»Kršiteljem želimo stopiti na prste«

Dan Juvan je že vrsto let dejaven pri Levici. Šest let je bil v poslanski skupini zaposlen kot strokovni sodelavec na področju dela, socialne države in izobraževanja, danes opravlja funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za delo. Pomagal je pripravljati spremembe zakona o delovnih razmerjih, ki mu v Ekonomsko-socialnem svetu (ESS) delodajalci zdaj očitajo, da je v javno razpravo prešel praktično mimo njih in mimo socialnega dialoga. Z Juvanom smo se pogovarjali o tem, kaj predlagane spremembe zakona v resnici prinašajo.

V javno razpravo ste dali predlog sprememb zakona o delovnih razmerjih. Ampak ali ne velja, da je ta že tako precej fleksibilen, da bi se bilo pri reformi dela smiselno prej lotiti recimo zakona o stavki, zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju in zakona o reprezentativnosti sindikatov? Torej zakonov, ki izhajajo še iz časa bivše skupne države. 

Zakon o delovnih razmerjih je temeljni akt v Sloveniji, ki opredeljuje pravice delavcev. Če je kdorkoli pričakoval, da se bo Levica temu zakonu izognila, se je zmotil. Ta zakon je tisti, ki opredeljuje in omejuje bistvene lastnosti podrejenosti v delovnem razmerju. Kot tak je ključen za področje ministrstva – kot tudi za področje leve politike. V resnici smo predlog tega zakona pripravljali že jeseni in se nato sedem mesecev pogajali z delodajalci in sindikati. Jaz bi temu prej rekel počasen tempo. Zdaj je za ta zakon pripravljena druga kompromisna verzija po pogovorih na pogajalski skupini v okviru ESS. Naprej gre svojo demokratično pot, v javno razpravo, da lahko javnost da svoje mnenje, in v medresorsko obravnavo, kjer posamezni resorji sodelujejo pri pripravi akta. Ko bodo ti procesi končani, bomo tudi res vedeli, kakšen zakon bo šel naprej v odločanje na vlado in nato v državni zbor.

V Ekonomsko-socialnem svetu vam delodajalci sicer očitajo, da je zakon prešel v javno razpravo mimo njih, da ste kršili pravila socialnega dialoga.

Pri tej izjavi sta dve napaki. Eno je pričakovanje, da zakon ne sme naprej brez konsenza. To nikjer ne piše. Tudi ne velja, da bi morala vlada pridobiti absolutno soglasje za čisto vsak člen, ki ga pošlje v nadaljnjo obravnavo. To bi namreč pomenilo, da lahko socialni partnerji blokirajo kakršnokoli spremembo. In tu je tudi nastal spor, saj so delodajalci želeli pravico do veta, pravico, ki je niti praksa niti pravila delovanja Ekonomsko-socialnega sveta ne poznata. Z zahtevo po vetu so celo pogojevali svoje sodelovanje v pogajalski skupini, kar je škodljivo za socialni dialog. Druga netočna izjava pa je, da smo kršili pravila o delovanju ESS, ki jasno pravijo, da socialni dialog poteka pred in med javno obravnavo zakona. Socialne partnerje smo seznanili s časovnico ter jih pred pošiljanjem zakona v javno obravnavo seznanili z gradivom ter jim zagotovili termin za srečanje pogajalske skupine, ki pa je zaradi bojkota z delodajalske strani odpadel. Ključno pri socialnem dialogu je, da se pogajanja zaključijo, preden se predlog zakona pošlje v obravnavo na vlado. To ne pomeni nujno, da se socialni partnerji z vsem strinjajo, ampak da so imeli dovolj časa, da so se seznanili s spremembami ter imeli priložnost za pogajanja, iskanje konsenza in vplivanja na zakonodajo, preden gre ta v odločanje na vlado.

Nekateri predlogi so iz zakona vseeno izpadli, na primer obvezna božičnica in dodatek za sobotno delo. 

To priča o tem, da smo upoštevali tudi stališča in interese delodajalcev.

Delodajalci so z zahtevo po vetu pogojevali svoje sodelovanje v pogajalski skupini, kar je škodljivo za socialni dialog.

Ampak očitno se s sprejetjem zakona vseeno precej mudi. Z njim v slovenski pravni red prenašamo dve evropski direktivi, z implementacijo katerih že zamujamo. Z avgustom Sloveniji, v primeru, da teh ne prenesemo, grozijo pogodbene kazni. 

Takoj po nastopu mandata smo bili soočeni z dejstvom, da zamujamo s prenosom dveh evropskih direktiv, ki se vežeta na preglednejše in predvidljivejše delovne razmere ter pravice staršev in oskrbovalcev. To smo tudi jasno skomunicirali s socialnimi partnerji ob začetku pogajanj. Zakon smo odprli toliko prej tudi zato, ker smo vedeli, da je zelo občutljiv za socialne partnerje in da bi pogajanja lahko trajala zelo dolgo.

Kaj prinašata ti evropski direktivi?

Direktiva o predvidljivih delovnih razmerah na nekaterih mestih zakona izboljšuje informiranost delavca s podatki, ki mu jih doslej ni bilo obvezno posredovati. Agencijski delavci bodo po novem morali biti obveščeni o podatkih podjetja, v katero so napoteni na delo. Enako velja za delavce, napotene na delo v tujino, ti bodo morali biti seznanjeni s tem, kako bo tam sestavljeno njihovo plačilo. Morda najpomembnejše je, da bo delavec po novem lahko delodajalcu predlagal, naj skleneta dogovor o drugačni pogodbi za zaposlitev, pogodbo o zaposlitvi zaradi izboljšanja njegovega položaja oziroma pravic. Če ima delavec na primer pogodbo za določen čas, bo lahko predlagal sklenitev pogodbe za nedoločen čas ali pa, da bi imel boljše razmere za delo in drugače razporejen delovni čas. In delodajalec bo moral ta predlog obravnavati in se nanj v določenem roku odzvati. Ne gre za neke revolucionarne spremembe, delavec bo imel zgolj večji vpliv oziroma več možnosti, kako izboljšati svoje delovne razmere.

Druga direktiva ureja področje staršev in oskrbovalcev, njihovo usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja. Bistven del, ki se prenaša v zakon, govori o tem, da morajo države zagotoviti, da ima delavec, ki potrebuje obsežnejšo nego in podporo iz zdravstvenih razlogov, minimalno pet dni dodatnega dopusta. Ne govori sicer o tem, ali je ta dopust plačan. Države to različno prenašajo v svojo zakonodajo, odvisno predvsem od kondicije njihovih zdravstvenih sistemov. Glede na kondicijo našega, se nam ni uspelo dogovoriti, da bi zdravstvena blagajna krila nadomestilo. Zdaj predlagamo v zakonu, da delavec v takih primerih dobi na leto pet dni neplačanega dopusta.

Vsak, ki si prizadeva za humanejšo družbo, si mora prizadevati za skrajšanje delovnega časa.

V koalicijski pogodbi ste se sicer zavezali k odpravi prekarnega dela. Bodo predlagane spremembe kako spremenile položaj prekarnih delavcev? 

Deloma se zakon dotika tudi prekarnih zaposlitev, prekarno delo poskušamo omejiti. Pri agencijskem delu zakon na primer znižuje kvoto, delež agencijskih delavcev pri podjetjih. Po drugi strani povečuje socialno varnost agencijskih delavcev, poslanih na čakanje. Trenutno tak delavec, če je poslan na čakanje, lahko prejme 70 odstotkov minimalne plače, delavec, ki ni agencijski delavec in je poslan na čakanje, pa prejme 80 odstotkov svoje osnovne plače. Kar je ogromna razlika. To poskušamo zdaj poenotiti. Drugo, kar bi radi uvedli, je možnost prekarnega delavca, nekoga, ki dela v prikritem delovnem razmerju, da bi lahko za pet let nazaj zahteval terjatve iz delovnega razmerja. To bi imelo velik odvračalni učinek za delodajalce, ki bi delavce zaposlovali po pogodbah civilnega prava, čeprav vedo, da obstajajo očitni elementi delovnega razmerja. S tem bi izenačili pravni položaj prekarnih delavcev z ostalimi delavci.

Zakon prinaša tudi možnost uvedbe trideseturnega delavnika. Zakaj je to dobro? Ali to v resnici ne znižuje produktivnosti v podjetjih? 

Vsak, ki si prizadeva za humanejšo družbo, si mora prizadevati za skrajšanje delovnega časa. To je v interesu velike večine ljudi, torej tistih, ki delajo, da lahko preživijo. Razvita civilizacija bi se morala premikati v smeri, da imajo ljudje več časa ne samo za prosti čas in samoaktualizacijo, ampak tudi kulturno in politično udejstvovanje. V nasprotju s tem so delavci s prihodom novih tehnologij, namesto da bi bili razbremenjeni dela, postali še bolj obremenjeni in izgoreli. Vsak ukrep, ki prinaša manjše delovne obremenitve, bi morali zato spodbujati. Tudi v praksi se je izkazalo, da lahko krajši delovni čas pomeni boljšo produktivnost na ravni podjetja. Nekatera podjetja v Sloveniji že preizkušajo trideseturni delovnik in imajo s tem dobre izkušnje.

Uvajate tako imenovano pravico do odklopa. Za kaj pravzaprav gre? 

Ljudje danes delajo isto ali pa še več, kot so pred petdesetimi leti, tudi zato, ker se je tehnologija, ki naj bi nam pomagala se osvoboditi nepotrebnega dela, izkazala za nenehen kanal dosegljivosti za delodajalce. In posledično kot sredstvo, ki dobesedno onemogoča resničen odklop od dela. Tudi če vam delodajalec ne napiše elektronskega sporočila v prostem času, boste takrat ostali tako ali drugače povezani. Ta nenehna povezljivost in dostopnost je veliko breme, ki ga ni mogoče nadomestiti niti z dvotedenskim dopustom. Pravica do odklopa daje delavcu možnost, da ga delodajalec vsaj ne more poklicati v popoldanskem času oziroma v času tedenskega počitka, med vikendom ali dopustom. V prvem koraku smo v zakonodajo zapisali, da to pravico podrobneje napolnijo socialni partnerji na ravni kolektivnih pogodb dejavnosti, v drugem koraku pa mora podjetje v sodelovanju s sindikati, če jih ima, pripraviti ukrepe, ki pravico do odklopa opredeljujejo. Iz tujine poznamo primere, da podjetja zunaj delovnega časa na primer zaklenejo strežnike: delodajalec lahko elektronsko sporočilo pošlje, vendar pa bo to delavec prejel šele, ko pride v službo. Zavedamo se, da so po hierarhiji v podjetju potrebni drugačni pristopi, da mora biti vodstveni kader drugače dosegljiv, neki delavec z opredeljenim delom znotraj delovnega časa pa potrebuje tovrstne omejitve.

Predlog, ki je v celoti zrasel na zelniku ministrstva, torej ni stvar direktiv ali koalicijske pogodbe, je predlagana pravica do dveh zaporednih dni počitka. 

V zakon smo zapisali, da mora delodajalec zagotoviti, da je delavec vsaj enkrat na mesec dva dni zaporedoma prost. Kar je za večino od nas privilegij, biti prost čez vikend, ni realnost vseh delavcev. Tudi ni realnost vseh delavcev, da so sploh kadarkoli dva dni zapored prosti, razen kadar gredo na dopust. Delodajalci bi lahko delovni proces kombinirali na način, ki bi jim to omogočil. S predlogom ne povečujemo prostega časa ali števila ur obveznega počitka, samo zahtevamo organizacijo dela na način, ki bi to delavcu omogočila.

Prinaša tudi izboljšave za delavce, ki so rejniki, in za žrtve nasilja v družini. 

Pravice rejnikov v zakonu niso ustrezno urejene. Nekaterih pravic v zakonu, ki jih imajo starši, rejniki nimajo, zato jim zagotavljamo enake pravice. Druga skupina so žrtve nasilja v družini. Gre za primere, ko večinoma ženske poskušajo zapustiti nasilnega partnerja, praviloma skupaj z otrokom. Žrtve se zaradi nezadostne zaščite in podpore v smislu ekonomske podrejenosti velikokrat vračajo v nasilne odnose, kar je lahko tudi smrtno nevarno. Samo lani smo imeli v Sloveniji trinajst femicidov. Na pobudo civilne družbe predlagamo posebno varstvo za žrtve nasilja ter največ deset dni plačanega dopusta na leto za žrtve nasilja v družini v obdobju, ko urejajo zadeve, povezane z nasiljem v družini.

Socialni dialog uteleša konflikt interesov med delom in kapitalom. Ti interesi so si na številnih točkah diametralno nasprotni.

Dodatno bi radi v podjetjih zaščitili sindikalne zaupnike. Mar niso ti že zdaj, po veljavni zakonodaji, posebej varovana kategorija? 

Leta 2012, ko je bila narejena zadnja večja reforma zakona o delovnih razmerjih, smo ustvarili določbo, ki govori, da mora biti delavski predstavnik učinkovito zavarovan pred kakršnimikoli povračilnimi ukrepi delodajalca. Ustvarila se je varovana kategorija znotraj zakona, po katerem je postopek odpuščanja sindikalistov na podlagi razloga nesposobnosti in krivdnih razlogov nekoliko otežen, saj se učinek odpovedi ob negativnem mnenju sindikata zadrži. Vendar se je od sprejetja zakona do danes izkazalo, da imamo v postopku velikansko luknjo, ki dopušča, da lahko delodajalec odpusti sindikalnega zaupnika povsem neutemeljeno tako, da si kršitev preprosto izmisli. Zaradi postopkovnih posebnosti postopka sodišče ne izda začasne odredbe o zadržanju učinkovanja odpovedi, ta je nato poslan na cesto, od koder se mora za svoje pravice boriti na sodišču. Tudi če delodajalec tožbo nato izgubi, je svoje dosegel. Obglavil je sindikalno gibanje v podjetju in zagon, ki so ga imeli delavci morda prej, v kali zatrl. Ta možnost se je izkazala kot povsem ekonomična za nekatere agresivnejše delodajalce.

Kakšne spremembe na tem področju torej prinaša zakon? 

Predlagamo, da bi se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadržalo na podlagi samega zakona do pravnomočnosti sodbe delovnega sodišča na prvi stopnji. To pomeni, da uvajamo ukrep, po katerem se trenutna računica ne bi več izšla delodajalcu. S tem, da bi nekoga po krivem vrgel na cesto, ne bo mogel več preprečiti delavskega organiziranja v podjetju. S tem končno uvajamo učinkovito varstvo pred povračilnimi ukrepi zoper predstavnike delavcev, ki za zaposlene zahtevajo boljše delovne razmere ali opozarjajo na nepravilnosti v podjetju – primerljivo z ureditvami v drugih evropskih državah.

Delavci so, tako bi rekli delodajalci, že danes zaščiteni kot kočevski medvedi, praktično nemogoče jih je odpustiti, če ne opravljajo svojega dela, prepogosto izkoriščajo pravice, ki jih imajo. Kaj pa zaščita delodajalcev, torej tistih, ki domnevno polnijo državni proračun, ki ustvarjajo dodano vrednost? 

Nisem prepričan, ali se je vredno spuščati v argument, da so dejansko delavci tisti, ki ustvarjajo vrednost in tisti, ki so v delovnem razmerju – ali pa, vsaj ponekod, v mezdnem suženjstvu – podrejeni. Funkcija delovnopravnega varstva je ravno v tem, da zaščiti šibkejšo stran. Poleg tega socialni dialog uteleša konflikt interesov med delom in kapitalom. Ti interesi so si na številnih točkah diametralno nasprotni oziroma med seboj nepomirljivi, kar seveda odraža naravo kapitalističnih družbenih odnosov. Če sledimo logiki, da gredo lahko naprej samo soglasno sprejete odločitve, ne bomo spremenili ničesar, nikoli ne bomo sprejeli sprememb z relevantnim družbenim učinkom. Konkretne spremembe, o katerih govoriva, interesno sploh niso tako težke. Res prinašajo dodatne obveznosti za delodajalce, tudi prispevke za oskrbovalski dopust bodo, navkljub temu, da oskrbovalski dopust ne bo plačan, delodajalci morali plačati. To je tisti del, ki prinaša neke otipljive finančne posledice – a hkrati ne more biti predmet pogajanj, saj tako veleva evropska direktiva. Ostali ukrepi v finančnem smislu niso obremenjujoči za gospodarstvo, nekoliko samo v administrativnem. Če bi strogo gledali, delodajalci čisto interesno ne bi smeli imeti velikega problema s tem zakonom. Ampak, jasno, gospodarske zbornice imajo svoje članstvo in to od svojih predstavnikov zahteva, da branijo njihove pozicije. A slovenski podjetniki, sploh tisti, ki jih moti nelojalna konkurenca, ne bi smeli imeti problema s tem, da si želimo kršiteljem stopiti na prste.