Oppenheimer / Oče atomske bombe, genij, kavboj, nevrotik, egoist, mučenik, rock zvezda

Oppenheimer se je nekoč zaljubil v verz iz hindujske Bhagavad-gite: "Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov." In potem je delal vse, da bi to postal.

zelo za

Bomba. Oppenheimer. Christopher Nolan, 2023.

Ameriški znanstvenik J. Robert Oppenheimer se je nekoč zaljubil v verz iz hindujske Bhagavad-gite: "Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov." In potem je delal vse, da bi to postal.

Oppenheimer, "oče atomske bombe", je bil sfinga, genij, kavboj, nevrotik, egoist, mučenik, Prometej, rock star – Oppie za ljudstvo. Oppie? To je bil njegov lik. Kot izvemo v dokuju To End All War: Oppenheimer & the Atomic Bomb, ki se je na pretočnih platformah prikazal dva tedna pred štartom Nolanovega Oppenheimerja, je imel kot študent hude psihične težave: nekoč so ga našli pred tablo, pred katero je ponavljal "The point is, the point is, the point is ..." (do "pointa" ni in ni prišel), drugič so ga našli skrčenega v fetalnem položaju, doživel je celo živčni zlom. Ker je psihiater ocenil, da živi v svojem svetu, sta ga starša odpeljala v Pariz k nekemu slavnemu psihologu, ki mu je predpisal “profesionalko in rdeče vino”. Bil je najboljši, "top of the class", a nenadoma se mu je ustavilo, zapadel je v strašno krizo identitete, ko pa je odkril kvantno mehaniko, se je zanj vse sunkovito spremenilo – čudežno je oživel. Kvantna mehanika – "nov način razumevanja resničnosti" – je pač vizualno spominjala na tisto avantgardno umetnost, na tisti psihedelični action painting (pred action paintingom), ki ga je videl v svoji glavi in si ga ni znal pojasniti. Ker je doživel popolno preobrazbo, je redefiniral in redizajniral tudi svoj imidž – in lansiral lik Oppieja, briljantnega moškega, ki je vedno pet korakov pred drugimi in ki ima vse v glavi, čednega, ekscentričnega genija s klobukom in pipo, iz katere se nenehno kadi. Oppie je bil "konstrukt vsega, kar je hotel biti". In ta kreacija je blazno vžgala in uspela. Izgledal je kot Bob Dylan, pravi nekdo, nekdo drug pa, da je imel oči svetopisemskega profeta. Ergo: Oppie je bil Bob Dylan z očmi svetopisemskega profeta, ki je poskrbel za Hard Rain.

Ja, Oppie je bil protislovje, paradoks, navzkrižje interesov – a ni imel izbire, opozarja Nolanov Oppenheimer, v katerem se proces izdelave atomske bombe prepleta z zasedanjem posebne komisije (pod okriljem Komisije za jedrsko energijo), ki leta 1954 hooverjevsko-makartistično secira njegovo življenje in ki skuša dokazati, da je bil sovjetski agent, da je Sovjetom posredoval tajne podatke in da je skušal po vojni po ruski direktivi vplivati na ameriško politiko. Ko ga zagledamo (igra ga Cillian Murphy), sliši glasbo črnih lukenj in gravitacije, ki požre svetlobo, mučijo ga vizije skritega vesolja in vizije distopične prihodnosti, na Cambridgeu skuša zastrupiti svojega mentorja, govori sanskrt, v šestih tednih se tako dobro nauči nizozemsko, da lahko – v nizozemščini, se razume – predava o kvantni mehaniki, na Berkeleyju, kjer predava o kvantni mehaniki, ima najprej le enega študenta. Velika gospodarska kriza ga angažira, radikalizira ter prelevi v levičarja, ljubitelja Marxovega Kapitala in finančnega simpatizerja komunistične partije, še več, njegovi najbližji – njegov brat Frank (Dylan Arnold), njegova svakinja Jackie (Emma Dumont), njegova zaročenka Jean Tatlock (Florence Pugh), njegova žena Kitty (Emily Blunt), njegov najboljši prijatelj Haakon Chevalier (Jefferson Hall) – so komunisti ali bivši komunisti. Toda ko objavijo njegovo razpravo o črnih luknjah, Hitler napade Poljsko. Hitlerja je treba ustaviti, pa naj stane, kar hoče.

Velika gospodarska kriza ga angažira, radikalizira ter prelevi v levičarja, ljubitelja Marxovega Kapitala in finančnega simpatizerja komunistične partije, še več, njegovi najbližji so komunisti ali bivši komunisti.

General Leslie Groves (Matt Damon), ki je zgradil Pentagon, dobi nalogo, da bogu za hrbtom – v Los Alamosu, sredi novomehiške puščave – postavi tajni megalaboratorij in mesto, v katerem bodo živeli znanstveniki in pod okriljem "projekta Manhattan" izdelali atomsko bombo. Za direktorja tega projekta postavi Oppieja, levičarja in prijatelja komunistov (za katerega govorijo, da ne bi bil sposoben voditi niti stojnice s hot dogi), toda ne najame ga navkljub njegovi levičarski preteklosti, temveč prav zaradi njegove levičarske preteklosti – da bi ga lažje obvladoval (in stiskal in izsiljeval, če bi bilo treba).

Nolan nima ravno strašnega smisla za humor, ironije pa ne spregleda: vrhunec tristoletne zgodovine fizike postane orožje za množično uničevanje. A kot slišimo – znanost nima izbire. Postati mora smrt, uničevalka svetov – Hitlerja je treba ustaviti. Kot pravi Jim Garrison (Kevin Costner) v Stoneovem filmu JFK: "Naj bo zadoščeno pravici, pa četudi se zruši nebo!" Oppie ni brez moralnih dilem, saj se zaveda strašnih posledic atomske bombe: Edward Teller (Benny Safdie), ki v Los Alamosu razvija hidrogensko bombo, "orožje za množični genocid", izračuna, da bi lahko verižna reakcija, ki se sproži ob detonaciji atomske bombe ("razkritje božanske moči"), uničila svet, Niels Bohr (Kenneth Branagh) ga svari, da bo z atomsko bombo sprožil strašno silo, na katero svet še ni pripravljen, Albert Einstein (Tom Conti) ne skriva skepse, znanstveniki – pod taktirko slovitega fizika Lea Szilarda (Máté Haumann) – celo skrivaj podpisujejo peticijo proti uporabi atomske bombe, še toliko bolj, ker Nemčija kapitulira – brez uporabe atomske bombe.

In Nolanov Oppenheimer lepo pokaže vse nianse protislovnosti, v katero se ujame Oppie, znanstvenik, ki je dobil priložnost, da uniči svet – znanstvenik, ki je dobil priložnost, da postane Bog. Atomsko bombo so izdelali, da bi ustavili Hitlerja, a kaj naj z njo zdaj, ko je Hitler mrtev? Nič, sklenejo, da jo bodo – ne brez rasističnih konotacij – vrgli na Japonsko. Ameriška politika hoče ameriški konec, happy end – vojno hoče končati z big bangom, gromozanskim pokom. Imeti hoče zadnjo besedo. Oppie, Amadeus atomske bombe (Lewis Strauss, član Komisije za jedrsko energijo in skrbnik Inštituta za napredne študije na univerzi Princeton, ki ga po vojni postavi za direktorja tega prestižnega inštituta, je njegov Salieri, tako konservativen, užaljen, frustriran, neadekvaten in zavisten, da bi ga lahko igral F. Murray Abraham, ne pa Robert Downey Jr.), je resda razbremenjen krivde, ker na to, kako in kje bo uporabljena atomska bomba, nima nobenega vpliva, toda obenem se zdi, da mu to povsem ustreza – prvič, ker bodo atomsko bombo uporabili, pomeni, da njegovo delo ne bo šlo v nič (živela znanost!), drugič, uporaba atomske bombe mu jamči, da bo postal "najpomembnejši človek v zgodovini", tretjič, atomska bomba bo demonstracija njegove genialnosti (hvala bogu za atomsko bombo!), in četrtič, lahko se bo počutil kot Bog. Kot smrt. Kot uničevalec svetov. Ni edini – tudi Harry Truman (Gary Oldman), novi ameriški predsednik, ki izda povelje za atomsko bombardiranje Japonske, se počuti kot Bog. Oppie mu gre celo na živce, ker mu krade šov – Bog pa je le eden.

Atomsko bombo so izdelali, da bi ustavili Hitlerja, a kaj naj z njo zdaj, ko je Hitler mrtev? Nič, sklenejo, da jo bodo – ne brez rasističnih konotacij – vrgli na Japonsko. Ameriška politika hoče ameriški konec, happy end – vojno hoče končati z big bangom, gromozanskim pokom. Imeti hoče zadnjo besedo.

Oppie je bil apokaliptični obraz judovskega maščevanja (kot Shosanna v Tarantinovih Neslavnih barabah) in ameriški Eichmann ("Zdaj imam krvave roke", pravi, kot da bi vedel, da bi ga Japonci obesili, če bi ga dobili), obenem pa posthumanistični humanist: ustvaril je atomsko bombo, potem pa delal vse, da je ne bi nihče nikoli več uporabil; če pa je hotel preprečiti, da bi jo še kdaj kdo uporabil, je moral poskrbeti, da je bila njena edina uporaba – v Hirošimi in Nagasakiju – res grda, umazana, grozna, strašna, odvratna. Atomske bombe v vojne namene resda ni nihče nikoli več uporabil, toda uničila je svet.

Nolanov Oppenheimer, triurni filmski asemblaž, ki nikoli ne pozabi, da je film, je manično resnoben, čudovito obseden, monumentalno urgenten in – ironično – strukturiran kot triurni JFK: množica zgodovinskih likov, množica zvezdnikov, skakanje v času naprej in nazaj, prehajanje iz barv v črno-belo in spet nazaj v barve, menjavanje perspektiv, morje informacij, različne interpretacije, divji, neusmiljen, neizprosen tempo, konspirološka atmosfera, dokumentarni ton, prepletanje procesa izdelave atomske bombe in zasedanja posebne komisije. In ja: atomska bomba – tako kot atentat na predsednika Johna F. Kennedyja – ni bila delo le enega samega človeka. Oppenheimer je kot JFK: pojasnilo in obsodba, umetnost in novica, lekcija zgodovine in senzacija. (kino)

uYPbbksJxIg