Janko Prunk: Zgodovina slovenske politične misli

+ + + +

Že kazalo je obetavno; avtor ni segel do Karantanije, ampak je začetek postavil v leto 1848. Tudi končna letnica je za zgodovinarja stvarna – čas po osamosvojitvi 1992 je resda mamljiv objekt obravnave, a nekaj časovne distance spada v akademsko držo, sploh danes, ko najdemo knjige o zgodovini vojne v Ukrajini, napisane sredi vojaških spopadov.

Dobo habsburškega cesarstva in monarhije Karađorđevićev je avtor podrobno zajel, izhajajoč iz političnih strani časopisov, parlamentarnega dogajanja in knjig, ki so takrat izhajale. Ni namreč obstajala ena sama politična misel, ampak več različnih, ki so se med seboj konfrontirale. Zgodovina spopadov političnih misli je pregledno popisana, tako da je prav uporabno čtivo tudi za sodobne politične komentatorje, ki lahko z njo okvire presoje sedanjosti razširijo na poldrugo stoletje.

Najtežji del projekta je zgodovina politične misli med letoma 1945 in 1984. V dobi vladavine komunistične partije je kraljevala ena sama: v časnikih, skupščinah in družboslovju ni najti nobenih konfrontacij med različnimi mislimi. Vse razen ene so bile prepovedane. Resda je tu Đilas konec leta 1953, vendar kot kislo poantira pisec, na Slovenskem ni imel resnega odmeva. Kako torej pisati o konfrontaciji idej v dobi, v kateri je vladal le marksistični nauk? Avtor izpostavlja Kardelja in išče nianse v dikcijah ustav, ki jih je pisal. Povsem drugače kot sociolog Josip Županov, ki je menjavanje ustav na slabo desetletje opisal le kot ohranjanje istega pod videzom spreminjanja. A vzemimo primer: Kardelj je v poznih spisih priznaval raznolikost mnenj. Toda to ni politična misel, ki bi bila relevantna za družbo, tožilci so temu navzlic še naprej plenili tisk, ki je prinašal drugačne politične ideje, sodniki so zapirali disidente, ne da bi Kardelj in njegov politični vrh protestirala, da je to kršenje načela raznolikosti mnenj.

Drugi del knjige je avtorju spodletel.