Komentar / Majhna, a dragocena

Janko Lorenci

21. 7. 2023  |  Mladina 29  |  Kolumna

Koalicija je nekoliko nemirna zaradi nemira v Levici. Tam je zakuhalo, potem ko je levo krilo, ki Mescu očita, da rine preveč v sredino, dobilo večino v svetu stranke. Kdo jo bo po novem vodil, bo jasno šele jeseni.

Notranja trenja v Levici in njenih predhodnicah so stalnica. Napeto je med bolj radikalno strujo, ki daje prednost čistosti levega programa, in pragmatično linijo, ki gleda tudi na učinkovitost. Pogledi Luke Mesca in somišljenikov so doslej prevladovali in tako se je gibanje najprej spremenilo v stranko, ta je potem sodelovala z oblastjo (s Šarčevo koalicijo) od zunaj, na zadnjih volitvah pa je polnopravno stopila v oblastno sfero. Na tej poti jo je nekaj vidnejših članov zapustilo.

Očitki o sredinjenju bi ostali brez večjega odmeva, če jih ne bi spremljalo nezadovoljstvo s tem, da Meščev krog slabo komunicira z bazo in zanemarja terensko in kadrovsko širjenje stranke. Levica v tem pogledu res stagnira in ostaja volilno šibka, vendar ne samo po svoji krivdi; vsa opozicija, po malem pa tudi preostala leva sredina in velika večina medijev jo slikajo kot skrajno stranko, kot nekakšen levi antipod SDS. Šibka stranka pa seveda težko uveljavlja svoja stališča v Golobovi koaliciji.

Ne glede na to je Levica bila in ostaja uspešna, saj njen vpliv presega poslansko moč. V slovenski politiki izstopa kot edina alternativna, res leva stranka. K nam že okroglih deset let prinaša poglede, ki majejo dogme našega trdega, zaostalega neoliberalizma, zdaj pa, ko je del oblasti, te poglede po malem spravlja v življenje. Koaliciji daje bolj socialni ton in razbija razširjeno propagando (ozkogledih menedžerjev, janšizma, mnogih medijev), da je vse socialno že socialistično. Vse to jo dela dragoceno. Brez nje bi bila koalicija manj vredna podpore.

Za prehojeno pot stranke je najbolj zaslužen Mesec, pri nas redek tip politika intelektualca. V stranki od nekdaj lovi naporno ravnotežje med »čisto« in pragmatično strujo, pri tem pa se ravna po logiki: nekaj lahko dosežeš le kot del strankarskega pogona in po možnosti oblasti. Za volilno stagnacijo stranke je deloma kriv, gotovo pa ostaja socialist, tako da so očitki o njegovem sredinjenju prazni. Podobno kot v lastni stranki mora loviti tegobno ravnotežje tudi v koaliciji, ki počne marsikaj, kar ni v skladu z usmeritvami Levice. A ker je stranka šibka in za Goloba za silo pogrešljiva, je alternativa za Meščevo vrvohodstvo samo prostovoljen ali prisilen odhod v opozicijo.

Tradicionalne napetosti med obema kriloma Levice so deloma koristne, saj se strankarski vrhovi radi odtujijo programom in bazi. A če je polarizacija premočna, lahko stranka postane neoperativna, izgubi kompas in sposobnost za sklepanje koalicij, izgublja volivce ali celo razpade. S Kordiševim vzponom se je Levica približala tej kritični točki.

To jo sili, da doseže nov dogovor, novo soglasje in z njim relativni notranji mir. Dogovor je mogoč, saj imata obe krili še vedno enake ali podobne osnovne cilje. Javno pranje perila ji škodi. Kordiševi morajo upoštevati tudi to, da je dosedanja pot scela uspešna (širjenje socialnih idej, zvišanje minimalne plače, opozarjanje na izkoriščanje zaposlenih, socialna stanovanja, odprava dopolnilnega zavarovanja itd.). Eni in drugi morajo imeti pred očmi tudi ogroženost samega obstoja Levice, če ne bo dogovora. Skratka, obema strujama se sporazum vsiljuje, pri čemer lahko Kordiševa stran brez dogovora izgubi več, saj bi sama verjetno hitro potonila. Tudi Mesec bi izgubil zaledje in s tem vpliv, a politično bi, če to hoče, individualno preživel, saj je politik zelo nadpovprečnega formata.

Dogovor pa je po svoje že sklenjen, če Kordiš res ne bo kandidiral za koordinatorja. Če bo to postalo kako za obe strani sprejemljivo ime, bo stranka v doglednem času ostala to, kar je ta čas – leva, a dovolj pragmatična.

Zapoved dogovarjanja in sodelovanja pa velja tudi za vso levo sredino. Položaj v Sloveniji je podoben kot na Zahodu nasploh – povsod napreduje skrajna desnica, zmerne desne stranke pa se ji marsikje prilagajajo ali pa z njo celo sklepajo zavezništva, da lahko ostanejo na oblasti. Skupni pritisk hkratnih kriz (ukrajinske vojne, podnebne krize, socialno-ekonomskih težav …) podpira ta trend, ki duši demokracijo, vso nakopičeno problematiko pa zaostruje, ne rešuje. Zahod rine v nevarne vode in ta nevarni proces lahko trajneje ustavita le trdno zavezništvo in ustrezna politika leve sredine.

Tudi naša skrajna desnica (SDS) je močna in agresivna, Slovenija pa drsi v trde ekonomsko-socialne čase. Janšizem bo izkoriščal težave, besnel, zavajal, metal polena pod noge vladi, ki ji naklonjenost volivcev že tako usiha. Vsem členom Golobove koalicije nalaga ta predvidljivi razvoj veliko odgovornost. Vrnitev janšizma na oblast lahko preprečijo le, če bodo zavestno trdno sodelovali in gladili nesporazume, pri tem pa vodili politiko, ki – to velja za ves svet – edina zagotavlja znosno prihodnost. Ta politika vsebuje tri ključna načela: socialno pravičnost (ni je brez dobrih javnih služb), mir (diplomacija namesto vojn) in poudarjeno skrb za okolje (kar ne gre skupaj z nebrzdanim kapitalizmom). To je nova klasika vseh perspektivnih politik, klasika z nedvoumno levim predznakom.

Spoštovanje temeljnih načel pa med drugim terja zelo konkreten razmislek o tem, ali je res treba zgraditi še eno nuklearko in ali res moramo tako slepo in pokorno večati izdatke za vojsko. Zdaj hočemo zanjo po zunanjem nareku dajati dva odstotka BDP, enako kot najrazvitejše države. Te odmerjajo za zdravstvo deset odstotkov BDP in več, mi pa osem odstotkov – premalo. Pri čemer naše zdravstvo razpada. Tako razdeljevanje skupnega premoženja je sabotaža, naskok na zdravje lastnega naroda, lastnih državljanov.