Alojz Ihan / »Če zamenjaš ministra, ki pooseblja ves proces reforme zdravstva, pomeni, da ta proces vržeš v smeti«

Zdravnik

Alojz Ihan je specialist klinične mikrobiologije in imunologije ter vodja laboratorija za celično imunologijo in predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Širši javnosti je postal znan predvsem med epidemijo koronavirusne bolezni, ko je obveljal za eno glavnih in najbolj zaupanja vrednih avtoritet v razpravah o epidemiji.

Pri Srebrni niti so prejšnji mesec zbrali dovolj podpisov v podporo zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, da predlog zakona vložijo v zakonski postopek. Sami ste v eni svojih kolumn v Delu zapisali, da bi morala vprašanje odnosa do legalizirane pomoči pri samomoru v prvi vrsti rešiti družbena skupnost kot celota. 

Pravica do asistence pri samomoru je predvsem pravna kategorija, saj uvaja neko novo pravico na področju, ki je zdaj kriminalizirano; evtanazija je pri nas umor. Spremeniti umor v javno službo najbrž ni nekaj trivialnega, sploh za pravo. Medicina pa je le ena od mogočih tehnik izvedbe te nove, predlagane pravice. V Avstriji, kjer je pravico uzakonilo ustavno sodišče, niso izbrali medicinske tehnike izvedbe, ampak farmacevtsko. Prosilec na koncu postopka v lekarni dobi sredstvo za samousmrtitev in približno desetina od njih ga potem tudi uporabi, preostalim zadošča misel, da imajo v predalu rešitev, če ne bi šlo drugače. Zato mislim, da je zavajajoče voditi javno razpravo, kot da gre primarno za medicinsko vprašanje. Nikakor ne, gre za vprašanje, ali nekaj, kar je zdaj umor, spremenimo v dovoljeno pomoč pri samomoru. To ni nič bolj vprašanje za zdravnike kot za kogarkoli v družbi, predvsem pa za pravnike. Če se odločimo za to novo pravico, je predvsem pravo najprej poklicano, da jo izvede tako, da bo z njo čim manj travmatično poseglo v osrednji konstitutivni tabu človeške skupnosti, ki ga opisuje peta božja zapoved: »Ne ubijaj!« Brez tega tabuja človeška skupnost razpade, zato je naloga celotne družbe, da skupaj s pravniki doreče morebitno novo osebno pravico tako, da ne bo rušilna za družbo, za številne družbene funkcije, ki temeljijo na tem tabuju in se jih v celoti niti ne zavedamo.

Med javno razpravo je nastala prava kakofonija različnih glasov. Na eni strani so predlagatelji zakona, na drugi opozicija, ki govori o domnevni »kulturi smrti«, za katero naj bi si prizadevali predlagatelji zakona. Temu pa nasprotuje tudi predvsem velik del zdravniške stroke. 

Po svoje so za to odgovorni predlagatelji zakona, saj so se v želji, da bi napisali izvršljiv zakon, spomnili, da bi bilo izvrševanje tega lahko zgolj še ena od že tisočih zdravstvenih storitev. Sistemi izvrševanja tega so po svetu zelo različno urejeni in tako rekoč nikjer to ni zdravstvena storitev. Mislim, da se je to zgodilo čisto zaradi neke slovenske averzije do logistike. Slovenci imamo ves čas občutek, da si lahko marsikaj izmislimo, samo logistika mora ostati ista.

Mar ni smiselneje, da tako storitev opravljajo zdravniki, torej ljudje, ki imajo vseeno nekaj več izkušenj z zapleti, kakršni se pri tem lahko pojavijo? 

Evtanazija ne spada med postopke, s katerimi medicina skrbi za zdravje bolnika. In naši zdravniki, ki jih zakonski predlog najbolj zadeva, so precej jasno povedali, da tega postopka ne vidijo kot dodatne zdravstvene storitve, ki bi jo izvajali pri svojih bolnikih. Tudi zato, ker bi lahko neugodno zapletal njihovo dosedanje delo in smernice, po katerih se ravnajo. Če bolnik izrazi željo po smrti, današnja medicina to obravnava kot simptom. Imamo celo vejo psihiatrije, ki se ukvarja s samomorilnostjo, seveda ne na način, da bi pacientu svetovala, kako naj na najmanj boleč način uresniči svojo pravico do samomora. Zato so na primer psihiatri izrazili nasprotovanje, saj jih je zakonski predlog brez njihove vednosti umestil v ekipo, ki bi potrjevala prošnje za samousmrtitev. Proti so tudi paliativni zdravniki, ker zakonski predlog močno posega v njihove dosedanje klinične odločitve. Če jim je do zdaj bolnik potožil, da bi najraje kar umrl, je po izkušnjah paliativnih zdravnikov navadno s tem izrazil željo po ukrepih, ki bi izboljšali njegovo trenutno stanje. Ko je bila težava urejena, človek ni več pomislil na smrt. Zato tudi paliativne medicince, razumljivo, skrbi, da bi se z novim zakonom v bodoče namesto paliativnega odziva na bolnikovo »željo po smrti« uveljavila prijazna »ponudba« formularja za postopek prostovoljnega končanja življenja. Ali pa da jih bodo lahko bolniki ali njihovi sorodniki celo tožili, če bodo željo po smrti, ki jo zelo pogosto slišijo, razumeli kot simptom in ne kot obvezo, da začnejo postopek za samousmrtitev. Podobna dilema grozi družinskim zdravnikom.

Veliko ljudi povsem po nepotrebnem uživa gore prehranskih dodatkov in vitaminov. To je vse poskus bega pred smrtjo. Nič ne pomaga, pa kaj.

Ampak saj zakon predvideva natančne postopke, kdo in na kakšen način bo lahko zaprosil za pomoč pri končanju življenja s pomočjo. Recept za smrtonosno učinkovino bi izdala posebna komisija, ki bi zaradi varnosti pred možnostmi zlorab nadzorovala postopek, pacient bi lahko zaprosil za pomoč le takrat, ko bi bil sposoben povsem sam odločati o sebi, dovoljena pa bi bila zgolj takšna oblika pomoči, pri kateri si pacient smrtonosno učinkovino v telo vnese sam.

Če so si predlagatelji zamislili scenarij, zakaj niso razdelali še izvedbe na način, ki ne bi zrevoltiral celotnega zdravništva? Zakaj naložiti evtanazijo kot novo zdravstveno storitev tisoč slovenskim družinskim zdravnikom, ki bi se morali nenadoma izšolati za njeno izvedbo, se seznaniti z zapleti pri postopku, zapleti pri odnosih s svojci na bolnikovem domu? Da o etičnih in organizacijskih težavah ne govorim. In vse to za nekaj deset primerov na leto. V Avstriji so imeli v letu dni 108 odobrenih prošenj in le devet prosilcev se je usmrtilo. Pri takem številu bi pri nas zadoščala ena sama ekipa, ki bi jo organizirali zunaj zdravstvene službe, morda kar v okviru Srebrne niti. Predlagatelji zakona so naredili enako, kot počne Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ko se spomni, da bi naredil še eno analizo, pa namesto da bi jo logistično organiziral, osebnim zdravnikom naloži izpolnjevanje še enega dodatnega formularja. To je ta slovenska averzija do logistike, o kateri sem govoril prej – izmislili bi si vse mogoče, ampak izvedbeni trud bi najraje prepustili komu drugemu, po možnosti brez dogovora z njim. Treba pa bi bilo tudi resno upoštevati zdravniške etične pomisleke, ki sodelovanje pri evtanaziji vidijo kot resen problem pri svojem siceršnjem delu. Pri čemer javnost pogosto narobe razume sklicevanje zdravnikov na etiko kot poskus samovšečnega moraliziranja.

Kako to mislite?

V resnici so zdravniška etična pravila namenjena temu, da zdravniki ohranimo duševni mir pri specifičnih odločitvah, kjer kmečka pamet ne pomaga več, saj podobnih odločitev v normalnem življenju ni. Recimo intenzivisti imajo številna pravila, kdaj dati prednost bolnikovemu udobju in kdaj obvladovanju njegove bolezni, kaj narediti, če imaš intenzivistične postelje polne, pa moraš izbirati med dvema nezavestnima bolnikoma. Tovrstnih zelo natančnih in celo matematično izračunljivih etičnih pravil je v medicini ogromno. Ne zato, da se počutimo moralne, ampak ker s subjektivnimi presojami, ki bi se spreminjale od primera do primera, pri takem poslu ne bi ohranili zdravega razuma.

Govoriva o smrti kot klinični kategoriji. Ampak z neke druge, družbene, humanistične perspektive nanjo lahko gledamo tudi drugače. Živimo v svetu, ki časti koncept večne mladosti, hkrati pa goji nekakšen tabu smrti. Kakšen odnos ima družba do smrti in do umiranja? 

V naši, potrošniški družbi smrt ne le tabuiziramo, ampak ta tabu tudi aktivno potiskamo iz zavesti. Nekoč, ko so tabu smrti sprejemali, so ljudje bedeli ob mrliču in z obredi skupinsko spremljali njegov odhod. Danes mrlič izgine in se samo še na kratko srečamo z njegovo žaro. Če sploh. Zaradi paničnega izrivanja tabuja smrti iz zavesti pa najbolj nastradajo bolniki, soočeni z umiranjem, ki takoj, ko je v zraku smrtna bolezen, začutijo, da imajo motnje v odnosu z najbližjimi, ker se ti do takih bolnikov ne morejo več obnašati enako kot nekoč. Do njih se ne obnašajo več kot do nekoga, ki so ga poznali zadnjih 50 let, ampak tako, kot jim narekuje panični beg pred tabujem smrti. Takoj se začne neko nelagodje in to nelagodje je tisto, kar bolniki najteže prenašajo. Oziroma nimajo energije, da bi se s tem spoprijemali. Že tako imajo svojo bolezen, so prizadeti, nato pa zaznavajo, kako se nihče več v resnici ne zanima zanje – da ljudje po svoje bežijo od njih.

Ljudje imamo vseeno vse te nagone po življenju in preživetju. 

Saj to. Po eni hipotezi se, če bi smrt, posebej samomor, detabuizirali, dali ljudem smrtonosno učinkovino na voljo kot kokakolo, ne bi spremenilo nič bistvenega. Ampak nisem prepričan, če bi bili tudi najliberalnejši med nami za prosto distribucijo samomorilnih sredstev. Vsi smo ves čas pod tabujem smrti, vsi ga potrebujemo – zase in za svojo psihično stabilnost. Ne nazadnje zato tudi toliko ljudi povsem po nepotrebnem uživa gore prehranskih dodatkov in vitaminov. To je vse poskus bega pred smrtjo. Nič ne pomaga, pa kaj. Tudi za večje neumnosti dajemo denar. Zakaj ga ne bi dali še za gojenje tega tabuja?

Medicina je danes sposobna ohranjati človeško življenje tako rekoč v neskončnost. 

Ja, nekatere vrste bolnikov, na primer nevroloških, lahko intenzivisti v vegetativnem stanju vzdržujejo skoraj neomejeno dolgo. Dejstvo je tudi, da se je življenje silno podaljšalo.

In to je dobro. 

Seveda, to je dobro. Že če jemljemo s stališča družbene produktivnosti in razvoja, je to dobro, sploh, če se podaljšujejo leta zdravega življenja. S čisto človeškega stališča pa je absolutno dobro, da človek v povprečju ne živi več samo 45 let, ampak recimo 85. Je pa seveda dejstvo, da starejši ko so ljudje, več je primerov demence. Demenca je stvar, ki začne z leti zaradi sprememb v možganih naglo naraščati, in kdor živi dovolj dolgo, jo verjetneje dobi. Ljudje, ki imajo demenco, potrebujejo ogromno nege in pozornosti, treba je paziti nanje in navsezadnje – objektivno veliko stanejo. A to je pač družbena cena, s katero se bomo morali sprijazniti.

Zasebnik, ki vam zamenja kljuko na vratih, ne more imeti takšnih dobičkov kot nekdo, ki vam namesti in umeri sončno elektrarno. Logično bi bilo ravno obratno.

Verjetno bi bila razprava o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja veliko lažja, če bi imeli bolje urejeno paliativno oskrbo. Že 20 let čakamo tudi na zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bo končno začel veljati s prihodnjim letom. Vse to priča o širšem problemu slovenskega zdravstva. Krajšanje čakalnih dob je bila ena od glavnih prednostnih nalog sedanje vlade. Danijel Bešič Loredan, ki je prejšnji teden odstopil s položaja zdravstvenega ministra, je v ta namen izpeljal »stresni test« zdravstva. Na podlagi interventnega zakona je zdravstvena blagajna začela plačevati vse opravljeno zdravljenje, v prvih šestih mesecih smo v ta namen razdelili 137 milijonov evrov. 

Glejte, Bešič Loredan je ponudil, da se izvaja vse, kar zmore sistem. Pokazalo se je, da so seveda zasebniki tisti, ki so elastični, ko pride do storitev, imajo bolj usmerjene storitve in veliko bolj so poslovni.

Dobički so večji. 

Ja, seveda. No, dobički so večji, ker nimamo upravitelja zdravstvenega sistema. Nobene logike ni, da bi bili dobički za neko manjšo operacijo kolena relativno večji od dobičkov za zahtevno operacijo na pljučih ali neko zahtevno zdravljenje. Tako kot zasebnik, ki vam zamenja kljuko na vratih, ne more imeti takšnih dobičkov kot nekdo, ki vam namesti in umeri sončno elektrarno. Logično bi bilo ravno obratno. In v urejenih zdravstvenih sistemih tudi je tako. Ampak seveda, če nimaš upravljavca zdravstvenega sistema, ki bi znal ocenjevati in sklepati pogodbe, je to logično. Pri nas že 20 let ni bilo tako rekoč nobenega preurejanja pogodb med ZZZS in bolnišnicami. Pokažite mi samo en poslovni proces, kjer imate že 20 let zacementirane cene. V tem času se je že vse spremenilo. Nastale so naprave, o katerih takrat še sanjali nismo, stvari, ki so bile nekoč zapletene, so danes preproste. Zato je povsem logično, da naš javni sistem ne more konkurirati bolj poslovno zainteresiranim zasebnikom. Ti se bodo vedno lahko hitreje odzvali. To se je zgodilo tudi tokrat. Po drugi strani pa so bile vse storitve, ki so bile plačane, v resnici tudi opravljene.

Je bil Bešič Loredan preveč ambiciozen? 

Premier Robert Golob je bil po mojem mnenju pod vplivom prepričanja, kako pomembna je ureditev zdravstva za javno mnenje, zato je dajal vtis, da je to področje treba urediti, pa naj stane, kar hoče. Tudi vzdušje iz časa covida je narekovalo, da denar ne sme biti težava. Potem se je izkazalo, da denarja ne bo dovolj. Poleg tega je v teh kratkoročnih piarovskih učinkih spodletelo to, da se čakalne dobe kljub obljubam niso kaj dosti skrajšale.

Ker so se predvsem zahtevnejši posegi še vedno opravljali v javnem zdravstvu? 

Ne, gre enostavno za to, da je bazen neopravljenih zdravstvenih storitev v Sloveniji tako zelo velik. In da veliko zdravstvenih storitev že zdaj poteka znotraj vzporednega sistema. Ko naposled začneš izvajati neki tip storitev, bodo v vrsto prišli tudi tisti ljudje, ki so sicer že obupali nad zdravstvenim sistemom. To pomeni, da se čakalne dobe ne morejo skrajšati kar čez noč. Ampak to je neizogibno. Stresni test tako ni bil dokaz nesposobnosti Bešiča Loredana. Ali pa tega, da ne bi vnaprej vedel, kaj se bo zgodilo. Navsezadnje ima tudi sam prakso v zasebnem sistemu. Večji problem po mojem je, da so vladni finančniki zadnje mesece ugotovili, da neomejenih količin denarja preprosto ni. To precej spremeni položaj.

Bi bilo vseeno kako drugače mogoče povečati produktivnost v zdravstvenem sistemu? 

Tu bi rad takoj pojasnil, da v tako velikih in zapletenih sistemih, kot je zdravstveni, nizka produktivnost ni vprašanje prizadevnosti posameznikov, pač pa organiziranosti sistema kot celote. Pri povečevanju produktivnosti zdravstva je pri nas osnovno vprašanje, ali kot družba zares želimo in smo pripravljeni plačati povečevanje produktivnosti zdravstva do ravni, da bo zadoščala za potrebe vseh bolnikov. To ni retorično vprašanje. Smo razmeroma nizko produktivna država, naš bruto domači proizvod (BDP), naše pokojnine, naše plače in naši izdatki za zdravstvo so polovica avstrijskih. Smo pripravljeni za zdravstvo plačevati dvakrat več in s tem nenormalno zajedati v BDP?

Zasebniki vse te novince na ministrstvu obračajo kot kokoši na ražnju, ministrska ekipa pa se niti zaveda ne, kdaj so že rjavo zapečeni.

Seveda pa vem, da ste v resnici vprašali, ali bi lahko kljub sedanjim razmeram ustvarili večjo produktivnost z boljšo organizacijo dela. To je deloma mogoče, ampak je težko in dolgotrajno. Sploh v javnem sistemu je ljudi, vajene posamičnih delovnih rutin, težko reorganizirati v bistveno drugačen način dela. To bi v našem zdravstvu, zlasti v bolnišnicah, zmogli samo izkušeni zdravstveni organizatorji, ki so se v uspešnih tujih bolnišnicah že naučili voditi procese, ki močno povečujejo produktivnost – ne tako, da še bolj obremenijo zdravnike, ampak da jim namenijo samo tista opravila, pri katerih jih drugi zdravstveni delavci ne morejo nadomestiti. Ko sem se pred leti s profesorjem Kerryjem D. Olsenom, enim od direktorjev nepridobitne, a izjemno produktivne klinike Mayo, pogovarjal o razlikah med našim kliničnim centrom in kliniko Mayo, ga je najbolj presenetilo povsem različno razmerje med zdravniki in drugim zdravstvenim osebjem. Na kliniki Mayo je na enega zdravnika zaposlenih skoraj 14 zdravstvenih sodelavcev, v našem kliničnem centru pa štirje in pol. To pomeni, da morajo organizatorji dela pri nas še marsikaj premisliti in se še marsičesa naučiti.

Je stresni test pokazal, da je prelivanje javnega denarja k zasebnikom, kar naj bi po svoje delovalo kot nekakšen korektiv javnega zdravstva, tisto, kar javno zdravstvo v resnici pomaga rušiti? 

Stresni test je pokazal, da imajo javni zdravstveni zavodi veliko težavo z vodenjem delovnih procesov zaradi iluzije, da zdravstvo ni trg in se na njem ni treba obnašati poslovno. Ampak v zdravstvu se v resnici obrača denar, veliko denarja, in govoriti, da zdravstvo ni trg, je neznosno sprenevedanje. Mnogi namreč jemljejo zdravstveni trg zelo resno: proizvajalci zdravstvene opreme in materiala, posredniki in dobavitelji, gradbeniki, serviserji, izvajalci reševalnih prevozov. Če njihovi poslovni partnerji, javne zdravstvene ustanove in ZZZS, tržnosti v zdravstvu ne jemljejo resno, toliko slabše zanje. In za slovenske bolnike. Hočem reči, da smo kot družba preprosto prerevni, da bi si lahko privoščili zdravstvo brez upoštevanja tržnosti in poslovnosti. Pri naših dveh tisočakih letnih zdravstvenih stroškov na prebivalca – samo za primerjavo: v Avstriji je ta znesek štiri tisoč evrov, v Švici pa deset – nismo v položaju človeka, ki pride v hotel in brez pogleda na cenik naroči sobo z maksimalno postrežbo, prehrano in rekreativnimi storitvami. Netržno zdravstvo si lahko privošči Kuvajt, mi ne. Še Avstrija si ga ne.

Če bi imeli v javnem zdravstvu menedžerje, ki bi se obnašali poslovno, bi zasebnikom prepuščali tisto, za kar bi presodili, da se ne splača delati velikim bolnišnicam, ker bi te lahko bolje poslovale z zares zapletenimi in zato dražjimi posegi. Saj tudi sendvičev v šolski kuhinji ne boš kupoval po 20 evrov, ampak boš našel ponudnika s ceno, ki ti bolj ustreza. Težava pa je, da se nihče, ne ministrstvo ne ZZZS, ne počuti upravljavca zdravstvenega sistema. Če bi imeli angleški sistem, bi bilo to ministrstvo z ogromnim strokovnim aparatom in bi se ministrstvo pogajalo za cene z zasebniki. Ampak naše zdravstveno ministrstvo ima seveda po navadi deset pravnikov, ki so pred nekaj leti prišli s fakultete in nimajo nikakršnih izkušenj na tem področju, in državne sekretarje, ki na ministrstvo pridejo z ministrom, in spet – na tem področju nimajo nobenih pravih izkušenj. Jasno, da zasebniki, ki že desetletja iz zdravstva vlečejo velike dobičke, vse te novince na ministrstvu obračajo kot kokoši na ražnju, ministrska ekipa pa se niti zaveda ne, kdaj so že rjavo zapečeni.

Vseeno smo zdaj na neki prelomnici: poslanci so prejšnji teden odpravili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. 

O odpravi dopolnilnega zavarovanja se je zares začelo govoriti v času Mira Cerarja in Milojke Kolar Celarc. Takrat bi zasebne zavarovalnice vzele čisto vsako ponudbo, ki bi jim rešila delovna mesta. Bile so gole in bose in pravzaprav tako prestrašene, da bi si bilo treba vzeti zgolj dva tedna in se pogovoriti, kako ohraniti znanje teh zavarovalnic in ga praktično implementirati v javni sistem. Ker s tem ni bilo nič, so začele zavarovalnice iskati nove scenarije, kaj narediti, če bodo kdaj spet postavljene pred zid. Iz presežkov denarja so začele kupovati zdravstvene centre, ki so jih prej ustanovili zdravniki. Pripravljati so si začele zasilni izhod.

Zakaj je slovenska politika zamudila to priložnost? 

Tega ne vemo, to je pravi misterij. Z vsakim novim ministrom so zasebne zavarovalnice postale samo še močnejše. Vlada bi morala z zakonskimi sankcijami prepričati zavarovalnice, naj svoje kapacitete uporabljajo izključno v javnem zdravstvu. Če je zdravstvena storitev evidentirana pod ZZZS, je enostavno ne bi smelo biti mogoče zvajati drugače. A se bojim, da to v Evropski uniji ni mogoče zakonsko urediti, dogovoriti pa se očitno tudi dosedanji minister ni bil zmožen. Najbolj črn scenarij je, da bodo zavarovalnice, ki se bodo počutile razmeroma varno glede na finančno zmožnost oziroma nezmožnost države, da bi financirala vse v zdravstvu, preprosto rinile naprej s svojim vzporednim sistemom. In da bodo vanj vlekle vse več zdravnikov in medicinskih sester.

Posledici izigravanja zdravstvenega sistema sta dve: velika preobremenjenost tistih, ki vztrajajo v javnem zdravstvenem sektorju, in zmanjšanje zaupanja javnosti v zdravstvene delavce in zdravstveni sistem nasploh. 

Nezaupanje res pomeni zelo hudo težavo. Ampak to v resnici nima nobene zveze z zdravniki, le z upravljanjem javnih zavodov. Če ti niso dostopni za bolnike, se pojavita negotovost in nezaupanje. Upravljanje bolnišnic pa je nikakršno. Spremljamo lahko, kako klinični center tako rekoč vsako leto menja generalnega direktorja. Ta se lahko, ko pride, nasloni zgolj na šefe posameznih oddelkov in klinik. Seveda je odvisen od benevolence teh šefov. Če ga ti ne sprejmejo, lahko v pisarni rešuje križanke. Ti šefi, to se je nekako razvilo v teh 30 letih, so v precejšnjem deležu postali tudi šefi zasebnih zdravstvenih centrov, v katerih so začeli zaposlovati ljudi s svojega oddelka v javnem sektorju. To je povsem neposlovno, tega noben direktor pri zdravi pameti ne bi smel dovoliti. Vsaj v normalnem poslovnem svetu ne. Šefi oddelkov so hkrati tisti, ki neposredno odločajo, katere storitve bodo opravljali na oddelku, za katere storitve bodo namenili manj kadra in bodo tam zato daljše čakalne dobe. Ampak zdravnik v bolnišnici naredi tisto, kar se od njega pričakuje. In seveda, če ima popoldne možnost delati v vzporednem sistemu za trikratno, štirikratno tarifo ... Kdo pa ne bi? Saj novinarji delate enako.

Ampak verjetno je jasno, da bodo ljudje precej bolj občutljivi za to v zdravstvu. 

No, ja, kup poklicev je, kjer ljudje delajo enako. Ne morete človeku, za katerega je zlasti v mladih letih pomembno, da si uredi življenje, kupi stanovanje, da gre na počitnice in da šola otroke, moralizirati, da njegovo dodatno delo zbuja zavist in slab vtis. Meni se, po pravici povedano, pri mojih letih ne bi več dalo skakati po treh, štirih deloviščih. Ampak razumem pa, da fantje pri 30 letih, kirurgi sploh, ki med seboj nenehno govorijo o avtomobilih in ravno kupujejo stanovanje, grejo vsak dan oddelat tiste dodatne štiri ure k Marku Bitencu ali pa na Bled (Diagnostični center Bled velja za največjega zasebnega izvajalca zdravstvenih storitev v državi, op. a.). To niti ni konkurenca lastni bolnišnici, saj za njeno tarifo v nobenem primeru ne bi delali še popoldne. Bolj bi se jim izplačalo v svojem stanovanju polagati keramične ploščice ali lastnoročno pomivati okna.

Spet: ravno pri zdravniškem poklicu je zaupanje ključnega pomena. 

Zaupanje je v zdravstvu vedno enako dostopnosti. To ugotavljajo vse raziskave. Ker človek, ki ne dobi neke zdravstvene storitve, nima drugega, kot da začne iskati alternative. In ker mora za te možnosti praviloma tudi nekaj investirati, je primoran psihološko ustvariti zgodbo, da tej medicini, do katere nima dostopa, ne zaupa – da je koruptivna, goljufiva in neučinkovita. In da so taki tudi zdravniki. Pri nas je posebna averzija do zdravnikov, ki je verjetno unikum v svetu in preseneti vse tuje kolege na obisku pri nas, povezana tudi z nečim, čemur jaz rečem socialni populizem.

Naši zdravstveni ministri so kot pogrebniške ženske iz filma Maratonci tečejo častni krog. Namenjeno jim je v kratkem času shirati in storiti žalosten konec.

Razložite, prosim. 

V Sloveniji imamo dva pola. Na eni strani so nacionalni populisti. To so tisti, ki najmanjše težave razumejo kot propad suverenosti naše nacije. In vedno se zgodi kaj, naj bodo to težave s Hrvati ali begunci ali priseljenci, da lahko na ta račun poberejo duše. Na drugi strani imamo socialni populizem, ki ves čas govori, kako ljudje nimajo za kruh, kako upokojenci stradajo in otroci nimajo za šolske potrebščine in hrano. Saj je res, da obstajajo socialne razlike med nami, a so te v Sloveniji objektivno daleč od tistih, ki jih poznamo drugod. Naš problem niso socialne razlike, ampak nizka produktivnost, ki nas vse dela nezmožne financiranja normalnega življenja, z zdravstvom vred. Socialni populisti kljub temu manipulirajo, da so problem le razlike, in napihujejo nacionalno nagnjenost k zavisti do stopnje, ko ljudje postanejo občutljivi za čisto vse – zastonj sendvič v službi lahko postane mimogrede vrhunec korupcije in socialnih krivic. Ko Miha Kordiš in Luka Mesec zaničljivo govorita o bogataših, se v svoji populistični ihti sploh ne zavedata, da govorita o tistem sloju ljudi, ki mu zdaj, ko sta že serijska poslanca, tudi sama pripadata. Zaradi tega populizma ljudje obsojajo zdravnike, ki so po plačah, glede na vsa dežurstva in pomanjkanje kadra, pač pri vrhu. Če bi začeli delati po evropskih normativih delovnega časa, bi naše bolnišnice že zdavnaj obstale. Dobesedno.

Ureditev zdravstva je bila ena glavnih, če ne kar glavna predvolilna obljuba sedanje vlade. Kako se zdaj, ko je Bešič Loredan odstopil, lotiti vprašanja zdravstva? Moramo spet začeti iz ničle? 

Dejstvo je, da je imel Bešič Loredan zaradi spoznanja, da s financiranjem zdravstva za vse ne bo nič, že nekaj mesecev v koaliciji več nasprotnikov kot podpornikov. Ampak če zamenjaš ministra, ki pooseblja ves proces reforme zdravstva, pomeni, da ta proces vržeš v smeti. Na misel mi pride film Maratonci tečejo častni krog. Tam imamo dinastijo pogrebnikov, samih moških posebnežev, ki imajo težave z ženskami. Takoj, ko kateri od njih kako dobi, mu rodi sina in nato začne hirati in umre. Naši zdravstveni ministri so kot pogrebniške ženske iz filma. Vsi si jih želijo in sanjajo o odrešitvi, ki jo bodo prinesle, ampak hkrati vsi vemo, da jim je namenjeno v kratkem času shirati in storiti žalosten konec. Bešič Loredan je samo eden v vrsti. Sledil bo nov krog, do bridkega konca.

Sam projekt informatizacije zdravstva, o čemer se zdaj veliko govori, ne bo zadosti. To je sicer nedvomno zelo koristno in je prvi pogoj za normalno delovanje zdravstva. Ampak ravno fasciniral ne bo, to ni mogoče prodati kot reformo zdravstva. Dalo bi se kvečjemu rešiti nekaj najbolj nevralgičnih točk. Segment medicine, ki bi ga bilo mogoče urediti s sredstvi, ki so na voljo, je družinska medicina. Poskrbeti bi bilo treba, da bi imel vsak svojega zdravnika. To je segment, ki bi ga bilo mogoče urediti, potem pa še recimo dva povsem operativna segmenta, ki bi ju znali določiti po posvetu s šefi klinik. Vseh področij preprosto ne bo mogoče urediti. Kdor tako misli, je zelo naiven. Za vsak tak podvig so štiri leta veliko premalo. Absolutno pa k temu ne bodo pripomogle kakšne predčasne menjave direktorjev, kot smo jih že vajeni, še najmanj pa ministra. Če kaj, javno zdravstvo potrebuje stabilnost.