Komentar / Čas bedakov

Janko Lorenci

14. 7. 2023  |  Mladina 28  |  Kolumna

Odrekanje je nekoliko izmuzljiva beseda, ki pomeni približno tole: ne poješ, ne vzameš, ne storiš, ne proizvedeš tistega, kar ti je pri srcu, kar je pogosto tudi normalno ali samoumevno. Odrečeš se v bistvu nerad, a se, ker to hočeš ali moraš, ker se ti zdi prav itd. Poglejmo nekaj primerov. Postiš se, ker si veren ali ker misliš, da je to zdravo. Odrečeš se avtu, da se otrok lahko šola. Odrečeš se oblasti in greš, recimo Janša, v penzijo, da zaživiš mirno, bereš debele knjige, okopavaš vrt in božaš vnuke.

Če narediš kaj, kar ti kratkoročno ne godi, dolgoročno pa koristi, se odrekaš s preudarkom. Ne razširiš avtocest, kot bi rada naša amerikanizirana GZ, ampak pošteno spodbudiš javni promet. Odrečeš se visoki denarni nagradi, da laže postaneš premier. Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nukleark.

Na splošno se ljudje ne odrekamo radi. Tudi dolgoročni razvoj človeštva je čisto nasprotje odrekanju; kljub velikanskim nihanjem in padcem je, gledano scela, človek z minevanjem časa imel vedno več in se je vedno manj odrekal. Taka je očitno naša narava. Ko enkrat nekaj imaš, hočeš to imeti še naprej, pa naj gre za materialne reči ali pravice, ugodnosti, privilegije.

To velja za individualno in kolektivno, množično odrekanje. Individualnih odrekanj je neskončno, saj so vezana na posameznikovo specifiko in tako praviloma nimajo širšega vpliva. Vseeno je, če se Peter odreče dediščini, Rok neha zmerjati po tviterju, Nataša pa z motorja presedla na kolo. Nekaj malega vpliva na splošno ravnanje ima lahko kvečjemu to, da se čemu odreče slaven posameznik.

Drugače je s kolektivnim odrekanjem, množičnim odrekanjem. Če bi uživanje mesa opustila ali porcije temeljito zmanjšala polovica človeštva, bi to izjemno koristilo zdravju planeta. Samo množično odrekanje res zaleže.

Tako odrekanje je lahko prostovoljno ali prisilno, včasih pa preplet obojega. S tako mešanico čustev sprejema boleče posledice ukrajinske vojne prebivalstvo EU. Sankcije proti Rusiji v glavnem podpira, a čedalje manj vneto. Politika se hvali, da ljudem z denarci iz proračunov pomaga v energetski in živilski draginji, a to je tako in tako dolžna, saj državne blagajne polnijo prav ti ljudje. Predvsem pa politika ne stori nič za konec vojne in za mir, ki bi na mah najbolj koristil vsem po vrsti, tudi njej. Skratka, v osnovi gre pri ukrajinski vojni za prisilno odrekanje, ki krči elementarno varnost ljudstev EU. To seveda še bolj velja za Ruse.

Bistveno več od prisilnega odrekanja lahko prinese res prostovoljno odrekanje, pač zato, ker se ljudje temu in onemu odpovedujejo iz prepričanja, da je to potrebno, koristno, odrešilno, prav. Nekateri zaradi podnebne krize ne potujejo z letali, drugi nočejo več imeti otrok, tretji se prilepljajo na ceste. Kako množično je odrekanje, je zelo odvisno od prepričevalnosti tistega, ki k odrekanju poziva. Prepričljiv si lahko le, če ti verjamejo. To je temeljni problem politike na vseh področjih in tudi glede ekološke krize, največje grožnje našega časa. Če lahko bogataši letijo z zasebnimi letali, se prevažajo s superjahtami in vsak posebej puščajo za sabo ogljični odtis kot majhno mesto, hkrati pa so nizko obdavčeni, je jasno, da množice pozive k odrekanju jemljejo kot ceneno demagogijo in same od sebe omejitvam ne sledijo.

Nasploh je kolektivno odrekanje zelo odvisno od časa in družbenega konteksta. Odrekanja v socializmu ni bilo malo in ni zbujalo splošnega odpora – dokler smo v socializem verjeli in dokler je prinašal materialni napredek. Čez čas je trčil ob svoje meje, izgubil verodostojnost, materialno napredovanje se je ustavilo in sistem je propadel, toliko laže, ker je imel jasno alternativo – kapitalizem in demokracijo.

Zdaj se zgodba po svoje ponavlja. Tudi kapitalizem je očitno trčil v svoje meje, in to objektivne – v stabilnost našega okolja na planetarni ravni. Ekološka kriza nas po malem že grabi za vrat, že dolgo nas ostro svari tudi znanost. Kapitalizem vedno potrebuje nenehno rast, da zadovolji bogato manjšino, vsaj za silo pa tudi potrebe nebogate večine. Rast poganja s soglasjem večine, se pravi s potrošništvom – čistim nasprotjem odrekanja. Doslej je lahko z njegovo izdatno pomočjo obvladoval družbeni nemir, zaradi posledic ekokrize – suš, poplav, lakot, migracij, vojn, pomanjkanja vseh vrst – pa bo to čedalje teže, prej ali slej nemogoče. Polno krizo okolja bo spremljala polna kriza družbe.

Nobenega dvoma ni več, da je nebrzdan, površno ali dozdevno reguliran kapitalizem v dramatičnem nasprotju z zahtevami časa. S tem se je znašel v podobnem položaju kot svojčas socializem. Kaj od njega bo ostalo v od narave izsiljenem postkapitalizmu, se ne ve, množično potrošništvo pa bo izumrlo. Gotovo bo potrebno tudi odrekanje, ta oblika samoomejevanja, ki je conditio sine qua non vsake dostojne civilizacije in dostojnega življenja vsakega posameznika.

Tako se bomo po svoje vrnili v kar oddaljeno preteklost. A zgolj odrekanje ne bo prineslo odrešitve – potrebna bo, kot rečeno, sprememba sistema, postkapitalizem z vrednotami, ki bodo najbrž blizu marsikateri božji zapovedi in marsikateremu načelu socializma.

Tja pa se bo treba šele prebiti. Poti sta dve: prva z vojnami, ki v kali preprečujejo dogovarjanje, druga s sodelovanjem, in to na globalni ravni. Prvi pogoj za drugo pot je mir. Za zdaj se vojskujemo, rešujemo zavožene špekulantske velebanke in dovoljujemo naftnim korporacijam, da služijo bilijone, okolje pa puščamo propadati. Čas bedakov, bodo naše obdobje opisali zanamci, kolikor jih pač bo.