Igor Karlovšek: Še sem živa

+ + +

Vdova pred prepadom

Igor Karlovšek (rojen leta 1958), po poklicu odvetnik in torej poznavalec pravnih zank in slepih peg zakona, se je v romanih ukvarjal s temnimi platmi tranzicije, s tem, kako so olastninili podjetja prek odvodnih firm iz tujine, kako so zadevo zabrisali in kako pobasali denar. Njegovo pisanje ni bilo le napeto, ampak zraven še poučno, predvsem v tistem delu, kjer je popisoval odpiranje bančnih računov v tujini in sorodne načine pranja denarja; zadeva je v hipu, ko so takšne obvode javno in glasno začeli oglaševati živine z vrha finančne uprave in bivši kaznjenci, izgubila aktualnost. Se preselila iz literature v javnost in nato v medije.

Ves čas je bila pri Karlovškovem prerezu družbe, kakor se kaže ob pomoči kovčka z denarjem, za katerega se zanimajo različni družbeni akterji z obeh strani zakona, v ospredju družina. Ves čas je držala skupaj, se podpirala, za odločnim moškim je stala pronicljiva ženska, vse pa v imenu otrok, torej nekakšne prihodnosti. Najnovejši roman Še sem živa se v tem nekoliko oddaljuje od vzorca; Jana, vdova po uspešnem lastniku farmacevtskega podjetja, v katerem dela tudi nadvse izobraženi in prodorni sin, se znajde v zagati. Zaradi reklamacije izdelka, za katero se je odločil tuji partner, za obrambo pa nima denarja, ji grozi rubež hiše. Ostane brez sredstev, tudi socialno podporo ji zavrnejo in zdi se, da se je vse zarotilo proti njej. Sin je vedel za očetove ljubezenske pustolovščine zunaj zakona v času, ko je Jana prebolevala raka, in zdaj hoče prisiliti mater, da bi se odrekla vsaki institucionalizirani obliki vzdrževanosti, on bi ji pač dajal žepnino in je ne bi metal iz družinske hiše.

Družina se tako razkolje, pojavljajo se tudi zatajevane skrivnosti in Jana, ki s prijateljicama na enem od izhodov v lajf položi sodnika, ki potem vodi njen boj za nepremičnine in solastništvo, je precej na dnu. Grožnje neznancev, brezbrižnost družinskih prijateljev, razkol v družini in pogrešanje vnučk, vse jo spravlja v obup. Vendar se bori, tudi sodnik ji gre, kolikor lahko, na roko in upošteva njeno nestrokovno obrambo, vključi dokaze, ki jih morda kdo drug ne bi, Jana pa študira, da se lahko zaposli v pedagoškem poklicu.

Še sem živa je bolj kot zgodba grishamovskega tipa, kakršne poganja kakšna skrita zakonska zanka ali odkritje precedenčnega primera, takšne so bile zgodnje Karlovškove, zgodba o preživetvenem nagonu in obupu nekoga, ki je vse izgubil, ker ni imel urejenih papirjev o premoženju. Bolj kot pravni hakeljci avtorja tokrat zanima, kako se posameznica postavi zase v svetu, kjer se je vse zarotilo proti njej, in zadeve so resne, tu so telefonske grožnje, požigi nepremičnin, očitno je zadaj razvejena skupina z mafijskim in nasilnim delovanjem, pred njo pa na videz uspešni podjetniki in kakšen bivši družinski prijatelj iz vrst bančnikov. Da se zgodba v času dogajanja romana ne reši, razumemo kot odraz zamud in stanja na terenu.

Karlovšek je svoje pisanje prilagodil zbirki, ki se ukvarja s starostniki, s tem pa nekoliko zožil bralno publiko.