Irvin D. Yalom in Robert L. Brent: Poklical bom policijo

+ + + + +

Kratka zgodba velikega psihiatra, intervju z njim in spremna študija, ki je daljša od obeh skupaj, vse v eni knjigi. Težko razumljiva uredniška odločitev.

Knjiga Poklical bom policijo je v angleščini kajpak izšla kot samostojna knjižica. Resda šteje le 41 strani, toda njena moč je tolikšna, da jo celo slovenska izdaja ne otopi.

Profesor psihiatrije, ki ga berejo milijoni bralcev in ga z zavistjo občudujejo psihiatri, je v njej opisal dogodek ob petdesetletnici zaključka študija medicine. Prijatelj iz študentskih dni, renomirani srčni kirurg, se je nanj obrnil s svojo zgodbo. Ko ti nekdo po pol stoletja odpre dušo, je to fascinantno samo po sebi. Sploh, če si psihiater, h kateremu hodijo pacienti, ki jih dušijo drobne usodnosti. Zdaj pa nekdo, ki breme preživelega v holokavstu prenaša tako, da si je izbral poklic, v katerem rešuje življenja, saj se najbolje počuti, ko hodi po tanki črti med življenjem in smrtjo; potrebuje nevarnost, saj mu ravno to omogoča ravnotežje med obojim.

Sošolec, sedaj senior krepko čez sedemdeset, je sam našel pot, kako brez terapije živeti polno bivanje. Toda vseeno je ogovoril Irvina, vendar ne kot psihoterapevta, ampak kot prijatelja. In potem končal v njegovi knjigi s polnim imenom, celo kot soavtor; ko Yalom piše knjige o primerih pacientov, jim spremeni spol, raso, lik, tako da se še sami ne bi prepoznali.

Brent je skrajna točka: pacient, ki ni šel v terapijo, vseeno pa je pri koncu življenja potreboval posebnega poslušalca, ki je z nekaj stavki ustavil njegov krog pripovedovanja in ga spravil v molk.