapitala. Morski pes je hladen, brezčuten, brezoseben, anonimen, iracionalno racionalen, povsem dereguliran in destruktiven – kot trg. Ima popolne zobe, tu je že od pamtiveka, ne čuti bolečine, žre nedolžne, v ljudeh vidi le hrano, želodec ima tako močan, da lahko prebavi železo – ja, kot trg. Predvidi vsako potezo, vsako finto, vsako šarado svojih treh zasledovalcev. Za sabo pušča kri, razcefrana in pregriznjena trupla, iznakažene obraze, odtrgane noge in izpuljene glave – hrani se s krvjo. Stalno se giblje, stalno preži, stalno grize, nič ga ne more ustaviti, nezadržen je, neuničljiv, maničen in robotski, neprenehoma se vali in vali in vali – kot kapital. Perpetuum mobile. Večno gibalo.

»To je popolna mašina – čudež evolucije,« dahne Hooper. Vprašanje je le, kdo je naslednji na meniju.

Žrelo je zrušilo vse rekorde in postalo največji filmski hit v zgodovini. Sporočilo je bilo kristalno jasno: perpetuum mobile se izplača. »They cry – they buy!« Zato ne preseneča, da je prav ta ludistični, stahanovski, ultrakinetični morski pes, simulacija popolnega gibanja (čistega filma, če hočete), postal model za Lov za izgubljenim zakladom. Spielberg je naredil vse, da bi Lov za izgubljenim zakladom, ki je prišel v času Ronalda Reagana, neoliberalne (kontra)revolucije, ideologije prostega trga, podjetnega individualizma in socialne »discipline«, remilitarizacije, militantnega patriotizma (»novo jutro v Ameriki«), repatriarhalizacije (glorifikacija tradicionalnih družinskih vrednot), mačizma, antifeminizma, malomestne domačijskosti, »nove desnice« in fundamentalistične »moralne večine« (Jerry Falwell ipd.), izgledal in deloval kot ta morski pes, kot žrelo – kot populistični perpetuum mobile, večno gibalo, popolna eskapistična mašina, kinetični ringelšpil, čudež filmske evolucije.

Lov za izgubljenim zakladom – afirmacija in obenem parodija reaganizma (glorificiranja individualizma, mačizma in patriarhalnosti ipd.) – se stalno giblje, nenehno grize, nič ga ne more ustaviti, nezadržen je, neuničljiv, stahanovski in maničen, neprenehoma se vali in vali in vali – ultimativni kapitalistični produkt. Indy na koncu skoči na nacistično podmornico, na katero se pripne z bičem, in potem očitno v tej pozi prepotuje pol sveta, ne da bi utonil in ne da bi kdo vzkliknil: Hej, pa saj to je nemogoče! Film je imel pač tak tempo, da ni nikogar zanimalo, kako je Indy preživel dolgo vožnjo na podmornici.

Insajderjem se je itak bolj neverjetno zdelo to, da se Indy enako dobro spozna na Azteke in stari Egipt.

Lov za izgubljenim zakladom, prvi del sage o Indiani Jonesu, ni bil le mojstrovina, temveč definicija filma.

Tako kot je v Žrelu veliko ribe, je v Lovu za izgubljenim zakladom veliko filma. Vsak prizor je antologijski. Logiko pa poznate: Indiani Jonesu uspe preskočiti vse pasti in vse ovire, preživeti mu uspe vse pospešitve, skoke smrti, napetosti in cliffhangerje, prepotovati mu uspe ves svet, od Egipta do Nepala in otoka v Egejskem morju, a nacisti ga nazadnje vendarle prelisičijo in prehitijo – vsemogočno skrinjo zaveze (»radijsko zvezo z Bogom«), ki naj bi jih naredila nepremagljive, odprejo, še preden bi jo lahko sam zavaroval in rešil. Pri tem resda sprožijo peklenske sile, ki jim stalijo najprej obraz in potem še telo, toda sporočilo je na dlani: vse to, kar v filmu počne Indy (vse tiste akcije, vse tiste akrobacije, vsi tisti pregoni, vsi tisti cliffhangerji ipd.), je povsem brez učinka. Njegova naloga torej ni, da kam pride ali da kaj doseže, ampak da se giblje. Še toliko bolj, ker skrinje ne izgubi le enkrat (prvič mu jo nacisti odnesejo v Tanisu), ampak dvakrat – ko mu jo odnesejo prvič, celo mislite, da to pomeni, da jo bo na koncu dobil. Kar je seveda le iluzija.

A finale je itak le replika uvoda, ki se odvrti v amazonski džungli, kjer Indy iz nekega podzemskega templja, polnega smrtonosnih pasti (s tisto orjaško kroglo vred), dramatično, res spektakularno odnese – »reši« – mitski azteški artefakt (»zlati idol«), ki pa mu ga takoj zatem izpred nosu hladnokrvno sune veliki tekmec Belloq (Paul Freeman), vzvišeni, ošabni, cinični francoski plenilec grobov. Indy ostane praznih rok. Ker ni važno, da kam pride – samo da se giblje. Stalno preganja Zgodovino – in Zgodovina stalno preganja njega.

In ko Sallahu (John Rhys-Davies), svojemu kairskemu prijatelju, dahne, da bo prišel na tovornjak, ki je pravkar oddrvel (z nacisti in skrinjo zaveze), ga ta začudeno vpraša: »Kako?« Indy odvrne: »Ne vem. Si bom že sproti kaj izmislil.« Vseeno je, kaj počne – in kako: važno je, da se giblje.

Na drveči tovornjak bo prišel »čudežno« – tako kot bo »čudežno« preživel vožnjo na podmornici. Kako v resnici? Koga briga. To spominja na kapital, ki prav tako nastaja »čudežno« – brezmadežno, brez dela, brez napora, brez delavskega znoja. Kapital ustvarja kapital, ne pa mizerno plačano človeško delo. Film – kapitalistični perpetuum mobile – to prikrije, obenem pa se ne more upreti »čarobnosti« delavskega znoja: eden izmed vizualno najbolj stiliziranih prizorov je tisti, v katerem Indy ob sončnem zahodu stoji nad deloviščem in – čudno lagerfirersko ( je hotel Spielberg reči, da je med ameriškim superjunakom in fašistom, kakršen je bil navsezadnje naslednje leto Miliusov Conan, tanjša meja, kot mislimo, in da kapitalizem gravitira k fašizmu?) – supervizira delo arabskih fizičnih delavcev, kolonialne cenene delovne sile, ki zanj tezgari od zore do mraka, od mraka do dne.

Indy je morski pes – stroj, zver, pošast. Nič čudnega, da Belloq pravi, da sta si zelo podobna. »Vaš senčni odsev sem. Ne bi bilo treba veliko, pa bi bili vi kot jaz.«

Imitiranje svojih imitatorjev

Ne, film Indiana Jones in artefakt usode ni Lov za izgubljenim zakladom. Steguje se sicer nazaj, k prvim trem indyjadam, klasikam, še posebej pa imitira, emulira in kanalizira priljubljene trenutke in like iz Lova za izgubljenim zakladom: Indyjevo odločno, opolnomočeno partnerko Marion (Karen Allen) nadomešča Helena, Indyjevega akademskega kolega Marcusa Brodyja (Denholm Elliott) nadomešča Basil Shaw (Toby Jones), Kairo nadomešča Tanger, bitko s stenami v »studencu duš« nadomešča bitka z orjaško letalsko bombo, Indyjevo spoznanje, da na zgodovino ne moreš streljati, nadomešča Indyjevo spoznanje, da je priča zgodovine, le eno stran medaljona (drugo stran morajo šele najti in razvozlati) nadomešča polovica antikitere (drugo polovico, grafikos, morajo šele najti), Indyjevega prijatelja Katango (George Harris), kapitana ladje, nadomešča kapitan Renaldo (Antonio Banderas), kače nadomeščajo kačaste jegulje – in seveda, skrinjo zaveze, ki so jo v prejšnjih indyjadah nadomeščali magični sveti kamen sankara (Indiana Jones in tempelj smrti, 1984), sveti gral (Indiana Jones in zadnji križarski pohod, 1989) in kristalna lobanja (Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje, 2008), nadomešča antikitera, ki ne tali obrazov, temveč čas. Pa vendar ... pa vendar Artefakt usode ne more ujeti mravljincev – drgeta in trepeta, timinga in tempa – Lova za izgubljenim zakladom. Kako to? Zakaj ne? Kdo je kriv?

Prvič, Steven Spielberg. Lov za izgubljenim zakladom, prvi del sage o Indiani Jonesu, ni bil le mojstrovina, temveč definicija filma. Kako naj tekmuješ s tem? Še sam Spielberg se je komaj dohajal – in film Indiana Jones in zadnji križarski pohod je posnel zato, da bi se fenom opravičil za mračni, morasti, cinični film Indiana Jones in tempelj smrti (v katerem gostom na banketu ponudijo ekstremno mineštro, polno očes, kač in živih jegulj, in opičje možgane, ja, še tople, direktno iz lobanje). Črtal je otroke, pa tudi Indijo (Indy v Indiji!) in vrnil naciste – garbanje nacistov. A tudi Artefakt usode izgleda kot opravičilo za kilavega Indiano Jonesa in kraljestvo kristalne lobanje. Artefakt usode je boljši – črtali so komuniste in vrnili naciste. Dobro vedo, da svet neskončno uživa v garbanju fašistov.

Drugič, specialni efekti. V Lovu za izgubljenim zakladom, gnanim z rahlo parodično, nepozabno koračnico Johna Williamsa, ni bilo dosti specialnih efektov, Artefakt usode pa je en sam dolg specialnoefektni artefakt. Ko gledate odjavno špico, vidite na tisoče imen – večina jih je sodelovala pri izdelovanju specialnih efektov. Kar je nerodno: Artefaktu usode ni treba zares misliti – lahko se prepusti specialnim efektom. Lahko se zanese nanje. Vedno te rešijo – vedno prikrijejo pomanjkanje idej, imaginacije in lucidnosti. Ja, polenijo te. Inhibirajo. Paralizirajo. Spielberg se ni mogel zanašati na digitalne efekte (CGI-jev tedaj še ni bilo), zato je moral vklopiti vso filmsko inteligenco, vso filmsko imaginacijo, vso filmsko lucidnost – sekvenco, v kateri Indy z drvečega tovornjaka, ki prevaža skrinjo zaveze, največjega MacGuffina v zgodovini (tudi v zgodovini filma), stresa naciste, pade s tovornjaka, drsi pod njim, se z bičem zahaklja za zadnji del tovornjaka, drsi za njim in potem po biču spleza nazaj nanj (ne da bi izgubil klobuk), so odigrali kaskaderji, ne pa digitalni efekti.

V Lovu za izgubljenim zakladom, gnanim z rahlo parodično, nepozabno koračnico Johna Williamsa, ni bilo dosti specialnih efektov, Artefakt usode pa je en sam dolg specialnoefektni artefakt.

Artefakt usode je ves čas na polnih obratih (uvodna dirka z avtom, motorjem in vlakom, velika newyorška parada v čast astronavtom, konjska dirka po newyorškem metroju, »taksistični« pregon v maroškem Tangerju in ladijska bitka so sijajni digitalni efekti), toda manjkajo mu polni obrati filmske inteligence, filmske imaginacije, filmske lucidnosti. Ker se preveč zanaša na digitalne efekte.

Tretjič, doba – naša doba. Spielberg je s filmoma Žrelo in Bližnja srečanja tretje vrste sam ustvaril dobo, v kateri je potem posnel Lov za izgubljenim zakladom, najbolj gledani film leta 1981 – sam je torej ustvaril svoj čas (ostalo je z Vojno zvezd dodal George Lucas, producent Lova za izgubljenim zakladom). Sam se je spočel – kot Marty McFly v komediji Nazaj v prihodnost, ki jo je produciral. Artefakt usode pa je obsojen na dobo, ki je ni sam ustvaril, na dobo, na katero je pač naletel – na dobo Hitrih in drznih, Transformerjev, Misij nemogoče, Marvelovega kinematičnega univerzuma ter Johnov Wickov. Artefakt usode mora konkurirati tem filmom, ne pa Lovu za izgubljenim zakladom, kar seveda pomeni, da mora biti tak kot ti filmi. Lahko sicer rečete: pa saj je vse te akcijske ringelšpile v nekem smislu ustvarila prav Spielbergova saga o Indiani Jonesu! Vsekakor. In Indiana Jones mora imitirati svoje imitatorje, da bi preživel!

Da bi Artefakt usode videl, kako mora izgledati, mora gledati Hitre in drzne, Transformerje, Misije nemogoče in Marvelove superprodukcije – ko je Spielberg snemal Lov za izgubljenim zakladom, je gledal precej cenejše filme.

Matinejski tobogan

Tako kot ima coca-cola skrivnostni element X, ga ima tudi Lov za izgubljenim zakladom: ustvarili so ga namreč matinejski akcijsko-pustolovski seriali iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja (The Spy Smasher, The Masked Marvel, Man with the Steel Whip, Zorro’s Fighting Legion, Fighting Devil Dogs, King of the Mounties, The Perils of Nyoka ipd.), v katerih so karizmatični zlikovci, ki so hoteli spodkopati demokracijo in zavladati svetu, junaške protagoniste in protagonistke pehali v smrtno nevarne, nemogoče, brezizhodne situacije, v brezna in prepade, iz katerih bi jih lahko rešil le Bog, v strašne, lucidne, napete, peklenske, vrtoglave cliffhangerje, s katerimi so se epizode običajno končale. Hej, če hočete videti, kaj se zgodi in kako se junak ali junakinja reši (recimo iz potopljene podmornice), pridite v kino prihodnji teden, ko se bo serial nadaljeval! Vedno je obstajal izhod – magari luknja za torpedo.

V teh filmskih feljtonih so se rolali podzemski labirinti, eksotične lokacije, freudizirani skrivni prehodi, spektakularni padci v luknje in skozi šipe, visenje na visečih mostovih, bliskoviti skoki z drvečih kočij, rušeči se templji in apokaliptična orožja  – in Lov za izgubljenim zakladom je vse to vpil in vsrkal. Kot goba. Protagonist je vedno prepotoval svet. Od Azije do Tihega oceana, od Evrope do Kalifornije in fiktivne Lingchurije. Iz podzemske jame na ladjo, z ladje na letalo, z letala na podmornico, s podmornice v podzemsko jamo. In seveda, junaki se niso spoznali le na akcijo, ampak tudi na znanost – vedno! Kot Indiana Jones. Spielberg ante Spielberg!

Res toboganski Spy Smasher, ki se dogaja v času nacizma, je tempo, adrenalin, akcijski kvocient, kinetiko, mahinacije, cliffhangerje, perpetuum mobile in preobrate butnil do skrajnosti – osupljiv prizor, v katerem se za Spy Smasherjem (Kane Richmond) z veliko hitrostjo vali morilski ogenj, je postal eden izmed najbolj imitiranih prizorov v filmski zgodovini, saj v zadnjih desetletjih ni bilo akcijskega filma, ki bi se izognil temu zasledovalnemu valu – no, tej zasledovalni krogli, če hočete.

V serialu Zorro’s Fighting Legion, klasiki vseh klasik, ustvarjeni za citiranje, je Spielberg videl, kaj vse lahko protagonist, v tem primeru pač Zorro (Reed Hadley), počne z bičem – lahko se reši, če se tla pod njim nenadoma udrejo ali če se znajde v stavbi, ki je tik pred tem, da eksplodira. Z bičem se potegne ven – ali pa zabinglja skozi okno. Še bolj se mu je očitno vtisnil v spomin antologijski prizor, v katerem skuša Zorro – njegov dvojnik, znameniti kaskader Yakima Canutt – ustaviti in rešiti drvečo kočijo. Na koncu prijezdi do drvečih konj – skoči na prvega – potem skoči med konje – med šviganjem krogel počasi leze proti kočiji – zleze pod kočijo – drsi pod njo – se dokoplje do zadnjega dela – zleze gor – in eliminira kočijaža. Briljantno. Za citiranje. Indy pred Indyjem!

Indiana Jones in kultura črtanja

Lov za izgubljenim zakladom, ki se dogaja leta 1936, se dogaja v zlati dobi serialov. In imel je tak tempo, da je lahko Indyjevega očeta kasneje – v Indiani Jonesu in zadnjem križarskem pohodu – igral le Sean Connery, nekdanji James Bond. Spielberg je hotel očitno reči: Indiani Jonesu lahko konkurira le James Bond! Indiana Jones – po malem Rick Blaine iz Casablance, po malem Han Solo iz Vojne zvezd, po malem populistični kapitalist, po malem Reaganov demokrat – je izgledal kot James Bond za nove generacije. Kot ameriški James Bond.

Toda od Bonda je prevzel tudi hibe – nacionalizem, seksizem, rasizem, šovinizem, regresivnost in imperializem.

Nacionalizem? Orožje za množično uničevanje – skrinja zaveze, sveti gral, kristalna lobanja ipd. – je varno le v ameriških rokah. V lasti ga lahko ima le Amerika. Legitimno je le, če ga ima v lasti Amerika. In ker ima orožje za množično uničevanje – s skrinjo zaveze vred – božjo moč, pomeni, da je Bog na ameriški strani.

Seksizem? Marion je opolnomočena in neodvisna, pa vendar jo Indy stalno rešuje. V njenem ujetništvu celo uživa – v nekem trenutku bi jo lahko odvezal in rešil, a jo raje pusti zvezano. V resnici je še huje: Marion celo namiguje, da jo je Indy kot mladoletno spolno zlorabil. »Bila sem otrok. Bila sem zaljubljena. Bilo je narobe in to si vedel.« Indyjev odgovor je tipično seksističen: »Vedela si, kaj počneš.« Sama si iskala! Za Heleno pa slišimo, da zelo rada fuka. Le kaj hočejo reči? In bič, Indyjev bič – relikt česa je?

Rasizem? Spomnite se le najboljšega vica iz Lova za izgubljenim zakladom: pred Indyjem se na kairski tržnici pojavi bradati, mogočni, zastrašujoči arabski mečevalec, toda Indy ne potegne meča, temveč pištolo in ga preprosto, cinično ustreli. Ha ha.

Šovinizem? Sallaha, Indyjevega arabskega prijatelja, igra John Rhys-Davies – Valižan. Ne le leta 1981, v Lovu za izgubljenim zakladom, temveč tudi leta 2023, v Artefaktu usode. A tudi onega arabskega mečevalca je igral Valižan – Terry Richards. Kot da so Valižani novi Arabci.

Regresivnost? Lov za izgubljenim zakladom je pokal od nostalgije po starih pustolovskih serialih in junaški, predwatergatski, predvietnamski Ameriki (»izgubljeni zaklad«), Artefakt usode, ki se začne v času, ko sta bili Rusija in Kitajska ameriški zaveznici, pa poka od nostalgije po nostalgiji – po adiktivni nostalgiji Lova za izgubljenim zakladom.

Imperializem? Indy vedno potrebuje »eksotične« lokacije tretjega sveta – tam se lahko igra po mili volji. Tam ni regulacij. Tam ni greha. Tam se lahko zabava. Tam se lahko zdivja.

Indiana Jones je od Jamesa Bonda prevzel tudi hibe – nacionalizem, seksizem, rasizem, šovinizem, regresivnost in imperializem.

Zdivja? Ja, zdivja – tako kot se od časa do časa v tretjem svetu zdivja Amerika. Ameriška vojska. Če te to moti, jezi ali vznemirja, pač pogledaš stran. Ali pa zamižiš. Tako kot zamižita Indy in Marion na koncu Lova za izgubljenim zakladom, ko nacisti odprejo skrinjo zaveze, iz katere plane pekel. Kot vzklikne Indy: »Marion, ne glej! Zapri oči, Marion. Za nič na svetu ne glej!« Zamižita, pa je vse okej.

Še več, zamižita – in nacisti izginejo. V Indyjevi zapovedi »Ne glej« je nekaj globoko infantilnega, otročjega: zamižiš – in bavbav izgine. Belloq ima v nekem sublimnem smislu popolnoma prav – Indy je njegov »senčni odsev«.

In prav Belloq je Karl Marx sage o Indiani Jonesu – le on ve, kako nastane bogastvo. »Poglejte to,« dahne Indyju in mu pokaže obesek. »Ničvreden. Deset dolarjev stane, če ga kupiš na cesti. Če pa ga za tisoč let zakoplješ v pesek, postane neprecenljiv. Kot skrinja.«